BENETTON & NIKE & NYÍL

BENETTON & NIKE & NYÍL

ponedeljek, 21. december 2009

VOGAR 1054






Po dolgem času nas je razveseljevalo sonce. Mraz je sicer bilo, ZELO, pa smo se vseeno odpravili v hribe, nekaj fantov in midve z Nikico. Sicer na malo nižji Voger, ampak smo se šli potem še kopat, zato smo izbrali krajši izlet. Naslednjič bom pot nadaljevala do planine jezero. Sneg in sonce sta pričarala zimsko pravljico. Ben je kot ponavadi pridno šparal kilometre in hodil lepo z nami, Nike pa je kilometre nabirala in skakala naprej, nazaj, levo, desno v gozt in uživala v zimskih radostih. Ker sem ravno zadnjič nergala čez planinske koče, kjer nikjer ne pustijo psov notri, pa so bili tu človeški, pravzaprav zelo prijazni. Spustili so ju v kočo, kjer smo se prijetno pogreli ob klaminu, predno smo se vrnili v Bohinj. Prav tako moram pohvaliti gostilno oz. penzion Tripič v Bohinjski Bistrici. Previdno sem vprašala, če dovolijo pse v restavracijo in bolj kot ne pričakovala zavrnitev ali vsaj prošnjo, naj bojo diskretno nekje pod mizo. Natakar pa mi je rekel, da seveda, kot, da je to nekaj najbolj samoumevnega. Poleg tega je bila tudi hrana odlična, tako, da priporočam.

Slike si lastim, ker je Matej slikal z mojim fotoaparatom :)

sobota, 19. december 2009

NA MEJI NOROSTI

Nekoč sem poznala dekle, ki je reklo "na tekme bom hodila samo na bližnje in na tiste, na katerih ne bo deževalo". Pozabimo dejstvo, da je to dekle potem preživelo cel dan na dežju na tekmi v Hrušici, Trbovljah, da ne naštevam naprej, šlo na deževno tekmo v Zagreb (oddaljena lokacija in dež)in nazadnje danes zjutraj reklo 5rci. "Ma dej, mal snega naju pa že ne bo ustavilo, jaz grem, saj sem avanturist". Ne vem kaj je prepričalo 5rco, da je tudi šla. Najbrž to, da je tudi sama malo nora. Ja, dejansko je na meji norosti to, da rinemo na vse zgodaj zjutraj na nesplužene, zasnežene ceste na tekmo, čeprav nam to res ni potrebno. V postojni je za piko na i pihala burja. Po drugi strani pa, tako malo tekem je pozimi, res jih pogrešam in tudi agilitaških kolegov sem zelo vesela. Norost se je izplačala.
S 5rco sva zamudili eno uro, ampak to ni bilo nič hudega. Precej nas je prišlo istočasno in vsi so nas bili veseli, ker nas je bilo vsaj nekaj, prišli smo med previmi. Sodnika sta prišla pol ure za nami in tekma se je začela z 90 minutno zamudo. Udeležba je bila v končni fazi precej majhna, tekma pa ni kaj dosti hitreje potekala. No ja... Sobota je pač dan za tekme, kolikorkoli časa pač trajajo.
Ben je bil izredno dobre volje. Tekel je z veliko navdušenja. V agilityu je sicer preskočil dve coni ampak to je pač pri njemu tako. Lahko teče bolj počasi in naredi vse brez napake ali pa bolj hitro in preskoči vse cone. Nekaj se trudim okoli tega, pa ne vem, če ima smisel. Mogoče pa vzporedno z Nike še njega začnem učit tekoče cone. Konec koncev, zakaj pa ne? V osnovi pa mi je bolj bistveno, da teče kar se da hitro (predvsem zato, ker vem, da hitro teče takrat, ko se mu da in vem, da se takrat tudi zabava, ne dela tega samo zato, ker pač jaz tako hočem), pa če preskoči vse cone. In ok, tudi če je v jumpingu zgrešil vhod v slalom...je bil tudi ta tek super. Parkur je bil precej težak. Za enko. Meni so taki parkurji načeloma všeč, vsake toliko časa, za popestritev. Verjamem pa, da drugi enkarji niso bili tako navdušeni. Za začetnike je bil res kar malo težek. Tako se je večina diskvalificirala in kljub 15 kazenskim točkam sva končala na drugem mestu. Pravzaprav nepomemben podatek, pomembno je dejansko to, da sem videla, da Ben danes JE tekel z veseljem.
In potem sem ga seveda razveselila s kar nekaj sprehodi po snegu. Oba z Nike. Tudi Nike je sneg zelo všeč. Ne ve še čisto, kaj bi z njim počela, zaenkrat skače po njemu, vohlja in počasi začenja ugotavljat, da je zabavno lovit snežne kepe.
Božična tekam je bila torej kljub vsemu, mrazu, snegu, vetru, zastojem na cesti, prav prijetna.

četrtek, 17. december 2009

RAZOČARANA

Obožujem hribe, nikjer mi ni lepše in nič me ne sprosti bolj, kot pohod na en hrib. In ne predstavljam si lepšega jutra, kot zbuditi se v gosrski koči, stopiti ven v jasno jutro, poleti, spomladi, pozimi, jeseni, če je sneg ali ne, pogled na sosednje hribe...In kako bi lepše preživela prehod iz starega na novo leto, kot kje v taki koči z ljudmi, ki jih imam najraje in seveda s svojima psičkoma. Ker mi je v resnici vseeno za datum, ko to doživim, si lahko v izogib množični gužvi tako svoje praznovanje ustvarimo tudi kakšen dan ali dva prej. Ampak ne gre...Ne gre, ker v mojih ljubih hribih, kjer smo vsi ljudje eno, kjer so vsi prijazni in je oh in sploh najboljše in ker nič ampak res nič ne more biti popolno, ne pustijo v koče psov. In to me razžalosti. V obmorskih mestih, že praktično v vsak apartma dovolijo psa. Praktično v vse kampe, lokale, v glavnem, praktično povsod. V hribih pa ne...Ravno obratno, praktično v nobeno kočo ne smeš s psom niti na čaj, kaj šele, da bi pes prespal v sobi. Tako skoraj ne morem v hribe za dva dni, ker razen v bivakih ne morem nikjer prespat. Sploh ne pozimi. In to me žalosti, ker imam hribe res rada.

Božična čestitka

Tole sicer ni noben od mojih kužkov, ampak je tako simpatično, da moram objaviti tudi tu.

BOŽIČNA ČESTITKA

nedelja, 6. december 2009

VESELI DECEMBER


Veseli december je tu. Priznam, všeč mi je in rada ga imam. Rada imam vse lučke, ves kič, božične pesmice,vonj po cimetu in vso ostalo decembersko euforijo. Doma mi že mežikajo lučke z dreves, čeprav smo šele šestega. A vendar ena stvar kazi to prijetno, pravljično vzdušje. Strah in trepet in velike travme za Bena, Nike še ne ve kako bi se odzvala. Petarde. Ne razumem kaj je ljudem tako všeč pri temu, da nekaj poka. Po drugi strani pa je logično, marsikdo pa mogoče ne razume kaj je meni všeč na vseh teh lučkah ali vonju po cimetu recimo. Smilijo pa se mi vsi plašni kužki, ki v teh dneh še lulat ne morejo iti v miru. Pa če pomislim na svoja kužka. Bojita se, to že, a jaz poskrbim za njiju, oz. bolj moram skrbet za Bena, ju peljem iz mesta, nekam kjer ne poka, ko poka več se lahko skrijeta k meni pod odejo, pa se počutita bolj varne, vsaj malo. Kaj pa vsi kužki zunaj na verigah,v pesjakih? Včeraj sem slišala enega kako je tulil in se mi je trgalo srce. Zunaj na verigi, velikokrat se nimajo kam skrit, okrog njih bliska njim pa nič jasno in nikogar nimajo, h kateremu bi se stisnli. Njihovi lastniki medtem hladnokrvno sedijo v toplih naslonjačih, pijejo čaj, gledajo televizijo in si mislijo, pa kaj se ta pes skos dere zunaj. Ali še huje, medtem, ko najbrž sploh ne gledajo in opazijo ali je njihov pes prestrašen ali ne, poleg vsega še sami mečejo petarde, po možnosti kar na vrtu, pred hišo, kužku direkt pred ušesi. Mogoče pretiravam, ampak sigurno se najdejo tudi takšni, oz. predvidevam, da večina ljudi, ki ima doma pse, tudi sami veselo mečejo petrasde. In pri tem nihče ne razmišlja kakšne travme povzročajo ubogim živalim. Pa niso tu le psi, so še mačke, ptice, veverice, srne,...Za njih December ni prav nič VESEL ampak zgolj PEKLENSKI. Na žalost ta blog verjetno berejo le ljudje, ki razmišljajo kot jaz, pa vseeno, pomisli še enkrat, kaj bo tebi prinesel en pok, kaj pa s tem povzročaš drugim.

petek, 4. december 2009

sam doma

Poizkus...Nike sama doma, pa izven boksa, skupaj z Benom, za dve urici, ko grem na kavo. Zanima me, kaj me bo čakalo doma. Ko pridem nazaj najprej nič konkretnega ni za videti, samo razmetane igrače in še celi copati na moji postelji. Potem pogledam mizo, na njej nekaj ostankov arašidov. Privoščila sta si popoldansko malico. Ok, naj jima bo, sploh nisem opazila, da bi na mizi še kaj manjkalo, dokler nisem na tleh našla obglodanih sveč in se spomnila, da sem imela na mizi še adventni venček. Pogledam naokrog in tudi venček je bil na tleh. Takrat postanem jezna, Ben to opazi, da rep med noge in se potuhne, Nike še ne razume moje jeze in še kar naprej skače po meni, čeprav malo manj veselo, ker očitno vseeno začuti, da nekaj ni čisto v redu. Ko ju gledam ne vem ali naj bom jezna ali naj se smejim. Ben je definitivno bolj kot karkoli drugega smešen s tistim repom med nogami. Besna sem bolj, kot na njiju nase, ker sem pustila uničljive stvari na dosegu gobčkov. V službi sem komaj uspela prepričat sodelavko, da za domov ukradem nekaj okrasnih brusnic za v venček, no nekje, najbrž v njunih želodčkih so končale tudi brusnice. Ves trud je bil zaman. Zaključek. NIke bo še kar neaj časa čakala v boksu, ko me ne bo doma, ker Ben ima sam precej manj uničevalskih domislic, definitivno pa v nobenem primeru ne sme bit na dosegu nikakršna hrana. Ker to pač ni ne za okras, ne za šparat, pač pa za pojest. Kaj češ, če so kužki prosto spuščeni po stanovanju je pač vse uničljive stvari treba dat na varno. Ker mojima tudi na misel ne pade, da bi dala tačke na mizo, ko sem jaz zraven, ko pa mačke ni doma pa miši plešejo...

ponedeljek, 30. november 2009

Nove fotke by Matej Ograjenšek

Prijatelj matej, ki je fotograf in sicer slika bolj statične modele je neko jesensko nedeljo prijazno žrtvoval nekaj svojih živcev in poslikal še našo trojico. Problem je, ker Ben in Nike sicer relativno pridno ležita oz. sedita in se pustita slikat, vendar pa je njuna pogleda težko odvrniti od mene, če sem jaz postavljena za njima. Matej ju je tako le s težavo prepričal, da sta objektivu namenila vsaj kakšen pogled. Naslednjič, če bo sploh privolil v naslednjič ga bomo namazali s pašteto, bomo videli, če bo kaj boljši učinek :)

Tole pa je nastalo




www.matejograjensek.com

nedelja, 29. november 2009

Šobec









Po glasnem in napornem tednu sem potrebovala popoln mir in tišino, daleč stran od vseh ljudi. Vreme za to je bilo odlično. Oblačno, deževno. Šla sem na Gorenjsko, seveda. Na Bled, ampak ne čisto v mesto, v kamp Šobec. Če prečkaš rečico se rešiš civilizacije in tako smo se tri ure sprehajali po poteh in brezpotjih in v vsem času srečali enega samega jehača in to je to. Popoln mir, popolna tišina, razen lajanja moje Nikice, ko lovi Bena, kar je zame tako ali tako najlepši zvok na svetu in čisti balzam za moja ušesa, popoln užitek torej.

torek, 24. november 2009

nike 6 mesecev

ponedeljek, 23. november 2009

Od Goričkega v Piran...







Če se že klatimo po celi Sloveniji, potem pač moramo tudi malo na morje. Nike si je nategnila mišico ali nekaj takega in je imela nekaj dni omejeno gibanje. Zdaj je že v redu, šepala že naslednji dan ni več, pa vseeno je nisem smela "mučiti" s hribi. Pri miru itak ni v nobenem primeru, pa vseeno. In to, da mora biti njen sprehod malce bolj omejen sem izkoristila za izlet na morje, kamor sicer redko zaidemo. Problem je predvsem v tem, da se tam ne morejo nikjer konkretno znoret, ali vsaj jaz ne poznam primernega prostora za sprehod na obali. In povsod je preveč ljudi...posebej v nedeljo...Tokrat vreme ni bilo zelo lepo in je bila gužva malo manjša. Vedno grem v Simonov zaliv, kjer je na plaži lep travniček za norenje, pa seveda v Piran in čeprav sem hotla it še na sečoveljske soline je zmanjkalo dneva. Nadomestila sem jih s solinami v Strunjanu. Ben in Nike sta se za konec dneva zapodila v solinsko blato, jah, blatna kopel je baje zdrava :). Samo, da se onadva zabavata, pa kaj, če smrdi cel avto, jaz potem še cel večer čistim kopalnico, samo, da se onadva zabavata...

Foto: Nathan Klasinc

nedelja, 15. november 2009

Kamniški vrh






V soboto smo šli na izlet na Kamniški vrh. Z enim stavkom ga lahk oopišem. VŠEČ MI JE, ZELO! Ima nekaj strmine, da se malo nadihaš, je odprta planina z lepim razgledom, na vrhu ni ničesar, razen bivaka, kar pomeni, da ni priljubljena točka ljudskih mas in zato primerna za pse. Lahko si narediš uro in pol kratko turo ali skoraj celodnevni izlet, če greš okrog in okrog, to smo spustili, bomo šli pa naslednjič, ker se obljublja pot ob mislim, da devetih lepih slapovih. Drugič, ko bo lepše vreme. Ta vikend je bilo sicer izredno toplo, celo nekaj malo sonca se je pokazalo izza oblakov, na vrhu pa je zelooo pihalo. je bilo pa zanimivo gledat, kako je razpihovalo oblak okrog nas. Najbrž mi ni treba povsebej povdarjat, da sta Ben in Nike uživala, sploh Ben, ker je pot večino časa odprta planina kjer je Ben spet norel po neskončnih travnikih. Hrib je torej čudovit za jesen in pomlad, nikakor pa ne za poletje.

ps
V nedeljo uspela priti na in z Toškega Čela, ne da bi se zgubila.

Nekaj lahkih trikcev tako malo za zabavo

četrtek, 12. november 2009

jesensko, večerno slikanje z Blažem

Jesen je v polnem zagonu, jutranje in večerne meglice imajo poseben čar in nič čudnega, da se Blaž ne more upreti, da ne bi vzel fotoaparata v roke in poskusil ujeti nekaj zadnjih sončnih žarkov in meglenih trenutkov.







Foto: Blayo San

ponedeljek, 9. november 2009

Nike-mala miss


Sem vedla, da bo moja mala lepotička še slaven fotomodel. Vsi mladički so luškani, vsi parsoni še posebej, njene sestrice so itak čudovite, ampak Nike je s svojo drobno postavico in barvno kombinacijo še posebej simpatična. Pozornost pritegne kamorkoli pride. Nič čudnega, da je pritegnila tudi pozornost fotografa revije Moj pes. Njena slikica, med drugumi, tako krasi knjigo Življenje s psom, Jožeta Vidica. In ko so v sobotnem Delu knjigo predstavljali, so prav tako izpostavili njeno slikico.

V novemberski številki revije Moj Pes je predstavljena pasma Parson Russel terier. Predstavljeni so Nikini vzreditelji in zato so v reviji spet Nikine slike, na naslovnici pa je njena mama Amy.

Preko Mure, preko Drave...




Da ne bo kdo rekel, da samo po hribih hodimo. Tokrat sem preživela čudovit vikend s štirimi Parsoni, enim zmešancem in seveda Metko, Rolandom in Kajo. Na obisk smo šli v Prekmurje k Nikinim vzrediteljem. Tudi Prekmurje je čudovit del Slovenije. Ravnice, da vidiš kamor tvoje oko seže so prav tako prijetne. Ben bi najbrž bil bolj ljubitel Prekmurja, kot Gorenjske, ker ima rad neskončne travike. In JE užival. Nike pa sploh. Male parsonske riti nam je uspelo celo tako zmatrat, da so popadali dol, ko smo prišli s sprehoda. V soboto smo šli peš od otoka ljubezni do mlina na Muri. Kar sprehod. V sicer precej sivem vremenu, nas je razveselilo tudi nekaj sončnih žarkov. V nedeljo nismo imeli te sreče, večino časa je deževalo. Kljub temu smo si privoščili moker ampak prijeten sprehod. Nike je izkoristila čas in se VELIKO igrala s svojo sestrico Aisling in z veseljem se jima je pridruževala Kira. Sem mislila, da bom imela težave z Benom. Tako, na sploh, da bo ljubosumen in bo težil psom, ki se igrajo z Nike. Načeloma nima nič proti, samo včasih ima po določenem času dovolj, se vmeša v igro in se trudi prevzeti Nike, presenetljivo, ponavadi na miren način. Bolj ljubosumna je Nike. Z Ais sta se super razumeli, dokler se ni Ais hotela igrat z Benom. To pa ni šlo, vse lepo in prav ampak Ben je njen in z njim se lahko igra samo ona. Ais pa...popolnoma me je očarala, podarila mi je milion poljubčkov in se ves čas crkljala pri meni. Tako zanimivo je videti, kako se tak divjak lahko prelevi v nežnega malega scrkljančka. Sem se komaj zadržala, da je nisem kar s sabo odnsla. Komaj čakam, da jo spet vidim in tudi preostalo Bučkovo familijo seveda :) .







četrtek, 5. november 2009

Be my baby

Play time

my Tramp

Hungry dog

AGILITY 4 FUN

4fun tekme so res namenjene zabavi. So neuradne tekme, zato lahko tekmujejo tudi kužki, ki uradno ne tekmujejo in tam lahko tekmovalci tečemo tudi z drugimi kužki, ne samo s svojimi. In seveda sem si takoj rezervirala Conya, Brigitinga parsona. Da vidim kaj me čaka v prihodnosti s svojim parsonom :)

Benova prva nula

Malo za obujanje spominov. Po celi sezoni pregovarjanja na parkurju se je na koncu sezone 2007 le zgodilo. Ben je odtekel prkur, dejansko odtekel, parkur brez napake, čeprav ga je celo zmotil en pes, ki je med najinim tekom pritekel na parkur. V jumpingu je sicer naredil popolno kontro in je prvič pobegnil s parkurja :) ampak vseeno, takrat sva bila zmagovalca!!

sobota, 31. oktober 2009

Lubnik


Ena redkih vrhov, ki sem si jih letos zadala, pa tud izpolnila. Lubnik po kopnem. Lani Januarja sva tja zašli s Tjašo, štartali skoraj čisto iz Škofje loke, po metru snega gazili po celcu, ker midve pač ne znava kot normalni ljudje hoditi po poti. Takrat sva Lubnik naredili zakompliciran, težko dostopen hrib. In sem si obljubila, da bom šla po kopnem pogledat, če je sicer to samo malo boljši sprehod. In je res. šli smo po isti poti, kot mi takrat, porabili pol manj časa in napora in imeli prijeten sproščujoč izletek v sončnem vremenu. In samo enkrat smo se zgubili. Jaz sem neverjetna, praktično nikoli ne grem nikamor, ne da bi vsaj enkrat zašla. Zadnjič sem se že nevem kolikič zgubila na Toškem čelu. Pa slikala sem si pot. Prišla sem SKORAJ po pravi poti nazaj. Še dobro, da vse poti vodijo v "Rim".
Ben si je danes po dolgem času privoščil valanje po gnoju. To sicer ni v njegovi navadi. Odkar sva v novem domu ga še nisem kopala. Imam samo tuš kabino, spraševala sem se kako bo to šlo. Pa ni bil v banji nikoli tako priden kot tokrat. zdaj spet lepo dišeč greje mojo posteljo.

ponedeljek, 26. oktober 2009

Vse najboljše naši A-jevčki



Že pet mesecev je minilo odkar so tile mali kužki pricvilili na svet. Nekaj dni kasneje sem se zaljubila v tole pojavico in ni mi bilo več pomoči. Enostavno mogla je biti moja. Zdaj je Nike škrba baba :) Zamenjala je že skoraj vse zobke in moje obleke so spet varne. Vsak dan je samo lepša, čeprav je vsak dan manj mladičkasta in skoraj nič več nerodna. Mladička je super imeti vendar se že veselim vsega, kar bova lahko počeli, ko bo odrasla. Zato le rasti, rasti moja mala. Vse najboljše A-jevčki.

STEREOTIPI





Sprehajam se z Benom, svojim mešancem pač nekje. Srečam koga, ki mu je Ben všeč in me povpraša po pasmi. Povem, da je mešanec. In potem mi ljudje, najbrž ni tako, ampak meni se sliši, kot, bi hoteli opravičevat, da imam »samo« mešanca: Ja saj mešančki so pa najboljši, najbolj zdravi, najbolj pametni. A iz zavetišča je, ja ti so pa sploh najboljši, najbolj hvaležni, ker si jih rešil. PA KAJ ŠE! Mešanci so prav tako lahko bolni, Ben ima kronično vnetje ušes, kljub temu, da je mešanec. Je kdaj kdo mogoče pomislil, da so bolj zdravi po statistiki preprosto zato, ker lastniki za svoje mešance bolj površno skrbijo. Drage čistokrvne pse vozijo ljudje k veterinarju za vsako prasko in vsak kašelj, marsikaterega mešanca pač ne. Jasno, daso potem po statistiki mešanci bolj zdravi, čistokrvni psi pa zelooo občutljivi.
Najbolj pameten še zdaleč ni, še manj pa najbolj učljiv. Pameten sicer je, tisti del družine, ki se mu je pustil, je zelo dobro obrnil okoli prsta in zelo dobro ve, da se pri meni drugače obnaša, kot pri komu drugemu. Zame je to znak pameti, vsi triki in podobno so naučeni in načuti se jih da vsakega psa. Hvaležen? Pa kaj še. Je egoistično bitje, ki skrbi predvsem za svoje dobro. K meni se stiska, takrat, ko njemu tako paše, dela sicer vedno, kako dobro, je pa spet odvisno od njegovega razpoloženja, kolikor on misil, da se mu splača dobro delat. Ko sem ga odpeljala iz zavetišča domov ni zgledal prav nič hvaležen. Kadar se je le dalo je šel po svoje in ga ni zanimalo kje sem jaz. Pravzaprav bi mu bilo še najboljše, če bi ga vsi skupaj pustili pri miru. Ja zdaj je razvajen scrkljan kuža, ki me obožuje. Pa vendar to nima nobene veze s tem, da je preživel slabe čase in mi je zdaj hvaležen, ker sem ga rešila. To je pač posledica skupnih let najinega bivanja in sodelovanja.
Ne mešanci niso ne bolj zdravi, ne bolj pametni in ne bolj hvaležni.
In ni se mi s takšnimi izgovori treba opravičevat, ker imam mešanca. Zanj sem se odločila zavestno, za to imam dobre razloge. Nisem revna in je to edino kar si lahko privoščim ali kaj podobnega.
Posvojiti mešanca iz zavetišča je pravzaprav velik riziko, še posebej, če posvojiš mladiča, katerega staršev ne poznaš. Ne veš koliko bo zrasel, kakšno dlako bo imel, kakšni so vedenjski vzorci njegovih staršev in kakšne bolezni lahko pripelje s seboj.
Prav tako ne vem, ali se mi sploh še da prepirat z ljudmi in jih prepričevati v nasprotno, ko se enkrat trdno odločijo, za »pasemskega« psa brez rodovnika, ki ga itak ne bojo vozili na razstave. Ne, ni vseeno. Če je vseeno, potem je vendarle bolje, da greš v zavetišče in posvojiš najboljši približek kužka, ki si ga želiš.

nedelja, 18. oktober 2009

Bovec, že ene petič zadnjič.




Nike je spoznala Bovec. Mislim, da ji je bil kar všeč. V soboto smo kar tako malo tavali naokrog, v nedeljo pa se je mala prvič dvignila nad 1000 metrov nadmorske višine, Ben pa je kar brez mene osvojil Prestreljenik 2499m nadmorske višine. Čeprav sem letos rekla, da bom šla jaz tja, pa sem zaradi Nikice izlet skrajšala (dobro, če povem po pravici, tudi zaradi moje malce slabše kondicijske pripravljenosti in res neprijetnega vremena, mraz, močni sunki vetra, ko sem mislila, da me bodo včasih kar prestavili, pa še snežiti je začelo.). Nosila sem jo pol poti gor in skoraj celo pot dol, roke so mi skoraj odpadle. Še dobro, da smo vmes naleteli še na Grgeca in Majo, da sta mi jo malo pomagala nest. Skupaj s Helenco smo šle samo do spodnje postaje Prevale, kjer smo se hotele malo odpočit, skrit pred vetrom in počakat ostale, pa je tako pihalo in bilo tako mrzlo, da smo šle kar takoj dol in potem počivale nižje na travnatem delu, kjer ni pihalo in je bilo malo bolj toplo. Doživeli smo prvi letošnji sneg. Naletavale so drobne snežne zvezdice in je bilo prav lepo. Nike pa je spoznala sneg tudi bolj od blizu. Ostalo je še nekaj zaplat lanskega snega in sem jo malo okepala. Zgledalo je, kot, da ji bo sneg čisto všeč. Presenetil pa me je Ben. Pobegnil je kar z ostalimi, ki so šli gor malo hitreje in šel z njimi vse do presrteljiškega okna. Vzamem nazaj, da je len. Ves čas je hodil spredaj s prvim in se ni vlekel zadaj za celo skupino, kot on zna. Po moje pomaga, da je malo shujšal. Mislim, da bo tudi Nike v gorah uživala ampak na take ture bom raje še malo počakala, do takrat pa se bova držali malo nižjih hribov. Peš pot na Kanin sicer ni zahtevna. Ves čas je pravzapav precej položna, razen nekaj delov vmes. Zato se toliko bolj vleče, ampak razen dolžine načeloma nebi smela biti problematična za nikogar.











ps. razlaga naslova: Lani septembraa smo šli v Bovec 1. zadnjič, ker "naš" apartma prodajajo. Potem smo šli tja zadnjič vsaj še štirikrat. Upam, da gremo tja zadnjič še mnogokrat :) .