BENETTON & NIKE & NYÍL

BENETTON & NIKE & NYÍL

petek, 21. december 2012

Veseli december in te presnete petarde

Pa sem mislila, da se moj Ben boji petard. In berem zdaj, kakšne reakcije imajo šele nekateri psi na poke. Vidim, da pri nas sploh ni hudo. Kadar res močno poka se Ben res trese in sope ter noče lulat ampak se mi zdi, da se da preživet. Če pa poka samo občasno se pa sploh ne odziva več. Se mi zdi, da se stanje celo izboljšuje, ne slabša. Kolikor berem pa se psom stanje z leti slabša. Ubogi kužki. Se res ne da brez tega. Upam, da ne hvalim dneva pred nočjo in ne bo začelo pokati že danes zvečer ampak mi letos sploh še nismo slišali petarde. Ljudje, ki živijo bliže blokovskim naseljem pa se pritožujejo, da poka in je hudo. Zadnjič sem bila malo razočarana, ker tudi okrašenih domov ljudje tukaj nimajo. Ampak če to prinese s sabo nezanimanje za vse kar prinaša novo leto, tudi metanje petard naj kar bo tako. Super je!

torek, 18. december 2012

Božični Prestranek 2012


Ben me je spet pozitivno presenetil. Ker obožuje podlago v jahalnicah ga na te tekme vedno prijavim. Pa čeprav moram biti zaradi tega na tekmi prav cel dan. Ker midva sva še vedno v enki in bova tam tudi ostala. Ker nama je v enki lepo. Pričakovala sem, da se ne bo prav vlekel. Ampak da bo tako tekel pa ne. Ko sem začela tečt me je prešinilo. Pa saj moj Ben šiba, šiba kot raketa. Predvsem pa tako hitro kot še nikoli. Škoda, ker je spustil zadnji palčko vv slalomu in zato tek ni bil tako popoln, kot bi lahko bil. Podobno je bilo tudi v Agilityu. Spet z napako v slalomu. Presneti slalom. Kljub temu sva uspela zmagati. Nisva bila najboljša zaradi tistega slaloma. Ampak kaj naj, če so bili drugi še slabši ;).
Zdaj v enki tekmuje tudi winnie. Ampak ker ima že dva pogoja ne bo več dolgo. Tudi ona je imela v jumpingu težave s slalomom. Ker se ji je tako mudilo je eno palčko spustila in bila tako diskvalificirana. Kljub temu je prišla na skupno tretje mesto, saj je z tekom brez napake zmagala v agilityu. Bravo Winnie! Tako sta Ben in Winnie skupaj stala na stopničkah. In če se to ne ponovi v kateri od naslednjih tekem ne bosta nikoli več. Ker Winnie res ne bo ostajala v enki.
Ker je to tako neponovljiv dogodek sem nujno hotla sliko s podelitve,, ko z Nino stojiva z najinima črnuhoma skupaj na stopničkah. Ampak ironično, podelitev sva zamudili. Vseeno je bila sodnica pripravljena pozirat z nama, tako da sliko le imamo.
Imamo pa tudi filmček.



Nike pa ... Agility je bila ena velika katastrofa. Jumping pa ni bil tako slab.
Meni se takooo pozna če ne treniram. Zdaj pa je vreme obupno. V Ljubljani je samo blato, kak dober teden je celo bil sneg. Trenirat se torej ne da. Vsake toliko grem sicer k Nini ampak to je premalo.
Parkurji so bili pa lepi. Zato sva jih z Nino takoj v nedeljo kar postavili in potrenirali. Nekoč sem si želela živet na gorenjskem. Ampak sem si premislila. Ko bom velika se bom preselila na kras. Po celem dnevu dežja so tam tla suha. Tu je pa blato potem še cel mesec :S. Komaj čakam, da se razmere malo stabilizirajo in bomo lahko spet trenirali.

nedelja, 09. december 2012

Vesel božič in srečno novo leto!

Letos nismo posneli nič novega, kar pa ne pomeni, da vam ne želimo veselega decembra, s čim manj petardami in čim več lučkami, ter slastnimi priboljški, predvsem pa vedno dobro družbo !
Lahko pa seveda uživate v lanski in predlanski čestitki.






sreda, 21. november 2012

Še malo o moji Nike


Čez vikend smo bili pri Nini. Ker ima srečnica Nina poligon kar na svojem prelepem vrtu smo tudi trenirali. Nina je za agility zelo talentirana, (seveda tudi za druge stvari) zato zelo rada treniram z njo. Opazi vse neumnosti, ki jih naredim in z njeno pomočjo so moji teki vedno boljši in boljši. O Nike mi ni potrebno izgubljati besed. Tudi ona je naravni talent za agility.
In še posnetek z najinega treninga:

torek, 20. november 2012

Še malo o mojem Benčku


Toliko je govora o tem kako se je moj kuža razvil. Res sem vložila veliko truda vanj. Ampak se je splačalo. Zdaj je postal moj popoln kuža. In popolnost je ravno v tem da ni popoln. Agility je še vedno njegova šibka točka. Teče le, če je dovolj hladno, če se mu da,...No zdaj teče v vsakem primeru, razlika je le v zagnanosti. Ampak precejšna. Za to imam pa Nike. Ben pa je popoln in najboljši povsod drugje. Da ne bo pomote. Tudi Nike je super. Zadnjič sem srečala enega človeka, ki me je vprašal če je to Milo. Veliko ljudi me to sprašuje. To je pes iz filma Maska. (Jack russel) Od tam ljudje poznajo to pasmo. In potem me je vprašal, če ima veliko energije in ko sem rekla, da ja je rekel, da kako cool, da to pozdravlja.  Ja tudi meni je bila všeč ta energija in veliko srce v majhnem kužku. Tudi jaz sem razmišljala podobno kot večina, dokler Parsona nisem imela. Zanimivo in zabavno. Ljudje se ne zavedajo da je ta super energija, ki je vsem tako všeč, usmerjena predvsem v tla in lovljenje mišk, kopanje lukenj, raziskovanje gozda in nenazadnje, tekanje za divjimi živalmi. Preusmerjanje te neskončne energije na sebe pa zahteva še več energije od lastnika psa. Na sprehodih kot da Nike ni. Ben leta za žogicami in je ves čas pod mojimi nogami, ona pa se zaposli sama in z mano se ukvarja smo če se res potrudim za njeno pozornost. Dejstvo pa je, da se mi ves čas za to pozornost ne da trudit. Na sprehodih bi se kdaj z veseljem tudi sprostila in se ukvarjala z Benčkom, ki pa SI želi moje pozornosti. Toliko o tem kako cool je energija terjerjev. Je pa res, da je delo z njo precej bolj enostavno. Agility teče tudi če jo postavim pred ovire direktno iz postelje. Poslušnost dela brez posebnega truda. Hitro se uči in za delo je idealna. Medtem ko sem se mogla za Benovo pozornost pri delu močno, močno trudit. Ampak tudi on zdaj dela rad.
In o tem sem pravzaprav hotela danes govoriti, pa sem se malce razpisala. Dovolj besed, vse je videno.

nedelja, 11. november 2012

Pasje življenje

Moj Benči me vsak dan bolj navdušuje. Ne morem verjeti, da je to isti kuža, kot pred petimi, sedmimi leti. Poleg tega, da od lanskega poletja plava in lovi žogice je vedno bolj navdušen tudi nad trikci in celo agilityem (če ni prevroče). Nikoli ne bom sigurno vedela zakaj je bil Ben nekoč tak, kot je bil. Zakaj je bil tako slabo motiviran za agility in kakršno koli norenje ampak vseeno lahko postavim teorijo, ki drži ali pa ne, se je za zamislit. Mislim, da je v času, ko sva se začela učit agility in tekmovat Bena obirala njegova debelost. Imel je 20% večjo težo kot zdaj, kar je kar precej. ( Nič čudnega, da se mu ni dalo gibati. Tudi predebelemu človeku se ne da toliko gibati. In ker se mu je v tistem času zameril, mu je ostal kot ne kaj slabega v spominu. (predebeli psi bi se mogli smatrati kot mučenje živali. Kar se tega tiče sem kar tečna. Če srečam predebelega psa to lastniku kar povem. Mnogim grem zaradi tega na živce, sploh, ker nekatere opozarjam vedno, ko se vidimo. Nekateri pa me upoštevajo in s tem močno izboljšajo kvaliteto življenja svojega ljubljenčka. Poleg zmanjšanja količine hrane močno priporočam več gibanja, ki večini psom manjka.) Zdaj leti čez parkur in izgleda, kot, da pri tem dejansko uživa. Zato trenirava vsakič ko treniram z Nike treniram tudi z njim. Vseeno odtečeva samo eno kombinacijo največ dvakrat. In tekmoval bo še vedno samo na zimskih tekmah.
Veliko bolj bistveno je njegovo veselje do igre. In do trikcanja. Večerni ritual trikcanja je nekaj najbolj zabavnega. Ben je 10x bolj histeričen od Nike (tega definitivno nisem pričakovala) Dela kot zmešan. Včasih mu komaj dopovem, da se malo umiri. Ker če hočem kaj malo bolj resnega narest, kot naprimer kaj ga dejansko naučit, se mora malo umirit. Ampak je zabaven na smrt. res se mu nasmejim. Navdušena pa sem tudi nad napredkom izvajanja nekaterih trikcev, pri katerih sem že zdavnaj obupala, da jih bo kdaj znal, kot je treba. Ampak krivda da jih ni znal do sedaj je sigurno na moji strani. Jaz sem tista, ki sem imela prenizke kriterije in sem mu dopuščala površnost, ker sem se prepričana, da več ne zmore. Pa zmore!!!
In pri kriterijih nisem popuščala samo njemu ampak tudi Nike. Zdaj ne popuščam več in oba sta se naučila nekaj stvari, za katere sme že zdavnaj rekla, da tako kot jih delata jih pač delata. Ampak ni res. Oba znata boljše, če se le malo bolj potrudita. Tako zdaj Ben objema igračko, Nike dela stojo na sprednjih tačkah in še marsikaj drugega smo izboljšali.
In ker je Ben tako napredoval je skrajni čas, da dobi filmček s posnetki prejšnjega Benčka in današnjega Benčka, za vse, ki mislijo, da se ne da.

Aja pa še dodatek. Navdušeni smo nad svojim novim domom. Prej smo sicer ravno tako živeli izven mesta, v naravi in se imeli lepo ampak tukaj je še lepše. Edino kar pogrešamo so sosedje, kakršnih najbrž nikoli več ne bomo imeli. Ampak v zameno smo dobili veliiiiko travnikov in gozdov za sprehajanja na dosegu nog in tačk. K bivšim sosedom se bomo pa z veseljem odpeljali na obisk.




In še en kolaž za dodatek. Če pes doma kaj uniči, obrne okoli smeti itd. je po mojem mnenju zato vedno kriv latnik. Ker moraš svojega psa poznat in vedet, kaj je treba pred njim umaknit. Pri nas so to definitivno smeti iz katerih še sveže diši po današnjem kosilu. In če jih ne umaknem sem sama kriva, če pridem domov in se zgodi kaj takšnega. Že dolgo se zaradi tega ne jezim več. Ampak psa se obnašata tako, kot, da ju bom pretepla. Jaz sem pa malo zlobna in si ne morem pomagat, da ju malo ne hecam in se vedno delam jezno. In sta skrušena. V očeh jima vidim : "Vem da nebi smel, ampak si nisem mogel pomagat in splačalo se je." :) Oba sta kot polita cucka, samo Nike res izgleda, kot da jo je na smrt groza, zato nje ne hecam preveč. Ben pa ve, da nisem jezna zares in z ušes nazaj, kot, da ve, da je naredil kaj narobe stoji, sto na uro maha z repom in čaka, da se bom nehala delat jezno in mi bo lahko skočil v naročje :). Ma če ta ni en velik cuker.


nedelja, 14. oktober 2012

Lovrenška jezera

Zadnje čase malo manj hodimo na izlete. Veliko je bilo agility tekem jeseni, pa tudi slabega vremena. Prejšnji vikend smo, kljub malce slabšemu vremenu odšli na Krvavec. Ampak je bilo kar nekaj megle na vrhu, zato smo se sprehodili gor in dol, nismo se pa kaj dosti zadrževali tam. Ta vikend pa je bilo vreme na vzhodu Slovenije le nekoliko lepše, zato smo odšli na Lovrenška jezera. Čudovit kraj, vreden obiska. Naredili smo krog od Rogle, do jezer, potem pa smo se preko Peskov vrnili na Roglo. Prijeten izlet, veliko ljudi je nabiralo gobe, sicer pa smo večino časa uživali v samoti, soncu in prelepi naravi.








Nov dom

Saj ne, da se nam zadnje čase ne dogaja veliko. Pravzaprav se, ogromno.
Za začetek. Preselili smo se. Iz majhnega stanovanjca v veliko hišo. Z majhnim, majhnim vrtkom. Prej ga sploh nismo imeli, imeli pa smo super sosede z ogromnim vrtom, ki so nam vedno dovolili, da se pri njih igramo. Pogrešamo jih. Njih in njihov vrt. Imamo pa tukaj druge prednosti. Malce ven iz Ljubljane smo šli in tu naokoli imamo ogromno polj in gozdov za sprehajanje. Mislila sem, da bo Ben tisti, ki bo problematičen za navajanje na nov dom. Zadnjič, ko sem se preselila je bil precej depresiven. Zdaj pa se zdi čisto v redu. Le navadil se še ni, da se ne splača ves čas hoditi za menoj po hiši. Zdi se mi, da ima Nike več težav z navajanjem na nov dom. Ni še našla prostora, ki bi bil njen. V starem stanovanju je kraljevala na postelji. Tu pa sem uvedla nekaj sprememb. To, da kužki spijo na postelji me ni motilo zaradi prostora. Pravzaprav se rada stiskam k njima. Moti pa me, da imam zaradi njiju ves čas umazano posteljo. Sploh zaradi Nike, ki pušča ogromno dlak. Ker pa v prejšnjem stanovanju nisem imela dnevne sobe in se nisem mogla tako nikjer crkljat z njima, sem jima dovolila na posteljo. Zdaj imamo dnevno sobo in kavč, kamor smeta, postelja pa je rezervirana zame. Pridna sta in pravila upoštevata. Problem pa je, ker Nike ne ve kam naj se da. Navajena je, ne le, da spi na postelji, pač pa je večino časa skrita pod kovtrom. Počasi se je navadila, da je posteljo zamenjal kavč. Ponoči pa spi v spalnici v boksu ob postelji. Mislim, da se bo hitro navadila tudi ona.



torek, 18. september 2012

Čarobni dan v Arboretumu

V Nedeljo je bila v Arboretumu Volčji Potok prireditev "Čarobni dan", namenjena otrokom. S kužki smo bili povabljeni, da pokažemo nekaj trikcev in malo agilitya. Poleg tega pa je bil naš namen tudi, da otrokom povemo še kaj o tem kako se do kužkov pristopi, kako in koliko časa potrebujemo, da kužke naučimo kakšen trikec in podobno. Kot vedno so bili gledalci navdušeni, otroci pa so z veseljem poskušali tudi sami z našimi kužki narediti kak trikec.













Foto: Uroš Bokal

ponedeljek, 10. september 2012

VSE NAJBOLJŠE BEN!!



Moj sonček mali črni danes praznuje 7. rojstni dan. Njegov videz že krasi nekaj sivih dlak, njegov karakter pa se je vrgel po meni. Starejši kot je, bolj je otročji, bolj je nor in bolj igriv. Vsak dan je boljši in vsak dan ga imam rajši. Naj še naprej raste v tem duhu. Vse najboljše moj mali črni norček!!


sreda, 29. avgust 2012

Zadnji dnevi počitnic v Preddvoru


Poletja še ni mimo, naše poletne počitnice pa se končujejo. Zadnji dan smo tako preživeli res prijetno. Na našem najljubšem koncu Slovenije, na gorenjskem. Kopali smo se v jezeru Črnava v preddvoru. To je še en tak kraj, kjer niso povsod izobešene table, da se pes ne sme kopati v jezeru. Lahko se in nihče nič ne teži. Poleg tega so psi dovoljeni dobrodošli tudi v hotelu ob jezeru, sem prebrala na njihovi spletni strani, kjer je to celo podčrtano. O prelepi okolici pa tako ali tako nimam zgubljati besed. Navdušena sem. Že komaj čakam, da bom tja zvlekla vse ljudi, ki se mi bodo pustili.
Edina škoda je, ker se na ta kraj nisem spomnila prej.













In seveda sem že nekaj dni kasneje res tja odpeljala svoja najmlajša prijatelja Jerco in Urbana in seveda njuno Bibo. Kljub malce hladni vodi smo pogumno plavali, celo Urban.


















četrtek, 16. avgust 2012

Pasji mladiči

Na deževen dan, ko sem prebrala pol knjige, pospravila stanovanje, psa spita, utrujena od včerajšnjega pohajanja, mi je bilo tako dolgčas, da sem iz neznanega razloga, odprla spletno stran Bolha.com. Začela sem brskati po oglasih za živali. Tega nisem še nikoli počela in raje tudi nikoli več ne bom. Ker me preveč razburja. Koliko ljudi oddaja in prodaja pse, čistokrvne, brez rodovnika, starše pa lahko vidiš, ker sta oba domača. In parjena najbrž načrtno. Zakaj pa nimata rodovnika? Ker ljudem ni do tega, da bi naredili vzrejno dovoljenje? Hja... Saj ne rečem, tudi vzrejno dovoljenje je kar lahko dobiti, tako, da se človek skoraj lahko vpraša, zakaj bi ga pa res sploh imel? Potem pa se prodajajo rodovniški Parsoni, nihče pa jih ne kupi, ker so na Bolhi cenejši Jacki, pač brez rodovnika. "Kdo ga pa rabi, saj ne bomo hodili na razstave?" Najbolj zanimiv oglas, ki sem ga videla pa je bilo prodajanje mešancev med eno in drugo pasmo, očitno mešanci, za 100€. No ja, če ljudje to kupujejo ...
Po drugi strani pa poznam primere rodovniških psov s toliko težavami, da včasih res razumem, ko si kdo misli, kako je res brez veze, da ima pes rodovnik.

Saj se je za vprašati kje sploh kupiti psa? Tudi tisti, ki imajo rodovnik, niso nujno zdravi, še manj socializirani tako, kot bi mogli biti.
Za tiste, ki jim je vseeno, kaj bojo dobili in so se pripravljeni spopasti z vsemi morebitnimi zdravstvenimi in karakternimi težavami, ki jih prinaša pes "sumljivega" izvora, še vedno priporočam posvojitev psa iz zavetišča. Če želi človek kaj vedeti o psu, posvoji kako leto starega. Tako ve koliko bo pes velik in kakšen karakter ima. Poleg tega se mu ni treba ukvarjati z učenjem sobne čistoče in podobno. Plača prispevek za cepljenje zavetišču in to je to.
Tisti, ki kupi čistokrvnega psa, brez rodovnika, je po mojem mnenju zelo nespameten. Pes, ki nima rodovnika je uradno mešanec in bi moral biti zastonj. Stroški prvih dveh mesecev za leglo, bi morala biti kazen za lastnika pasje mame, ker ni poskrbel, da se nenačrtovano leglo ne bi zgodilo.

Če si človek želi določene pasme, pa bi moral zelo dobro izbrati in se pozanimati kje psa kupi. Razumem, da se vsi ljudje ne spoznajo na to, na kaj morajo biti pozorni. Sama se zato obračam na koga, ki psa iste pasme že ima in se pozanimam kje so KVALITETNA legla z zdravstvenimi testi in primerno socializacijo ter primernim karakterjem staršev.

Nakup psa ni nakup kilograma paradižnika, ki ga opravimo mimogrede. O nakupu se moramo pozanimati, razmisliti, poizvedovati... Življenje s psom si moramo zamisliti tudi čez deset let, ker ga bomo takrat še imeli. Predvideti morebitne spremembe, menjavo stanovanja, službe, partnerja, povečanja družine z otroci,... V vse te misli moramo vključiti tudi psa, še preden ga kupimo. S tem se izognemo številnemu oddajanju psov zaradi pomanjkanja časa. Tudi sama časa preteklo leto nisem imela obilo. Pa svojih psov nisem oddajala. Odpovedala sem se čemu drugemu. Tako sem se pač odločila, preden sem psa kupila.

Bodimo odgovorni, ko psa kupujemo in takrat, ko se naša psica goni in razmišljamo, da bi eno leglo mogla imeti. Ni potrebe. Vse preveč psov, ki že živijo, išče domove. Zakaj bi dajali na svet nove mladiče, ki jih nihče ne bo hotel imeti. In pazimo na našega samca, da se ne klati prosto naokoli in nadleguje domove ljudi, ki imajo goneče psice. Naj se ne pari prosto po vasi.

Naše živali so naša odgovornost in ta ni majhna!!

sreda, 15. avgust 2012

Roblekov dom

Po dolgem času smo spet odšli malo v hribe. Vročina je že precej manjša, sploh na malo večji nadmorski višini. Zato naslednji pohod planiramo že ta vikend. Jupi. Včeraj smo šli na Roblek. Od Tinčkove koče. Pot je kar precej naporna, sploh če si malo zakrnel. (celo označena kot bol naporna) Obstajajo tudi druge poti, ki so bolj "normalne" ampak mi si pač takšne ne znamo izbrat. Očitno. Tako smo gor, še huje je bilo dol, hodili po nekakšni mešanici melišča in zemlje, ki precej drsi, zato je bila hoja navzdol še bol naporna kot gor. Poleg tega pe je vse skupaj še precej strmo. Nikakor ne priporočam družinicam in tistim z manj kondicije. Vzpon torej priporočam po kakšni drugi, manj naporni poti. Jaz sem bila kar precej utrujena in poti nisem nadaljevala na Begunjščico. Jo bom kdaj drugič, ko bom nabral malo več kondicije oz. bom šla do Robleka po kakšni manj strmi poti in se ne uničila že do tja.
Zlatko je seveda šel naprej na Begunjščico. Vračala sva se mimo Smokuške planine. Ker Zlatko še kar ni imel dovolj je šel še na Vrtačo. Mi pa smo se medtem sprehodili do Zelenice. V hribih smo bili cel dan. Bilo je zelo prijetno. Vendar očitno res nimam nobene kondicije, ker sem bila uničena. Priznam. Na koncu smo se nagradili še s hitrim skokom v jezero Završnice.

torek, 14. avgust 2012

Nike vs Ammy


Primerjava tekov Nike in Ammy. Razlike skoraj ni. Nike je Ammy prhitela le za nekaj stotink.


nedelja, 12. avgust 2012

Alpe Adria Cup




Prvič v trojki sva se odrezali odlično. Upam, da to ni bila le začetniška sreča. Tako sva z Nike končno stali na stopničkah poleg mami Ammy in tete Kire. Celo na prvem mestu. Nisem se še hvalila a mami Ammy je na evropskem prvenstvu na Švedskem letos zasedla odlično 4. mesto. Ponosni smo nanjo in zato še toliko bolj, če lahko stojimo na stopničkah poleg nje.
Vsi naslednji teki sicer niso bili tako dobri, ampak tudi ti niso bili tako slabi. Razen jumpinga. Še dobro, sem in tja se mora zgoditi kakšen slabši tek, da me prizemlji. In kako bi bilo dolgočasno, če bi nama šlo res perfektno in ne bi imeli nič za trenirat. Zmagovalni pa je in je na ogled.
Poleg odličnih tekov smo preživeli res lep vikend.Tekma je bila namreč dvodnevna. Po dolgem času smo videli Prekmurce in Ais je s seboj pripeljala dva svoja mulca. ( D leglo)Enega, ki čaka na nov dom, ker so njegovi še na morju in ga pridejo iskat drug teden, drugi pa dom še išče. Mali je res zakon. Takoj bi ga vzela, če si ne bi prisegla in zabičala, da ne smem in ne rabim in ne morem imeti še enega psa in pika, klicaj.!.!.!


























Mali vragec po imenu "Amromeka Devil Inside" še išče novega lastnika. Mama je Ais, ata pa Peper. Ais ne teče agilita a njena mami Ammy ga, prav tako pa njena sestrica Nike. Agilitaš pa je tudi ata Peper. Kuža pa, kot sem že rekla, je tak, da bi ga takoj vzela domov. Očaral je še Nino, ki ni največja ljubiteljica terierjev.

bratska ljubezen



IN TO JE "HUDIČEK", KI ŠE NIMA DOMA