BENETTON & NIKE & NYÍL

BENETTON & NIKE & NYÍL

nedelja, 31. januar 2010

Snežnik (1796)


Še en neuspel poizkus osvojitv enega vrha je za nami. Kaj smo pa mislili?? Cilj: Snežnik. Izbrali smo napačno pot, najbrž je pot prehodna z druge strani, ker s te, po kateri smo mi hoteli gor ni letošnjo zimo najbrž šel še nihče. "Glavna cesta" proti Mašunu je sicer presenetljivo dobro splužena. Ko pa se je treba od nje odcepiti proti Gašperjevem hribu, ki je izhodiščna točka za na Snežnik, to z avtomobilom ne gre. Niti pred včerajšnjim sneženjem ni bila splužena. Optimistično smo pustili avto na tej točki in krenili peš. Po tej poti ni gazil še nihče. Včeraj je res konkretno zasnežilo Slovenijo, čeprav že od prej ni bilo ravno pomakanje snega. Še Bena se ni videlo s snega, kaj šele Nike. Nike je šlo na živce, da smo hodili tako počasi in se je trudila sama nekaj hoditi po celem snegu. Kmalu je ugotovila, da je vseeno lažje hoditi po naši gazi. Gazili smo in gazili tri ure, pa nismo prišli niti do izhodišča, dosegli smo višino nekje 1100m, potem pa smo se dojeli, da očitno danes ne bomo prišli nikamor in smo se obrnili. Projekt snežnik je torej premaknjen na pomlad. Pa tudi takrat bom šla po drugi strani gor.
Edina bitja, ki se gibljejo tam okoli so gozdne živali. Zajcev je kar nekaj in dva sta prečkala pot tudi pred našimi očmi. Nike je zavohala svežo sled. Mala je pravi lovec. Seveda je hotela za zajcema, postala je čisto histerična, kar tresla se je, ko sem jo dvignila, da bi ji lov preprečila, in zraven tulila, kot zmešana. Na srečo je pridna in uboga, zato tudi, ko sem jo dala nazaj na tla vseno ni šla za zajcema samo z velikim zanimanjem je vohala vsako sled od tamnaprej.
Izlet je bil precej naporen za nas, za njiju pa toliko bolj. Kar malo mi je bilo hudo, ker ju mučim in vozim na take naporne izlete. Ampak Nikec se ne da. Doma je zaspala za dve uri in že bila pripravljena na novo akcijo. Prisilno sem jo umirila, jutri je namreč nov dan in obljubljano sončno vreme. Torej bomo videli, kaj nas bo prijelo, da ušpičimo jutri...
bazni tabor

Photo session by Nathan

Snega je počasi res v presežkih. Z Nathanom sva šla v soboto na en snežni photoshuting v Tivoli. Tu je nekaj izdelkov.






petek, 29. januar 2010

Bye, Bye sneg za en dan...






Sneg, sneg, sneg, nič kaj konkretnega se ne da počet, nič trenirat, še edino tekmo ta mesec moreva zaradi nekaterih drugih obveznosti spustit. Rada imam vse letne čase, ker imajo vsak svoj čar, samo nekateri trajajo predolgo. Snežne, meglene dneve zaponjujemo z učenjem trikcev doma, to je že res. Pa bi vseeno še malo agilitya, ker ga res že pogrešamo. Še celo Benu se nekaj skače sem zadnjič opazila. Še sreča, da imamo Slovenijo, ki ponuja toliko možnosti in lahko vsaj za en dan pretrgamo rutino. Kako drugače, kot z izletom na primorsko. Bye, bye sneg za en dan :).

sreda, 27. januar 2010

Mojca Pokrajculja

Kdo je lisička, kdo je zajček?? Mislim, da imam doma kar dve lisički.
Kaj narediš ko prideš domov in ugotoviš, da je nekdo odkril slabo zaprte kosmiče na prenizki polici in si privoščil slastno malico? Naslednjič daš kosmiče v posodo s pokrovom. Kaj pa narediš, ko prideš enkrat drugič spet domov in odkriješ posodico z odvitim pokrovom in kosmičev spet od nikoder? Ja, saj razumem, to so tudi moji najljubši kosmiči. Kaj narediš, ko prideš domov in ugotoviš, da je nekdo spravil medenjake z 1,8m visokega hladilnika, kaj narediš, ko spet naslednjič prideš domov in odkriješ da ni več tvojih Misura krekerjev?? Poker face pa stoji pri vratih, te gleda z lepimi rjavimi učki, prituhnjen, ker točno ve, da to ni bilo v redu in rahlo maha z repkom. Nič, repku ki maha se ne morem upret. Vem, da ni najbolje ampak lahko se samo nasmejim in stisnem ta kosmati repek k sebi. Krivda je spet na moji strani. Kaj pa puščam nezaščiteno hrano na spodnji polici, medtem, ko sta pesjanarja sama doma. Lahko sem samo srečna, ker pobiram ovitke po stanovanju in vem, da sta se toliko potrudila, da sta krekerje odvila predno sta jih pojedla. Pametna kužka. Torej mi ne preostane kaj dosti drugega, kot, da se pridružim njunemu veselju in si še jaz privoščim kaj dobrega. Martini zame prosim. Čin. naslednjič pa pospravljaj hrano, v omaro, posodo, pod ključ!

sobota, 23. januar 2010

Komna oz. dom na Komni 1520m







Tokrat nam je uspelo. najti sonce namreč. ja morda izgleda, kot, da že malo težim. Ampak v Ljubljani je toliko megle, dan za dnem, da je videti modro nebo pravi zaklad. Res je, Benu in Nike je čisto vseeno ali sije sonce, je oblačno, megleno,... samo da smo mi skupaj. In vem, da sta zadovoljna, da lahko cel dan norita, še posebej NIke. Ben je bil danes nekaj dobre volje. Ponavadi stopiclaj za mano, danes pame je kar nekaj prehiteval. Tako rada vidimnjegov veseli repek, ki pomahuje pred mano. Šli smo na domna Komni. Sicer nizek hrib, pa se gor vseeno hodi dobri dve uri. V opisu je vzpon zložen in res je tako. Primeren za ljudi popolnoma brez kondicije. Se pa zato toliko bolj vleče, na koncu je že skoraj tečno in komaj čakaš vrh, pravega vzpona ni nobenega. Ves čas vijugaš po 48 serpentinah. udi tokrat nas je vso pot spremljala megla ponekod tako gosta, da se je vlaga zajedala v kosti in je bilo prav nadležno mraz. Ampak na koncu se je vse izplačalo. Na vrhu nas je pričakalo sonce in to še kako toplo. Izkoristili smo dan in ostali tam dokler se ni skrilo za sosednjimi gorami. Najbrž mi ni treba posebej povdarjat, da jaz itak sploh nisem hotla nazaj dol, lahko bi ostala kar gor, kar za "skos"...

Viševnik 2050m

Sonca v dolini ni in ni, zato hodim že nekaj časa ponj v hribe. No tokrat ni bilo sreče, zato tudi slik ni. Z Blažem sva šla neko sredo na Viševnik. Zapadlo je nekaj novega snega, tako sva po celem gazila in grizla kolena v hrib. Meni je šlo nekoliko lažje, ker sem lažja, Blažu pa se je ves čas vdiralo. Kužki seveda niso imeli težav, lepo sta hodila po vrhu. Mislim, da so Nikici hribi zelo všeč. Ves čas leta gor in dol in levo in desno in naredi še trikrat toliko kilometrov kot ostali. Ben bolj racionalno dela z energijo, hodi lepo počasi in se drži človeške družbe. Imeli smo popoln mir in tišino, v nekem trenutku sem se znašla sama, z Blažem sva se ločila in je bila ta tišina že skoraj zastrašujoča. Seveda, v tem vremenu ne hodi gor nihče, razen naju, norcev, priznam, da sem pričakovala srečanje s kakim medvedom. Zakaj nebi ob takem miru zašel na pot. vse je bilo v megli. V gozdu sem še kaj videla, ko pa smo se dvignili nad gozdno mejo, se je megla le še zgostila. Vrha praktično ni bilo videti, razen takrat, ko je veter meglo le malo razpihal. Vseeno sem se odločila, da grem do vrha. S primerno opremo se kar da. Žal mi je, da nisem videla razgleda, ki je baje lep. Tako bomo mogli it ob lepem vremenu tja še enkrat, najbrž po kopnem, da doživim še to. Ker je meglo brezveze slikat tokrat tudi slikic ni, čeprav je bil z mano Blaž. Tako ali tako je ugotovil, da se midva na soncu ne moreva dobit skupaj, zato kar ni in ni lepih snežnih slikic mojih kosmatincev. razen tistih, ki jih seveda posnamem sama in so sicer čisto lepe, ampak Blaž je le Blaž in fotoaparat v njegovih rokah pač dela umetnine.

četrtek, 07. januar 2010

Male stvari, veliko veselja


Največje zadovoljstvo v življenju je delati tisto, kar ljudje rečejo, da ne zmoreš.
Se strinjam. Ali če malo preoblikujem izjavo. Skoraj ni lepšega, kot videti uspeti nekoga, ki ni deloval, da bo uspel. V mojem svetu to pomeni, da me najbolj razveseli, ko enega od svojih kužkov naučim nekaj, kar sem bila prepričana, da ga ne bom nikoli. Benov skok v naročje na primer mi je vzel mesece, vmes sem večkrat obupala, na koncu, pa se je vztrajnost poplačala. Ben skoči v naročje in tudi na hrbet. Trik, za katerega sem porabila pri Benu mesece, sem Nike naučila tako, da sem dala igračko nad glavo, brez vmesnih korakov, kar stoje in že je bila v mojem naročju. Ampak Nike je pač pink ponk žogica na štirih nogah. In prav tako trikec, kjer Ben stopi na moje noge in greva skupaj v svet, še en tak, ki mi je jemal pogum. In pravzaprav skoraj vse, kar sem Bena naučila je terjalo veliko moje energije, obupavanj in veselja, ko mi je le uspelo. In vse, kar se lotim učit Nike je skoraj tako, kot, da bi že vse znala, samo zvabiti moram iz nje, klik ali dva in imamo nov trik. Dolgčas. ( no ja, ne čisto zares, ampak lahko bi bil :) )
Oba me razveseljujeta na svoj način. Ben, ko končno dojame kaj želim od njega in Nike, ki se jo z veseljem lotim ućit karkoli, ker vem, da ji je to cel žur in čeprav za veliko stvari rabi samo dva klika me tudi to navdušuje na drug način.
In ker je za Nike skoraj samoumevno, da bo delala brez težav in bo hitro napredovala me vedno veliko bolj razveseli ko z veseljem dela Beni. Zadnjič smo bili na vadbišču, nisem ga hotela matrati z "dolgočasnimi" vajami poslušnosti. V prvem planu sem delala z Nike, njemu pa sem privoščila dolg sprehod z veliko snežnimi kepam, a ko sem se vrnila pred ograjo vadbišča se je postavil pred vrata in čakal. In sem rekla, dobro, če hočeš pa greva. Takšno navdušenje malokrat vidim v njem. Delal je praktično popolno, ja tiste "dolgočasne" vaje poslušnosti, z dvignjeno glavo in mahajočim repkom. In jaz nebi mogla bit bolj srečna.

In tako kot me navdušuje to, da nekaj naučim Bena, me vedno razveseli, ko lahko pri učenju pomagam tudi drugim. Občutek, ko vidim veselje svojih tečajnikov, ki jim je uspelo pripraviti svoje kužke, ki so nekoliko manj motivirani do dela, je neprecenljiv. Pa da ne bo pomote, veseli me, da lahko pomagam tudi tistim, ki imajo doma takšne in drugačne talentirane "Nikice".
lepo je deliti takšna mala veselja...

torek, 05. januar 2010

zimska pravljica 1., 2., 3.,...

Zimska pravljica se je dogajala. Kljub temu, da večino dni dežuje, je oblačno ali karkoli, nam je uspelo. Soboto med božičem in silvestrovim smo preživeli pri 5rci na planini pod golico. V petek, ko smo prišli tja je deževalo, zvečer pa je že začelo snežiti. Tako smo se v soboto zjutraj zbudili v zasnežen dan, pa to ni vse, bil je tudi s soncem obsijan. Od tistega vikenda, ko je bila tekma in je bilo takoooo mrzlo, da so zmrzovali lasje in dlačice pasjih kožuščkov se je močno ogrelo in dež je pobral ves sneg. Le mi srećneži v hribih smo ga bili spet deležni. dan smo preživeli v pravljici. Sonce se je lesketalo v snegu, polno ga je bilo še na drevesih in narava je bila res balzam za oči. Sneg pa seveda glavna zabava za naše pasje prijatelje.
Pomislila sem na Blaža, ki bi najbrž užival, če bi lahko to fotografiral, ker pa njega ni bilo, sem s svojim skromnim znanjem o fotografiji in skromnim aparatom ujela nekaj te pravljice...





Praznovanje novega leta...Moram reči, da sem bila prijetno presenečena. Proti lani...prav bala sem se kako bomo to prenesli. Lani smo bili kot na fronti dva dni prej, Ben niti lulat ni šel, vozila sem ga precej ven z Ljubljane, ker se je tako bal pokanja. Letos sem res popolnoma ignorirala vsak pok in dokler je počila petarda samo vsake toliko sploh ni odreagiral. Bati se je začel šele, ko se je to začelo ponavljati pogosteje. Z razliko od lani se je to začelo šele pozno popoldne 31. decembra. Seveda ima nekaj s tem tudi dejstvo, da živimo na precej mirnejšem kraju, kot lani. December smo torej preživeli dokaj mirno, brez strahu in panike. Tudi samo silvestrovo je bilo dokaj mirno, ob dveh ponoči je bil spet blažen mir.

Druga zimska pravljica se je zgodila prvo nedeljo v letošnjem letu. Spet nas je razveselilo sonce. (vse dni vmes so bili sami oblaki) Šli smo na veliko planino. Ne bom se ponavljala, lesket sonca v snegu, za malenkost prevč ljudi, pa vseeno spet čisti užitek na gorskem zraku. Nike in Ben sta zvečer samo dol padla in nista vedela zase. Tu je dokaz ( o lepem dnevu, Nike in Bena v spečem položaju se nisem spomnila lovit :D )






Slike s planine by (F)Zlatko & Matej O.