BENETTON & NIKE & NYÍL

BENETTON & NIKE & NYÍL

sreda, 30. junij 2010

Ljubljančani

Dolgo nismo videli Nathana. Včeraj smo gozdove in hribe zamenjali za sprehod po Tivoliju z njim. Kdaj pa kdaj je treba bit tudi Ljubljančan, če že živimo v tem lepem mestu. V tivoliju je "bazenček" kjer se hladijo naši kužki. Včeraj smo imeli srečo in smo srečali samo psičke, tako se je lahko tudi Ben nemoteno igral. Nastalo je nekaj slikic. By Nathan seveda.








ponedeljek, 28. junij 2010

Snežnik (1796)





Tokrat na snežnik dejansko prišli. Poleti je to taka zmerna sprehajalna pot, čisto druga pesem kot pozimi. Govori se, da zna biti v mrzlem letnem času precej zahrbten, no, ko snega ni je res primeren za vse, družinice, tiste z manj kondicije, tako, da GO! No, temu primerna je bila tudi gužva. Kriva je bila pa tudi nekakšna proslava tam gor, tako nam je veter pol poti nosil glasbo pihalnega orkestra, ki je igral na vrhu. Zanimivo doživetje, ni kaj. Želela sem si sicer malo miru v naravi, ampak sem se hitro vklopila v vzdušje. Škoda edino, ker je na vrhu zelo pihalo in je bilo tako presneto mraz. Ideja o raztegnjeni dekici, malici ob razgledu na očem zelo prijetno okolico je torej odpadla. Hitro smo se pobrali dol, da kdo ne zmrzne. Zanimivo, pihalo je samo na vrhu, po poti nič. Tako smo si res vzeli čas za sestop. Vmes smo se ustavljali, slikali rožice, se igrali in ker smo bili že navajeni glasbene spremljave ob vzponu, smo si zraven poigravali na Ukulele. Če bi izlet zaključili še s skokom v kakšno vodo bi bil popoln, ampak ker smo imeli doma napovedane obiske se nam je mudilo in smo to prestavili na kak drug dan. Poletje se je konec koncev šele začelo, jaz pa imam kar nekaj hribovskih planov.

torek, 15. junij 2010

Amromeka srečanje


Rojstni dan A-jevčkov je Metka izkoritsila, da nes je vse zbobnala skupaj. Na vročo nedeljo 13. junija smo se tako vsi zbrali na kraju zločina, v Bistrici, v Prekmurju. Jaz sem se prislinila, kot ponavadi kar za cel vikend. Komaj sem čakala, da bom videla kako so zrasli še ostali. Asha sem vmes sicer nekaj videla, celo Sheilo, Alane pa sploh nič. Glede na to, da je bila ona v ožjem izboru me je še posebej zanimalo kakšna je ona. Čudovita je, takšna kot mora bit in ima čudovito družinico. Prav tako ostali. Sploh je celo leglo super, kako da ne, saj so vendar parsoni. Vsak pa je vseeno zelo drugačen in vsak imam kakšno lastnost, ki mi je še posebej všeč. Nike ratuje vedno bolj podobna mamici, že po videzu je njena zrcalna slika, prevzema pa tudi njen karakter. Dvonožni del krdel je preživel lep, vroč sončen dan ob čevapčičih seveda, večina "mladičev" pa se je igrala. Brez izgredov seveda ni šlo. Sestrice so se, tako kot to pač mora bit, med sabo tudi malo kregale. Ais in Alana se še posebej nista mogli, sta imeli Že en izgred prejšnji vikend, na eni tekmi. Tudi Ben in Ash nista čisto lepo shajala, zato je moral biti žal ves čas kdo od njih zaprt. Ampak glede na vročino, so tako ali tako velik opočivali in so se igrali in počivali pač izmenično.
Zmenili smo se, da se dobimo vsako leto pri kom drugem, jaz pa upam, da bom koga videla tudi že kaj prej.

Nike in Alana


Trio adio, izgredniki za zapahi



Brez nogometa tudi pri nas ni šlo



Alana in Ash


Sheila in Nike


Nike je dolžna Rolandu dva metra cevi, ker jo je pregriznila



Sheila in Tina se preizkušata v agilityu


Ash in Sheila



Na svoji stari podlagici, kot leto dni nazaj Ash, Ais, Nike in Sheila




še povezava na filmček Nike in Sheile, ki lovita curek vode

sreda, 9. junij 2010

danes sem Nike končno odpeljala k veterinarju zaradi ušesa. Pravzaprav sem v petek opazila, da ima zapacana, jih očistila in si rekla, da bom počakala, da vidim, ali so se ji samo zapacala, ali ima kakšno vnetje. Čez vikend se ji je ušes spet zapacal, videlo se ji je, da ni prava in sva odšle k veterinarju. Skrajni čas. V ušesu ima vse bakterije, ki obstajajo. Dobila je kapljice, ne pa tudi antibiotikov, ki jih je Ben v podobnih primerih dobival vedno. Razlika, kako so obravnavali njega in nike, pri dveh različnih veterinarjih je očitna, razlog, ki so ga navedli za vnetje tudi. Zdaj se pa sprašujem. benu niso nikoli vzeli vzorca in pogledali kaj ima, enostavno so se odločili, da je alergičen na hrano, mu predpisali dieto, ga dali na antibiotike in to je bilo to. Nike pa so vzeli vzorce, rekli, da je od potaplanja in ji dali le kapljice. Hmmm? Meni se pa zadeva pri obeh zdi enaka??? Zato torej je včasih dobro it po drugo in tretje in četrto mnenje in se ti potem lahko zmeša.

Torej vnetje zaradi Nikinega potapljanja. Mali norec se res potaplja. Zdi se ji, da je potrebno očistiti vse vode tega sveta kamnov in jih znesti na kopno. Tako je sposobna odplavati do globin, se potopiti vse do dna in izvleči kamne, za katere meni, da tja ne sodijo.
Včeraj smo krstili Iški Vindgard. Ob opazovanju pogumnega kopanja Nikice in Bena si nnisem mogla kaj, da se nebi vrgla not tudi sama. Kakeršen gospodar, takšen pes pravijo. Bi morali v našem primeru reči, kakeršen pes, takšen gospodar. Ker ne vem kdo je tu bolj nor, Ben, Nike ali jaz??



torek, 8. junij 2010

Nike in njene muhe


Podoživljam Benovo mladost. Nike se je po prvi gonitvi precej spremenila. Postala je veliko bolj scrkljana, mirnejša. Zunaj še vedno divje skače, nori in se je vedno pripravljena z mano igrati, pa vseeno je precej bolj umirjena, kot je bila. Zdaj pa ima vneto uho in si sploh ni čisto nič podobna. Kar pa mi dela skrbi je to, da ne je. Briketov se praktično ne dotakne. Vendar pa je popolnoma zdrava in ješča, ko je treba Benu pomagat počistit meso iz golaža, ki se je po nesreči znašlo na tleh kuhinje. Tako vem, da z njo ni pravzaprav nič narobe, le zbirčna je postala, ugotovila, da obstaja kaj boljšega od briketa in se zdaj, damica, zmrduje. Vem, da bi jo lahko pripravila, do tega, da bi jedla brikete tako, da ji pač nebi dala za jest nič drugega, bo že jedla, ko bo lačna. Vprašanje, ki se mi poraja ob tem je, če hočem biti taka do nje? Jaz namreč jem tisto kar mi paše, takrat, ko mi paše, grešim, se bašem... Ponavadi ljudje tudi ustrežejo okusom svojih otrok, jih sprašujejo kaj bi radi jedli...Kužki pa...brikete in pika! Bojo že pojedli, ko bojo dovolj lačni. Ob vsej tej ljubezni do njih pa takšna selekcija. Zakaj pa nebi človek hotel ugodit njihovim izbranim okusom? Zakaj nebi oni jedli tistega, kar si želijo, če jim to ni nujno treba? Ker gre njihovo zmišljevanje lahko v neskončne atmosfere? Če se še spomnim Bena. Najprej ni hotel jest briketov, potem jih je nekako pojedel, če sem dala gor malo paštete, na koncu ni hotel jest niti makaronov s faširanim mesom. (pustimo to, da po kastraciji posesa VSO hrano. Do kam gre torej lahko Nike, koliko naj popuščam? Naj samo dam brikete, ki jih prej JE jedla, ki jih je očitno imela rada, pa ok, ne bo jedla teh, tiste pa bo? Mislim, da sem ravnokar našla odgovor na svoje vprašanje. To je torej ena dobra lastnost pisanja bloga, razmišljanje na glas prinaša tudi nekatere odgovore. Meja je. Ne morem biti tako kruta do nje. Ne morem je siliti, da je nekaj, česar ne mara, če sama tudi ne jem nečesa, česar ne maram. Lahko pa omejim vrtenje okrog prsta tako, da ji ponudim nekaj, kar vem, da je prej jedla in vztrajam, da tokrat bo jedla, čene pa naj bo lačna! Mislim, da je to dober kompromis.