Tokrat na snežnik dejansko prišli. Poleti je to taka zmerna sprehajalna pot, čisto druga pesem kot pozimi. Govori se, da zna biti v mrzlem letnem času precej zahrbten, no, ko snega ni je res primeren za vse, družinice, tiste z manj kondicije, tako, da GO! No, temu primerna je bila tudi gužva. Kriva je bila pa tudi nekakšna proslava tam gor, tako nam je veter pol poti nosil glasbo pihalnega orkestra, ki je igral na vrhu. Zanimivo doživetje, ni kaj. Želela sem si sicer malo miru v naravi, ampak sem se hitro vklopila v vzdušje. Škoda edino, ker je na vrhu zelo pihalo in je bilo tako presneto mraz. Ideja o raztegnjeni dekici, malici ob razgledu na očem zelo prijetno okolico je torej odpadla. Hitro smo se pobrali dol, da kdo ne zmrzne. Zanimivo, pihalo je samo na vrhu, po poti nič. Tako smo si res vzeli čas za sestop. Vmes smo se ustavljali, slikali rožice, se igrali in ker smo bili že navajeni glasbene spremljave ob vzponu, smo si zraven poigravali na Ukulele. Če bi izlet zaključili še s skokom v kakšno vodo bi bil popoln, ampak ker smo imeli doma napovedane obiske se nam je mudilo in smo to prestavili na kak drug dan. Poletje se je konec koncev šele začelo, jaz pa imam kar nekaj hribovskih planov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar