BENETTON & NIKE & NYÍL

BENETTON & NIKE & NYÍL

ponedeljek, 22. februar 2010

Dovolj imam snega, hočem pomlad, hočem trenirat, pogrešam agility, pogrešam suho vadbišče, Nike zahteva porabo energije, sprehodi niso dovolj, potrebuje treninge, treninge, treninge! Komaj čakam pomladanske tekme, poležavanje na travi, sprehode, po zelenju, družbo.

sobota, 20. februar 2010

Amromeka na obisku

Danes nas je obiskala Amromeka. Roland je imel predavanje v Grosupljem, Metka in pasja druščina pa so prišli delat družbo nam. Dež, sneg in na sploh obilo padavin nam jo je spet zagodlo. Že zadnjič, ko sem šla jaz v Prekmurje je deževalo, očitno je to naša usoda. Ker sva imeli z Metko resno krdelo petih psov, štirih parsonov in Bena sva šli na sprehod, kam pa drugam, kot v Šobec. Ta moj Šobec. Ga že toliko reklamiram, da me že malo skrbi, da ga bodo začeli ljudje množično obiskovat. Ampak, če je res cool. Tokrat sva srečali presenetljivo veliko ljudi, tri! Male so uživale. Po sprehodu v Šobcu smo se dobili še z eno članico družinice, Shello in seveda njeno Tino. Tino moram večkrat poklicat, ko bom pohajala po gorenjskem, ker je z Bleda in je škoda, da se večkrat ne vidimo. Ko smo se vrnili v Ljubljano, smo šli razveselit še moje domov, Milan je bil navdušen. Kar težko sem spustila prekmurce domov, še posebej, ker so s seboj odnesli mojo ljubljenko Aisling. Sem jih hotela kako pretentat, da mi jo pustijo, pa ni uspelo. Slikic s sprehoda ni, ker je deževali in se mi ni ljubilo dajat fotoaparata ven, jih je pa nekaj od doma.
Tina&Shella&Jaz&Nike&Ais

Tina&Shella&Metka&Nike




In po napornem dnevu sta takole padla dol

petek, 19. februar 2010

TRIKCI ZA ŠALO

Ljudstvo zahteva, zato podarjamo filmček z novimi trikci. Trikci niso ne vemkaj, tudi veliko jih ni, sem se pa malo zabavala in jijh poimenovala po svojih prijateljih. Tako je to,če kuža zna 100 trikcev si je včasih težko zmisliti imena za vse. In ker kuža pravzaprav ne govori ne slovensko, ne angleško, ne arabsko jih lahko poimenujemo kakorkoli hočemo, torej, tudi po prijateljih...

PA POGLEJMO...

sreda, 17. februar 2010

naj počivajo v miru Atos, Atlas in Joy

Enostavno ne morem mimo tega dogodka, ne da bi ga komentirala, ker se posredno tiče tudi mene :(. Napadi treh bulmastifov na svojega lastnika. Najbrž se v osnovi vsi slovenci, kot tudi vsi ostali, ki so slišali za zgodbo počutimo podobno, zgroženi smo. Jaz pa sem poleg tega jezna, žalostna, razočarana nad našo državo in pravnim sistemom in ne vem še čem. Vsi vejo, da se zgodba ne začne z "norim doktorjem", ne z napadom na nedolžnega mimoedočega. Ne, ima daljšo zgodovino. Žalostno je, da ne v drugih primerih, ne v tem primeru po napadih na druge pse nihče ni nič ukrepal. Tadva sta še naprej paradirala naokrog z nevarnimi psi. Potem raztrgajo enega človeka, očitno so NEVARNI, njihov lastnik jih NE OBVALDA in najhujše, niti NE TRUDI SE, da bi jih.. Ampak, pa kaj, dajmo vrnimo mu jih. Naj še naprej paradira okrog z njimi in ogroža varnost živali in ljudi. Potem se pokaže, da so psi kar pač so, raztrgajo še enega človeka. Ozadje tega, zlorabljanje uboguh živali pustimo. Kar se mene tiče upam, da je človek konkretno trpel in dolgo ni umrl. Pod zobe bi jim z veseljem vrgla še koga. Ampak kaj zdaj. Ne, kot ponavadi je bilo pretežko upoštevat, že čisto v redu postavljene zakone in konec koncev čisto zdravo kmečko pamet. Ne, zDaj, ko se je pa res pokazalo, da je krdelo prsov nevarno, zdaj se pa spravimo na ostale pasje vodnike, ki za njih lepo srbimo in jih imamo pod kontrolo, na tiste s psi, ki so okolici nenevarni, ja spravimo se na širno ljudsko množico z novimi butastimi zakoni, ki ne rešujejo ničesar. Ne vem, če kateri politik ve, ampak če imaš zakone, ki jih ne izvršuješ ti nič ne pomaga. Če imaš v zakonu astronomsko visok znesek za kazen, ker je nek pritlikavi koder v Tivoliju odvezan to ne bo preprečilo napada dokazano nekontroliranega mastifa, ki ga mirno pustite njegovemu lastniku . Ne da so s tem, ko so agresivne pse vrnili lastniku, ki jih ne zna kontrolirat, ogrozili ljudi in ostale pse. zdaj naj pa ti še plačajo za to!
Politike bi bilo treba zažigat na grmadi! In seveda mi je hudo za uboge, v štartu nič krive pse, te in vse ostale, naj v miru tekajo po večnih loviščih.

VABIM K PODPISU PETICIJE PROTI SPREJETJU NOVEGA ZAKONA O ZAŠČITI ŽIVALI

sreda, 10. februar 2010

Nekdo se je najedel čokolade, pa to nisem bila jaz...

Dobro, tudi jaz se kdaj prenajem, zakaj nebi teh "privilegijev" uživala še moja dva psa. Zanima me samo, kaj ju pripelje do tega, da izropata mesto, čokoladice, ki so že pol leta tam, pa jih niti povohala nista, ampak nekega den se pa odločita...dajva, danes je dan za čokolado ccc. In zdaj sladko spita, spanec pravičnega, srečna, sita...

sobota, 6. februar 2010

Šiva









Tale vikend je pester. Moj brat je šel uživat, mi smo pa dobili v varstvo njegovo psičko Šivo. Dva dni je mlajša od Nike. Je Pitbull terierka, energije ima toliko kot Nike ali še več, zato je pri nas res divje. Včeraj je sploh nisem mogla umiriti, sem se spraševala, če ta pes spi vsaj ponoči kaj, na srečo je, ko je ugotovila, da spimo vsi, zaspala tudi ona. Danes smo šli na dooolg sprehod v Šobec. Malo smo hodili za nosom, videli tablo za lovsko kočo Talež in se odločili, da gremo pogledat kaj je to. Spet smo se znašli malo v hribih. Jah v mojem življenju pač mora biti malo nadmorske višine, pa tudi če tega ne načrtujem v naprej. Šli smo torej pogledat to kočo. Hotela sem it nekam, kjer ni ljudi, ki bi jih spuščeni psi motili poleg tega pa bi lahko Šivo mirno spustila in mi nebi mogla nikamor uiti. Nisem namreč točno vedela, kako se bo obnašala, koliko bo ubogala, saj jo tokrat pazimo prvič. Izkazalo se je, da je zelo prdna, pozorna na to kje sem in pride na klic. Tako smo hodili in hodili in kot je to meni v navadi smo se izgubili. Predvideno dve urni sprehod se je tako spremenil v štiri urnega. Čisto pozitivno, da se bo Šiva vsaj utrudila in dala vsaj malo miru. Ampak ne, gospodična je zaspala šele okoli osmih zvečer. Ne da se. Ampak to je precej prej kot včeraj, tako, da to le je dosežek.

Ker sem vidla, da se zna Šiva čisto lepo obnašat sem si upala v nedeljo na bolj obljuden konec. Srečo imam, da je čisto za mojo hišo pot na Toško Čelo, po kateri ne hodi skoraj nihče, včasih sem še vesela, če koga srečam, ker je tako samotno, da je že skoraj strašljivo. Pa vendar imam tam čisti mir in simbiozo z naravo. Kadar mi je sprehod do Toškega Čela prekratek ga podaljšam do Katarine. Tudo tokrat smo tako podaljšali naš sprehod. Pot do Katarine pa je že precej bolj obljudena. Šiva se je tudi tokrat izkazala kot zelo pridna psička. Hitro je dojela, da mora druge ljudi pustiti pri miru in tudi druge pse je pozdravila, potem pa lepo prišla za mano. Ker se je ravno pred kratkim zgodil dogodek z bulmastifi sem imela s tremi psi seveda veliko pozornosti. Še posebej, ker je Šiva pitbull. Smešno, nihče me ni hotel naravnost vprašat, če je te pasme, so pa vsi namigovali, da mu je podobna. In bili presenečeni kako prijazna je. In kako pridni so vsi trije skupaj, kako grejo mirno, flegmatično mimo vseh ljudi. Zdaj vem, da lahko Šivo brez težav vzamem s seboj kamorkoli grem, ker je popolnoma neporblematična.

Pitbull je pasma, ki sem jo prvotno hotela imet, pa sem se potem premislila iz praktičnih razlogov, hotela sem lažjega psička, ki bi ga lahko obvaladali tudi drugi, ki mi občasno popazijo na kužke in ugotovila, da tudi meni načeloma bolj pašejo manjši psi. Šiva pa je ravno taka, kot sem si jo želela, črno bela, živahna in nadvse prijazna, Zato jo bom z veseljem še kdaj popazila. Ben je kot ponavadi ljubosumen nanjo, renči, ona pa mu medtem daje poljubčke in se mu prav nič ne pusti odgnat. Z Nike sta se lepo ujeli, kljub temu, da je Šiva precej težja se kar lepo igrata.

torek, 2. februar 2010

zelenica 1536 ali še en vrh kakih 200m višje




Kot sem rekla, nekaj smo pa le ušpičili. Na tak dan je greh biti doma. Sicer nismo počeli nič novega, kaj drugega kot v hribe smo šli. Tokrat je bil izlet bolj Benu in Nike pisan na kožo. Enega turnega smučarja smo spremljal na dom na Zelenici, oz. še malo višje na vrh smučišča. Pot je zratrakirana, ker se gre gor ob smučišču, ta pa ne obratuje, tako so lahko kužki spuščeni in razen peščico turnih smučarjev, ki jih je srečati ne motijo nikogar, ko se podijo po smučišču. Pot je sicer senčna a razgled je na osončeno okoliško hribovje že med potjo čudovit, na vrhu pa se odpre in sonce sije in greje z vso višinsko močjo. Kaj naj rečem čudovit izlet, ki ga bomo ponovili, le da bom prihodnjič tudi jaz vzela bord s seboj, da bo še "šefica" malo užival a pri spustu. Reultat izleta: pesjanarja končno utrujena...