BENETTON & NIKE & NYÍL

BENETTON & NIKE & NYÍL

torek, 31. maj 2011

Animal angels-pet day Slovenija











V Tivolju se je v Nedeljo pod organizacijo Animal Angels dogajal pet day Slovenija. Naš klub so povabili, da predstavimo nekaj kinoloških disciplin. Tako smo predstavili Rally Obedience, Agility, na kratko prikazali kako pri nas potekajo male šole, predstavili delos klikerjem,itd. Trudili smo se, da bi z našo pomočjo zbrali tudi kaj donacij za živali, pa ljudje žal niso preveč radodarni.
Bil je prijeten dan.







Edina stvar, ki me je zares motila je to, da ne glede na to koliko smo težili ljudem, da morajo imeti pse na povodcih, je bilo čisto preveč psov spuščenih. V gruči toliko različnih psov res ne morejo vse povprek tekati. Zaradi tega smo imeli težavo z izvedbo programa. Psi so namreč hodili med tablicami za Rally Obedience, se sprehajali med agility ovirami in frizbi nastopa nismo mogli izvesti dokler niso umaknili vseh psov, ker nas je bilo strah, da bo kateri tekel za našimi frizbiji in tako preprečeval nastop in strašil naše pse, ki se ob takšnih vpadih lahko tudi zaprejo zaradi strahu in ne delajo več tako kot je treba. Na prizorišču se je ponovno pojavil Blayo San. Naredil je nekaj super slikic. Poleg nejga so slikali še Gregor Raičevič, Maja Snoj in Miha Mozer.








četrtek, 26. maj 2011

VSE NAJBOLJŠE


Pa je šlo, mimo drugo leto. Vse najoljše A-jevčki. Vse najboljše moji nori, zlati Nikici, Vse najboljse Ashu, pa Ais, ki je zdaj tudi sama ponosna mamica in Sheili, ki mora sama praznovati rojstni dan, ker se njena Tina podi nekje po ameriji. In prav posebne poljubčke pošiljam Alani. VSE NAJBOLJŠE!

sreda, 25. maj 2011

Krn in kampiranje v Kobaridu

Ta vikend smo se odpravili. Jaz, Nike in Ben seveda, ter triperesna deteljica inteligence, Zz, Miha in Tibor. Pa kdo še? Naš novi Kangoo. Naredili smo testno relacijo do Kobarida. Če grem v Kobarid se vedno tja odpeljem čez Idrijo, da se lahko ustavim še na Mostu na Soči na lep kratek sprehod.



Tokrat smo kampirali v kampu Koren. Prijeten kamp, ki nudi lepe prostore za kampiranje, za malo bolj zahtevne pa prijetne lesene hišice, kamor smejo tudi kužki. Ker smo prišli v temi sem šele zjutraj zares videla kako lepo je tu. Ta dolina reke Soče me res nikoli ne razočara.





Navsezgodaj. No ja, tako bi moralo biti. Zjutraj enkrat smo se pač odpravili na Krn. Dva tisočak ki se ga lahko lotimo z Lepene mimo slavnega Krnskega jezera ali pa iz strani Kobarida. Iz vasi Krn. To pot smo ubrali mi. Že med vožnjo smo doživeli zanimivo izkušnjo. Ravno smo naleteli na kravjo karavano, ki se je gnala na pašo na planino.

Punce se ne dajo prav nič motiti. Zdaj je cesta njihova. Tako smo šli za njimi manj kot 10/h, po klancu navzdol pa celo 20/h. Poizkusili smo jih prehiteti. Nekaj smo jih, samo ena skupina se ni dala. Če smo kakšno od njih le prehiteli se je potrudila, da nas je prehitela nazaj. Te krave so res zanimiva bitja. Z njimi imam kar nekaj zanimivih izkušenj. Definitivno so samozavestne živali, s hrbtenico, ki stojij za svojimi idejami in dejanji. "Krava" res ali nebi smela biti žaljivka!
Na Krn greš tudi od tu lahko po dveh poteh. Naravnost gor ali malo oz. veliko naokrog, čez planino Kuhinja, pa potem po grebenu. Slednjo smo izbrali mi in šli. Pot traja približno štiri ure in pol. Najprej se od vrha oddaljuješ. Pot je zanimiva, pestra, malo po planini, malo po skalah, malo po melišču, malo po travcah. Vmes srečaš tudi jezero v Lužnici in če imaš srečo še kakšno žival. Mi smo daleč daleč videli kozoroge. Na enem mestu prideš do točke, ko izgleda, da te z vseh strani obdajajo strme stene in je iz te kotanje mogoče priti samo, če stene preplezaš ali nazaj po poti, po kateri si prišel. pa ni res, če zaupaš poti in ji slediš te ta lepo pripelje ven iz na videz brezizhodnega do prelepega jezera. Od tu se že vidi koča na Krnu. Potem pa sledi melišče. Na koncu tega mukotrpnega meliščenja in gazenja po snegu sem mislila, da sem že na vrhu. Hm, če pomislim imam podobno izkušnjože izkrnskih jezer, ko sem bila prepričana, da sem na vrhu, pa je bil vrh še kar daleč. Tudi na tej strani se je zgodilo podobno. Že sem se veselila zadnjih korakov, ko sem prispela do table : "KRN 1H" Ojoj. Pa smo šli naprej. Še ena zanimivost je na krnu. Ostanki vojne. Povsod ležijo ostanki bomb, konzerv od fižola in rib, ter kupi nakopičene bodeče žice. Tu previdnost, da se v žice ne zaplete kakšna pasja tačka ni odveč. Pa ostanki utrb in razsteljeni vrhovi grebena. KO smo se končno zares približevali vrhu se je zgodilo še enkrat. Ko sem prilezla, prepričana, na vrh Krna, sem ga spet zagledala, na sosednjem hribu. Pa ta se heca. In koča malo pod vrhom, ki se vidi skoraj iz povsod, vrh pa skoraj od nikjer ves čas zavaja in izgleda, da je bližje kot je. Ampak ni panike. smo šli pač še na en hrib.






Problem je bil le, ker so se s sosednjih gora nevarno približevali nevihtni oblaki. Tako smo vrh sam samo potapkali, se pofočkali in pobegnili na varno v kočo. Komaj smo dobro prišli do koče že se je ulilo. Koča je bila zaprta, ampak na srečo se koče drži bivak, kamor se lahko zatečeš in smo se. Ovili smo se v odeje in čakali, da nevihta mine.



In, ko se je malo umirilo smo jo ucvrli dol, kolikor hitro smo mogli. Če že tako nemaram hoditi navzdol še tolko manj maram teči. Mi ni treba posebej razlagati kako so me bolela kolena in stegna naslednji dan. Nike in Ben sta bila ubita še dva dni. Nike, kljub svojim mišicam, sem ji videla, da bi rada skakala, pa reva ne more.

V nedeljo smo imeli v planu it plezat. Vstali smo počasi, ustavili smo se še v Bovcu na kavi, ker smo kot po stari navadi pozabili en artikel za pripravo kave. Najprej posodo, ko smo le to kupili pa je po uvodnem prevrevanju(razkuževanju) zmanjkalo plina. Plezali smo bolj slabo, ker je spet deževalo, potem se mi pa ni več dalo. Tako smo kaj hitro še ob Soči pomalicali ,taveliki norci so se v Soči tudi okopali in potem smo odpeljali našeg novega Kangooja čez Vršič domov.

sreda, 18. maj 2011

B-jevčki stari nekaj dni


samička 1

samička 2

samička 3

samička 4

samček 1

ponedeljek, 16. maj 2011

MLADIČKI, MLADIČKI




Pa jih imamo. Nike je teta. Ais je skotila pet zdravih mladičkov, 4 babe in enega fanta. Vem kako je ko pričakuješ novega pesička, tako se veselim z vsemi bodočimi lastniki in z Metko in ostalimi prekmurci. KOmaj čakamo, da jih gremo pogledat. In da ponovim na glas za svoja ušesa. SIMONA, MLADIČKI SO V RESNICI ČIST BEDNI, RES,BREZVEZE, NIMAŠ KAJ POČET Z NJIMI, V HRIBE NE MOREJO, TREBA JIH JE NA NOVO UČIT CONE, SLALOM, RES, BREZVEZE!!!!!!!!

nedelja, 8. maj 2011

Golica-blooming mountain



Golica je gora, ki je znana po cvetenju Narcis. Belih cvetlic, ki meseca Maja cvetijo po vsem njenem travnatem pobočju. V čast narcis pa na Golico roma trume ljudi. Tudi sama sem si želela vedeti to tako odmevno cvetočo goro. Kljub temu, da sem si mislila, da bo gneča, si nisem mislila, da tolikšna. Pa je, Maja pot na Golico postane avtocesta. Ampak ZZ je ugotovil, da kljub temu, da je toliko ljudi si lahko sam, če daš ostale pač na off. Poleg tega imam srečo, da skoraj povsod koga poznam in sem lahko mirno parkirala pred hišo prijateljev na Planini pod Golico in se nisem rabila ukvarjat s parkiranjem kot ostali smrtniki. In smo jih dali in smo bili sami. In Narcise seveda.
Ben in Nike sta se v gneči obnašala zelo vzorno in sta vse mimoedoče pridno ignorirala, tudi pasje in se držala našega dogovora, da se delata, kot, da jih ni. Nekaterim smo pa le posvetili malo pozornosti. Na poti smo poleg Narcis srečali še žabico,ki smo jo slikali.

Pet ogromnih nemških dog. Pa naj še kdo reče, da se z velikimi psi ne da v hribe.

Čeprav imam jaz še vedno rajše manjše pse. In gada. ZZ je nekaj gledal in skoraj stopil nanj. Bi ga slikali ampak je bil kar živahen zato smo se odločili, da ga ne bomo izivali in smo raje čim hitreje odši naprej. Upam, da ni imel bližnejšega srečanja z njim kdo drug.
Dan je bil čudovit, sploh se mi zdi super izkoristit sončno dopoldne. Ravno, ko smo prišli do avta je začelo deževat in tako mi ni bilo tako zoprno deževno popoldne preživet doma.










po napornem dnevu pa...