BENETTON & NIKE & NYÍL

BENETTON & NIKE & NYÍL

torek, 17. december 2013

TA SIVA ZIMA

Obdobje med novembrom in koncem zime je malce dolgočasno. Tekem ni, veliko je megle, dnevi so kratki,.... ampak... To še ne pomeni, da si mi ne zanmo tudi teh dni narediti zabavnih. Z Nimko in Slatkotom nikoli ni dolgčas!

Ni potrebno zgubljati besed, slike povejo vse.


In da nam ni dolgčas v bajti še dodatno poskrbi Tina, ki kar naprej hodi naokrog in tako mi sem in tja dobimo novega družinskega člana. Vipka je že napol moja. Postala je že tako domača, da misli, da je lahko ljubosumna, ko Slatko carta Nike :D. Jaz pa tako iz prve roke spoznavam pasmo, ki mi je prirasla k srcu. In če si slučajno premislim, je bila tokrat pri meni tudi njena borderka Mi. Štirje psi v hiši, avtu in na sprehodu. Hmm, kar zanimivo. Kangoo naenkrat postane premajhen. Ampak pri tako pridnih psih štiri ni problematična številka.
Ker Ljubljano in ostale kotline polni gosta megla, kot ponavadi, bežimo kam višje, višje na sonce. Ali pa k Nimki na primorsko seveda. Vendar ne morem stran od svojih ljubih gorenjskuh hribov. Nižje o snegu ni ne duha ne sluha. Kar nekaj pa ga je na Pokljuki, zato smo 1. december preživeli tam. Malo za vzdušje. Včeraj pa smo se šli kepat na Veliko Planino. Z vsemi štirimi in še enim zraven. Velika Planina mi je všeč, ker jo sestavlja več planin. Kljub obljudenosti pa se brez težav najdejo kotički, kjer skoraj ni ljudi. Brez težav se hodi po brezpotjih (če seveda ni megle, potem raje ne), kjer tudi številčnejše krdelo lahko brez težav teka gor in dol. Tudi Mi mi je prirasla k srcu. Ampak kljub vsemu imam 4 pse dlje časa v hiši kar težko, zato je Mi že včeraj zvečer odšla v varstvo k Manci. Kar hudo mi je bilo. Vseeno nam še vedno družbo dela malo vreščalo Vip.


In še malo in bojo spet počitnice. Kakšnih posebnih načrtov nimamo, vsekakor pa pobeg na sonce in obisk starih prijateljev, ki jih tako zanemarjamo zadnje čase.


BOŽIČNI PRESTRANEK

Lažem, da ni tekem. Seveda je božični Pretsranek. Ker je Ben v 2ki mi ni bilo potrebno tam viset prav cel dan. Tekma se tako ni vlekla v neskončnost kot ponavadi, kljub temu, da je trajala do 21h. Pri 250 tekmovalcih se je končala še hitro, pričakovala sem, da bo trajala vsaj še eno uro dlje. Ampak zaradi sončka čez dan nas ni tako zeblo in tudi zvečer je bilo znosno. Pravzaprav je minila še prehitro. Benček je odtekel dve nuli in odnesel bronasto medaljico.


Z Nike sva naredili dve napaki v vsakem teku eno in v 3ki to seveda pomeni, da sva pristali nekje daleč, daleč zadaj. Nič hudega, pa drugič. V splošnem sem kar zadovoljna.

ponedeljek, 28. oktober 2013

OKOLI KRVAVCA

Zvesti prijatelji Slatko, Simka in kužki postružki so se, na sončno soboto, ponovno odpravili v hribe. Brez Nimke ker je za počitnice ponovno pobegnila v Španijo. Še žal ji je lahko. Dan je bil čudovit, skoraj poletno topel, kužki so se celo nekaj malega kopali. Odpravili smo se na Krvavec. Amapk je nismo ubrali s planine Jezerca direktno na krvavec oz. Zvoh, kot ponavadi ampak smo jo ubrali malo naokrog, na sosednji hrib, Vrh Korena. Tokrat je bil naš cilj namreč ta vrh, ne Krvavec. Pravzaprav smo naredili krog okrog Krvavca. Malo smo se spuščali in spet dvigali. Pot je bila razgibana in res lepa. Sigurno izlet, vreden ponovitve. Pohajala sva v najinem stilu. Vmes sav si privoščila veliko poležavanja in uživanj na sončku. Predvsem zato, ker mislim, da je bila to za laetos zadnja priložnost, kljub temu, da je jesen letos v splošnem kar lepa in topla.
Vmes so nas malce zakadili, ker so imeli delavno akcijo in so sekali drevesa ter jih kurili. Nič kaj prijetno za moja pljuča ampak ok. Slatko se je hecal, da je v tako slabem stanju, da najbolje, da prižge en čik, bo vsaj imel razlog, zakaj mu gre tako slabo. Pazi kaj si želiš, ker se ti lahko uresniči, je pregovor. Očitno drži, glede na to, da sva potem dejansko dobila porcijo dima. Ampak to ni pokvarilo izleta. Sva šla hitro mimo in uživala v planincah naprej.

ponedeljek, 21. oktober 2013

ČEŠKA KOČA

Spet smo pridni in veliko pohajamo. V nedeljo je v Ljubljani baje deževalo. Ampak mi tega ne vemo, ker smo pobegnili na gorenjsko kjer je pač cel dan sijalo sonce. Odpravili smo se na Češko kočo. Že dolgo načrtovan izlet. Malce sem se ga izogibala, ker sem vedela, da je pot tja malce ozka in nisem bila prepričana, če je dovolj varna za pse. Ampak se je izkazalo, da je čisto v redu. Samo na enem delu je treba malce pomagati, ker je treba splezati po lestvi. Mogoče malo nerodno, če je pes prevelik, sploh na poti navzdol. Sicer pa tega izleta mogoče ne priporočam začetnikom. Pot je na enem delu kar strma, na drugem, kjer strmine ni toliko pa se hodi po ozki sklani polici. Ta je sicer v večjem delu varovana z zajlo ampak za nekoga, ki ni vajen hoditi po takem je mogoče kar malce psihično naporna. V kopnem času ni problema, pozimi pa bi jo tudi sama preskočila. Kakorkoli, meni je bila všeč, mi smo uživali ob lepem razgledu in v prijetni družbi. Načeloma sem načrtovala izlet na Kofce in si v zadnjem trenutku premislila. Kot ponavadi sem imela vso potrebno prtljago za pse, hrano, vodo,... zase pa ne. In ko sem lačna kot volk končno prispela do koče sem ugotovila, da je zaprta in tudi tam ne morem dobiti ničesar za jest. Do jezerskega sem se tako mogla zadovoljiti s tistim jabolčkom, ki sem ga imela s seboj. Bistvo je, da bi šla najbrž še kam naprej, če nebi bila tako lačna, saj se je od koče možno povzpeti še marsikam. Tako pa sem se raje vrnila nazaj. Je pa res, da nisem preverila kakšne so poti naprej in je že boljše tako kot je. Skratka, bilo je luštno na sončku, prav toplo za ta letni čas, medtem ko je v megleni Ljubljani baje celo deževalo.





nedelja, 20. oktober 2013

FINALNA TEKMA ZA DRŽAVNO PRVENSTVO, KOPER, 20.10.2013

Končno nama je uspelo odteči dve nuli. V jumpingu naju je sicer prehitela mami Ammy. Še vedno je izziv premagat njo in Rolanda. Ampak agility sva pa zmagali in se tako tudi skupno uvrstili na prvo mesto. Ni slab zaključek sezone. Čeprav so bili parkurji obupni. Sami cik, cap, cik, cap, da se ti zrola v glavi. Spet je bil glavni uspeh predvsem ta, da sem si vse te cike in cape sploh zapomnila. Obljubim, da bom naredila en filmček z bloopersi letošnje sezone, ker jih je kar nekaj. Čez zimo pa veselo na delo in na treninge, da bo v prihodnji sezoni večkrat tako, kot na tej tekmi.

agility


jumping

petek, 4. oktober 2013

KO POLETJE PREHITRO MINE

Kam je odšlo? Nimam pojma. Vsekakor je minilo prehitro in nismo ga zaključili, kot je treba. Nismo še zadnjič skočili v jezero, saj se je kar nenadoma močno ohladilo. Vseeno smo se imeli lepo. Kot sem si obljubila, sem se še neštetokrat odšla ohladit v blejsko jezero. Nisem pa pozabila niti na Bohinj. Z Anjo in njeno pasjo druščino smo se odpravili hladit ravno tja. Kako prijetno je imeti gorenjsko tako blizu. Ozračje se je segrelo do 40 stopinj. Tam pa sploh opazili nismo, kako vroče je. Na obisku smo imeli tudi nekaj prijatejev iz tujine. Bled in Bohinj smo razkazali prijateljicam iz Estonije. Tolmin in Bovec pa prijatelejm iz Nizozemske. Nad leptami Slovenije so bili vsi navdušeni. Velik del poletja je bila moja družinica povečana za vsaj enega pasjega člana. Nekaj časa je bila na obisku Sheila. Nekaj časa pa Vip. Vip je Tinina Pumica, ki me je močno navdušila. Skrajno neproblematičen kuža. Takšen bi se lahko sigurno trajno pridružil našemu krdelu. Vip sem vzela s seboj tudi v letošno jesensko Toplo in na Peco. Res sem navdušena nad tem kako dobrovoljna je ta psička. In z mojim krdelom se je odlično ujela. Celo z Nike, ki načeloma zavrača vse pasje obiske.