BENETTON & NIKE & NYÍL

BENETTON & NIKE & NYÍL

torek, 20. januar 2015

Nyíl

Čeprav že celo leto vem, da se bo zgodilo, lahko počasi rečem da je uradno. Lahko bi počakala še en mesec, da pride domov ampak enostavno ne morem počakati. Ta vikend smo obiskali Madžarsko prestolnico. Nekaj o vtisih, predno preidem na bistvo. Prenočili smo v Bed-brakfast hotel Budapest. Izredno jih moram pohvaliti. Soba je popolnoma v redu, nič posebnega ampak udobna. Za zelo ugodno ceno pa poleg prenočišča dobiš še zajtrk. In kar je najpomembnejše. Dovolijo pse za katere ne računajo dodatnega denarja. Zadnje čase me res malo jezi kam v višave grejo cene doplačil za psa. Včasih sem doplačala 3€, zdaj moram vsaj 5, nekej celo 10€ za psa na noč. Če imaš enega še gre, če imaš dva ali več, je pa to že kar lepa vsota. Pohvale torej hotelu, mesto je zelo lepo, malo iz tira pa so me vrgle ceste. Če zgrešiš svojo začrtano pot si konkretno v riti. Nikjer namreč ni možnosti brniti, ceste so ogromne, z malo uvozi in izvozi in še te stranske uličice so vse enosmerne. Če se zmotiš moraš čez pol mesta. Poleg tega so ceste včasih tako smešno označene, da se mimogrede lahko znajdeš na napačnem pasu. Skratka vožnja čez Bidimpešto je ena težkokategorična adrenalinska izkušnja. Je pa lepo, se splača.
Ampak, da ne bom preveč trapala o Budimpešti. Zakaj smo si sploh privoščili vikend oddih (če lahko rečem oddih) tam?

Zato:

Štorklja bo za valentinovo k nam prinesla novega družinskega člana. Eden od teh dveh ljubkih mladičkov se nam bo pridružil. Ne vem še katri, ker sta še malo premlada, da bi že izbrala, a vseeno smo ju obisklai. Za zdaj sta to Milan in Miloš Szélvész. Kasneje bo eden od njih postal moj Nyíl.Ni mi treba povdarjat kako komaj čakam, da mine ta mesec. Mladička sta čudovita. Všeč mi je kako raziskujeta svet in se brez težav gibljeta po ovirah, kot je na primer balance disc, kot da bi hodila po ravni in trdi podlagi. Taka pogumneža. Kjut na smrt! Sicer pa sta res še mlada in sta veliko spala. Vseeno sem ju uspela malce spoznati in zelo težko sem šla domov brez enega od njiju. Mogoče je bilo lažje ravno zato, ker še ne vem kateri bo to.


Mama Peach in njena mladička



Pa še en video. Kot se spodobi sta delala neumnosti in takoj, ko sem v roke prijela kamero s tem nehala. Tako da imam cel kup relativno neuporabnih posnetkov iz katerih se je dalo vseeno izluščiti nekaj zanimivih delčkov.

nedelja, 11. januar 2015

SO BILI BOŽIČI

10 dni hitro mine, prehitro, če se imata človek in pes lepo. Med prazniki je bila naša hiša definitivno polna. Že pred božičem sta prišla Slatko in Vojka, po božiču pa še Slatkojeva nova punca iz Swansee. Spet smo malo pohajali po Sloveniji. Šli smo v Prekmurje. Roland se je na žalost en dan prej poškodoval, tako da Amromeke nismo obiskali. Obiskali pa smo Andrejo in najvišji vrh na Goričkem :).


Slatkojevo punco smo seveda mogli peljati v Bovec. Tako kot se spodobi za vse, ki so prvič v Sloveniji. Tokrat smo spali v prijetni kočici Edelweiss, kjer so kužki zelo dobrodošli v apartmajih in restavraciji. In imajo tudi zelo okusne pice, če lahko naredim malo reklame. Nazaj grede pa smo se ustavili še na Rabeljskem jezeru v Italii in v Tamarju.






Potem sta prišla Nimka in Rafko z vsemi kužki. Slatko & Mikaela ter Vojka so odšli praznovat novo leto nekam v hribe, mi z Nimko pa smo bili kar doma. Naša vasička se je še enkrat izkazala kot odličen kraj za praznovanje novega leta. Naša hiša pa tudi. Zunaj se je slišalo pokanje petard nekje od daleč, iz mesta, v kuhinjo pa prav nič. Ob polnoči so v zrak spustili nekaj kratkih ognjetov. To ni trajalo dolgo, kvečjem kakšne pol ure. Ampak z malo glasbe, ki ni rabila bit preglasna, se tudi tega ni slišalo v kuhinjo. Kužki so tako novo leto preživeli v popolnem miru.



1. januarja smo se odpeljali v Rieden v Nemčijo. Na B.A.C.K. 3 dnevno tekmo. Ker je bilo pri nas res mrzlo smo en dan prej panično kupovali plaščke za kužke, da jih nebi zeblo. Zase pa pakirali vsa možna topla oblačila. Po izkušnjah so jahalnice v katerih so tekme zelo mrzle. spraševala sem se celo, če sem nora, da sploh gremo tja zmrzovat za tri dni. Potem pa nas je tam čakalo prijetno presenečenje. Tekma je bila v ogromni jahalnici, pravzaprav nekakšen stadion, ki je bil čisto primerno ogrevan, kužki so bili notri in sploh nam ni bilo hudo. In tudi sicer tam ni bilo tako zelo mrzlo. Poleg tega, da smo se po dolgem času družili z Nimko, je bilo čudovito bit na tako veliki tekmi. Sicer sva vedno uspeli narest kakšno trapasto napako, da nama ni uspel noben pameten rezultat, ampak na splošno nama je šlo kar v redu in sem zadovoljna s teki.