Viševnik 2050m

Sonca v dolini ni in ni, zato hodim že nekaj časa ponj v hribe. No tokrat ni bilo sreče, zato tudi slik ni. Z Blažem sva šla neko sredo na Viševnik. Zapadlo je nekaj novega snega, tako sva po celem gazila in grizla kolena v hrib. Meni je šlo nekoliko lažje, ker sem lažja, Blažu pa se je ves čas vdiralo. Kužki seveda niso imeli težav, lepo sta hodila po vrhu. Mislim, da so Nikici hribi zelo všeč. Ves čas leta gor in dol in levo in desno in naredi še trikrat toliko kilometrov kot ostali. Ben bolj racionalno dela z energijo, hodi lepo počasi in se drži človeške družbe. Imeli smo popoln mir in tišino, v nekem trenutku sem se znašla sama, z Blažem sva se ločila in je bila ta tišina že skoraj zastrašujoča. Seveda, v tem vremenu ne hodi gor nihče, razen naju, norcev, priznam, da sem pričakovala srečanje s kakim medvedom. Zakaj nebi ob takem miru zašel na pot. vse je bilo v megli. V gozdu sem še kaj videla, ko pa smo se dvignili nad gozdno mejo, se je megla le še zgostila. Vrha praktično ni bilo videti, razen takrat, ko je veter meglo le malo razpihal. Vseeno sem se odločila, da grem do vrha. S primerno opremo se kar da. Žal mi je, da nisem videla razgleda, ki je baje lep. Tako bomo mogli it ob lepem vremenu tja še enkrat, najbrž po kopnem, da doživim še to. Ker je meglo brezveze slikat tokrat tudi slikic ni, čeprav je bil z mano Blaž. Tako ali tako je ugotovil, da se midva na soncu ne moreva dobit skupaj, zato kar ni in ni lepih snežnih slikic mojih kosmatincev. razen tistih, ki jih seveda posnamem sama in so sicer čisto lepe, ampak Blaž je le Blaž in fotoaparat v njegovih rokah pač dela umetnine.