BENETTON & NIKE & NYÍL

BENETTON & NIKE & NYÍL

torek, 1. avgust 2017

...

Nihče, nihče ne bo nikoli nadomestil Nyíla, to je jasno. Hiša je tako prazna in dolgočasna brez njega. Pogrešam ga na smrt. Tudi zdaj, ko je bil bolan, sploh pa čase, ko je bil zdrav in sva lahko delala neumnosti in norela. Gledam videe ostalih mudijev. In me mika, da bi enega pripeljala domov. Kar takoj. Nekako sem se odločila, da bo čas za mladička, ko se preselim v novo hišo, da bova imela prostor za norenje, zdaj ga nimamo toliko. Predvsem pa sem se odločila, da si vzamem nekaj časa, da prebolim. Ker se želim mladička veseliti in želim imeti toliko čisto glavo, da v njem ne bom iskala Nyíla. Čeprav bo težko. Vsaj nekatere stvari zdaj od mudija dejansko pričakujem. Pa ne samo zaradi Nyíla, konec koncev zaradi vseh ostalih, ki jih gledam na videih, ker imajo te kužki lasnosti, ki so mi zelo všeč, zato bom vsekakor vztrajala pri tej pasmi. Je pa zdaj vsekakor težje, ker imam pričakovanja in me je kar malo strah, da jih mladiček nebi zadovoljil. Ko sem čakala na Nyíla jih nisem imela. Je bilo lažje. Da ne bo pomote, ne želim si najhitrejšega agility psa na svetu in ne vem kaj. Želim pa si, da bi bil kuža tako nor na žogice in ruvanje kot pač konec koncev mudiji v večini so. Ampak kakorkoli, mladiček enkrat proti koncu zime/spomladi je v načrtu. Če bom seveda zdržala do takrat, ker legla so, jaz pa se komaj zadržujem, da se kar takoj ne odpeljem po enega.

torek, 25. julij 2017

Čaz bo zacelil rane a ta čas je še daleč. Namesto, da bi mi bilo vsak dan malo lažje, mi je vsak dan bolj hudo. Ne morem verjet, da ga ni več. Bil je tako poln življenja, tako vesel, takšen mali norček. POgrešam njegov mahajoči repek, vsakič, ko grem mimo njega, njegov butasti pogled, njegove skose name na sprehodu, izstrelek iz avtomobila, taoj ko odprem vrata, lahanje, pogrešam ga ko grem na jutranji sprehod. Kako je bil vesel zmeraj, ko je opravil prvo potrebo. Enostavno ne morem verjet, da ga kar ni več. Vse kar počnem se zdi tako brezveze in brez smisla. Trudim se, igram se z Benom in Nike ampak to ni isto, v njiju ni njegove energije. Počutim se tako prazno in brez volje do česarkoli. Kdo bi si mislil, da izguba kužka pusti takšno bolečino za sabo, pa jo. Izgubila sem že zelo ljubo osebo a ta izguba ne boli čisto nič, čisto nič manj. Kako si želim, da bi lahko zavrtela čas nazaj in se poruvala z njim. :( Norček moj mali, nikole več ne bo takšnega, kot si bil ti.

petek, 21. julij 2017

ZGODILO SE JE NAJHUJŠE

Nyíl 21.12.2014-11.7.1017


Zbudila sme se, ko je Nyíl skočil na posteljo, tako kot je to delal ves čas. Potem je skočil nazaj na tla in kaj se je zgodilo potem se sploh ne spomnim natančno. vem samo, da sem ga slišala kako je zacvilil in skočila pokonci. Ležal je na tleh s steklenimi očmi in se na moje klice ni odzival. Ura je bila 6.30 zjutraj in delala je samo dežurna klinika. Ugotovila sem kje je in z Domnom sva še v pižami letela tja. Ampak minilo je ževsaj 10 minut, klinika pa je od doma oddaljena 15 minut. Vedela sem, da je konec. Nyílov jezik je bil že popolnoma moder. Veterinarka se ga je trudila oživljati a je bilo prepozno. Moj mali Nyílček je odšel, za zmeraj. Tako nenadoma, tako na hitro.
Ne vem zakaj se trudim s to objavo, ki v meni zbuja samo bolečino a čutim, da moram, da si to zaslži. Kljub temu, da se trudim, da nebi jokala, da bi bila močna mi to uspeva, samo če ne mislim nanj. A si zasluži, vse moje misli, spomine, vso mojo bolečino in solze. Kljub kratkemu življenju mi je dal toliko! In kljub vsej bolečini ki jo prestajam in me še čaka nebi zamenjala teh dveh let z njim. Vesela sem, da je bil del mojega življenja. In vesela sem, da sem bila jaz del njegovega. Kljub temu, da se sprašujem ali sem zanj res naredila vse ali bi mogoče preprečila to, če bi ga peljala na kak veterinarski pregled več, kljub temu vem, da sem mu nudila življenje, ki si ga je zaslužil in vso možno ljubezen.

Zaradi vrtoglavic se ni smel več igrati. Zato že dolgo ni bil več tisti pravi Nyíl. Zelo se je umiril, doma je veliko počival in sploh ni več tolko težilza igro, kot ponavadi. Zanašalo ga je veliko. Včasih je ves čas skakal v moje naročje, ali skakal po meni, zadnje čase pa je ohranil samo svoje noro divjanje takoj ko sem ga spustila iz avtomobila. A se je umiril že po nekaj minutah, skakal pa ni več, ne po meni, ne k meni. Še v boks v avtomobilu sem mu mogla pomagat skočiti. Pa predvidevam, da ne zato, ker fizično nebi mogel skočiti ampak zato, ker je nabrž imel težave s preračunavanjem kako visoko mora skočiti. Težave so se pojavile tudi, ko je se je kopal in se je moral otresti vode, takrat se mu je močn zvrtelo, zato smo tudi kopanje močno omejili. Vsaj vode na srečo ni tako zelo oboževal in to ni bilo zelo težko za naju. Dejstvo je, da sem ga težko gledala. Pomirjalo me je samo to, da je bil klub vsem svojim težavam še zmeraj tako zelo vesel. Vsaj večino časa. Vedno bolj se je namreč bal drugih psov in slabo se je počutil, če ni bil v domačem okolju ali če je bilo okoli njega preveč ljudi.

Kljub temu, da se ni več toliko igral, se je še zmeraj noro razveselil, če sem v roko prijela cufo in se z njim poruvala ali mu vrgla kakšno žogico. In sem mu jo. Kljub temu, da se nebi smela z njim igrat. A umrl ni zaradi tega, zaradi tega je bilo njegovo živlenje še zmeraj lepo. Samo malo bolj sem pazila, da res ni preveč strasal z glavo. A zadnje čase se mi je vseeno zdelo, da se njegovo stanje ravnotežja malce slabša. A glava in srce naj nebi imela poezave, vsak naj bi bila svoja napaka. In ker je veterinarka rekla, da se vestibularnega sindroma ne da zdraviti, sem se s tem pač sprijaznila. Srce pa je na zadnjem pregledu kazalo izboljšanje in na pregled sem nameravala ponovno takoj, ko se vrnem iz Španije. A bilo je prepozno. Vendar si tega poskušam ne očitat, ker verjamem, da se za njegovo napako zares veliko nebi dalo narediti, mogoče vse prestaviti za pol leta. Žal je bila to usode celotnega legla. Nyíl je odšel zadnji.


Teden dni predno sem se namenila v Španijo sem postala nemirna. Nisem bila vesela, da ga zapuščam. Nekako slab občutek sem imela. Ampka to je najbrž zato, ker sem le odhajala tako daleč in kuža je le bil bolan. In zgodilo se je na jutro, ko sem odhajala. Malo me pomirja misel, da sem vseeno bila z njim, da sem videla kako hitro se je zgodilo, da res ne morem reči, da je trpel. V Španijo sem odšla, kaj pa naj, če bi ostala nebi ničesar spremenila. In so me Nina in njeni kužki malo pomirili vse do trenutka, ko sem včaraj stopila nazaj v svoje stanovanje in se sesula. Ne morem verjeti, da ga ni. Kar čakam, da bom ogledala k vratom in bo tam ležal, vstal in se na svoj tako simpatičen način pretegnil ali pa ostal tam in bo ob mojem pogledu nanj ob tla začel tolči njegov veseli repek. ne morem verjeti, da ga kar ni.

Na splošno je bil vesel kuža, do zadnjega dne. Še v ponedlejek sva se na Savi borila za deblo, v torek pa ga ni bilo več.
Med nama je zagotovo bila posebna vez, vez ki je ne stkeš z vsakim. Neskončno, neskončno ga bom pogrešala. Nihče ga ne bo nikoli nadomestil, ker je ravno zaradi svoje bolezni bil tako poseben, tako edinstven. Zaradi tega sem ga imela samo še rajši.
Tekaj svoodno na drugi strani mavrice srček moj, tekaj in skači veselo in svobodno.

ponedeljek, 12. junij 2017

EO 2017

foto: Jerca Bokal

Saj ne vem ali naj sploh kaj napišem. Nekaj v smisliu "drugo leto pa res" ali "saj itak nimamo denarja za it" ali pa "ma rajši grem na dopust"... Skratka, kljub temu, da nama je vmes dejasnko ratalo prit med prvih 16, sva po dveh tekmah spet padli nekam nad 20. mesto. Enostavno imava močno zvestih pet pik. In kljub temu, da je bila to ena najinih najboljših sezon, s celim kupom čudovitih tekov, s celim kupom narejenih con, zvoženimi tatežkimi deli, odličnimi teki v nemogočih deževnih razmerah,... še zmeraj imava tistih pet pik pa prav skoraj v vsakem teku. In to neumnih. Izogibanja tam, kjer res ni treba, podrte palčke, mislim, res prav neumno. Ampak ej, pa drugo leto in pa, saj itak nimamo denarja za it, tako da je že v redu tako. Vseeno sem ponosna na naju, ker mislim, da na parkurju končno izgledava spodobno. Edina stvar, ki jo začnem delat drugo leto že januraja je tećt. Tečt, tečt, da ne bom ostajala brez sape po končanih tekih. :)

nedelja, 21. maj 2017

SEZONA 2017

Moram rečt, da je to najina najbolj uspešna sezona do sedaj. Lahko rečem, da sem se kar popravila. Še zmeraj pa imava težavo, da nama zmeraj uspe narest kako napako. Eno samo na tek ampak ta naju stane ogromno. Kljub temu so najini teki postali bolj tekoči, nehala sem se štrikat in vrtet in zgubljat na parkurju, zaradi česar mi je tekanje z Nike v večje veslje kot kadarkoli. Vseeno imam raje lepe in čiste teke z eno napako, kot tek brez napake, kjer se jaz nekaj motam in zaostajam in me rešuje moj čudovit pameten pes. Pa naj to stane kolikor hoče.

Nekaj dokazov:


torek, 28. marec 2017

DIAGNOZA

Prišla je diagnoza Nyílčkove glave. Veterinarka pravi, da ima vestibularni sindrom, najverjetneje gre za benigni paroxyzmalni pozicijski vertigo (ali kratko pozicijski vertigo).
Dobra novica, zaradi tega ne bo umrl. Še zmeraj me skrbi srce a bom zaupala svoji veterinarki, za katero sem slišala, da je res dobra srčna specialistka in verjela, da mi bo pomagala kontrolirati Nyílovo težavo. Trkam, brala sem veliko in srčno popuščanje mnogim psom povzroča precej večje težave kot Nyílu, tako da sem optimistična. Kar se veterinarke tiče jo lahko samo pohvalim. Dejansko sem k nje prišla dokaj naključno in šele kasneje zvedela, da naj bi bila res dobra. Zato o njeni strokovnosti nisem mogla reči nič. Tudi sicer je moje mnenje takšno, da je pri psih veliko ugibanja in vsak se lahko zmoti, je pa velika razlika v tem koliko se kdo potrudi in kakšen odnos ima. In Asja Kranjc se je res potrudila. Najprej s podrobnim pregledom na kliniki, nato s posvetom z drugimi slovenskimi in tujimi veterinarji, pa s podrobno razlago dogajanja meni. Skratka lahko jo le pohvalim. Sploh ker sem zdaj, za sicer različne stvari od treh različnih veterinarjev, že slišala, kako naj pohitimo s temkar delamo, ker se njim mudi domov. Ko mi to reče veterinar, potem vsekakor neham zaupat van. Ker edini občutek, ki mi ga da je, da mi bo pobral denar in se me čim hitreje rešil, pa karkoli že je z mojim psom. Žalostno.
Malo sem si oddahnila, sem pa še zmeraj žalostna. Res imam rada vse tri svoje kužke a Nyíl je dejansko pes, kakršnega sem si želela, s popolno motivacijo do dela in igre, ki zdaj ne sme delat in se igrat. Če ni to ironija.
In dejstvo je, da si jaz zdaj ne bom kupila še enega mladička, da bom z njim lahko delala, ker imam vseeno še kaj drugega za počet v življenju in so mi za življenje trije psi popolnoma dovolj. In dejansko nebi bilo pošteno do Nyíla, ki še zmeraj zahteva in potrebuje veliko moje pozornosti in tudi če bi imela zdaj poleg sebe psa, ki bi se želel igrat in bi se lahko igral, mu na sprehodu nebi mogla vržt žogice, ker bi se Nyílu odpeljalo in to spet nebi bil užitek ampak mučenje za mene in Nyíla. Torej ostajamo v takšni zasedbi, kot smo. Poleg tega je tudi finančna poraba s povečanjem števila psov močno spremeni in če bi še tako hotela, si ga dejansko ne morem privoščit. Z Nyílčkom bova mogla najti drugo zaposlitev, ki naju bo oba zabavala, pa mislim da imava možnosti neskončno in bova že našla kaj. Agility bo pa še zmeraj tekla Nike in se letos pa res uvrstila na evropsko :D .

nedelja, 19. marec 2017

NOČNA MORA

Zadnje čase doživljam nočno moro. Nyíl je bolan. Ima diagnozo popuščanja srca, poleg tega pa se mu vrti in izgublja ravnotežje, za kar pa kljub kar nekaj preiskavam še nismo našli vzroka. Kar me skrbi najbolj je, da to stanje ni stabilno ampak se slabša.

Da nekaj ni čisto v redu z njim sem opazila že zelo zgodaj. Določene vaje je delal zelo nerodno, položaja prosi recimo ni in ni mogel držati dlje kot dve sekundi. Ko je na agilityu skakal je rušil hope na višini 40cm in včasih se je tako vrgel na hop, da je zrušil vse skupaj, z blendami vred. Slaloma se ni in ni mogle naučit. Dokler je bil koridor odprt, je šlo super, ko sem ga zaprla ga je znal, če je šel vanj zelo počasi in samo ko je šel notri naravnost oz z desne strani, z leve strani je imel velike težavo, ko se je poslušal ovit mimo prvih palc in je pogosto spustil eno palčko vmes. Ko je bil enkrat v slalomu, je nadaljeval do konca v redu. Vse to sem prepisovala njegovi histeriji in ga "obtoževala", da se ne potrudi, čeprav sem že takrat sumila, da mogoče pa nekaj vseeno ni čisto v redu. Videla sem, da ko dela slalom, glavo občasno nagiba postrani. Morda slabo vidi. Druga zanimiva stvar je bil most. Na most je šel počasi in previdno. "Opa, ena ovira, ki se je malo boji", sem si mislila. Če pa je prišel nanj prehitro ali je bil vhod narejen malo zamaknjen in ne čisto naravnost, je padel z njega. In tudi to sem prepisovala njegovi histeriji. Na sprehodih pa ni kazal nobenih težav, zato sem se potolažila, da je pač tako zelo histeričen na poligonu.
Kljub temu, da je bil uradno izmerjen v medium, sem vedela, da ga bom morala meriti še enkrat in bo pristal v large ker so se nekateri ljudje pač odločili da medium ni. Nisem se še čisto odločila ali bo na koncu tekmoval v large ali bo to pomenilo, da pač ne bo tekmoval a sem presodila, da mu ovire dvignjene na 45cm ne bodo škodile in sem jih na treningu dvignila. Ali je to povezano ali ne, ne vem, vendar sem takrat opazila, da predno skoči ali gre v tunel nekako zatrokira, Težko opišem kaj se je zgodilo a pred oviro se je ustavil, malo pocepetal in jo šele nato izvedel. Zdelo se mi je zelo čudno a se mu je to zgodilo le sem in tja, na sprehodih pa je še zmeraj izgledal normalno. Potem pa sem opazila, da ga včasih, ko se vrti okoli svoje osi vrže nazaj, kot bi se moral vzvratno odvrteti še nazaj. Ko smo šli na sprehod s pasjimi prijatelji in poskusili narediti sliko s sprehoda, pa ni mogel stati na hlodu, kjer je brez težav stalo 5 drugih, tudi precej večjih psov. Enostavno ni našel ravnotežja. Malo je tudi stresal z glavo. Posumila sem, da ima lahko težave z ušesi in odšla k veterinarju. Res je v ušesu našel bilko in imel je vneto srednje uho, zato smo ga zdravili in upala sem, da bo po tem boljše. Pa ni bilo.

A stanje je bilo še zmeraj kolikor toliko normalno, zato sva še zmeraj trenirala agility, se igrala z žogami in cufami. le na to sem pazila, da se ni preveč vrtel okoli svoje osi. Ne med igro, ne na treningih. Doma pa sem delala vaje za ravnotežje. Po teh vajah je pogosto stresal z glavo. A vnetja ušes ni imel več. Ker nama je grozil ta large in ker je dejansko izgledalo, da mu nič ne škodi, če skače 45cm visoke ovire, še celo tako je izgledalo, kot bi bilo boljše, ker se mora malo bolj potruditi, sem se odločila, da poskusim ovire dvignit na 50cm. Sprva je zgledalo kar ok. Skakal je brez večjih težav, če odštejem, da je sem in tja še zmeraj zrušil celo oviro, z blendo vred, ker se je kar vrgel na hop s celim telesom. Kmalu se je njegovo stanje začelo slabšati. Ovire je delal zmeraj težje, slalom ni napredoval nikamor, padal je z mosta,... na treningih je vedno pogosteje držal glavo čudno na stran, vrteti se mu je začelo že, če je samo stresal cufo, ne le ko se je vrtel okoli svoje osi in tudi na sprehodih in doma sem opazila, da ga je začelo zanašat in končno sem si priznala, da je z njim nekaj precej narobe. Odšla sme k veterinarju in naredila nekaj testov. Magnetno resonanco, teste krvi,... In testi niso pokazali ničesar. Morda vodenoglavost a v tako rahli odliki, da veterinar ni siguren v to diagnozo. Poskusili smo tablete za odvajanje tekočine iz telesa inprotivnetne tablete, po katerih bi mu moglo biti boljše, v primeru, da bi šlo za vodenoglavost, pa mu ni bilo nič boljše. Zato je ta diagnoza precej vprašljiva. Ker me je Lukas vprašal kako je s srcem sem šla pregledat še srce. Do takrat nisem sumila, da bi bilo z njegovim srcem karkoli narobe. Z glavo ja, s srcem pa res ne. A žal je pregled pokazal, da tudi srce ni v redu. Ne bije tako kot bi moglo. Popušča. Zdaj je tablete in ima kontrolo čez tri mesece, ko bomo videli, če se je kaj spremenilo. Upam, da bo šlo na boljše, saj bo v tem primeru moral jesti tablete celo življenje a bo živel. Še zmeraj pa me skrbi njegova glava, vrtoglavice in izgubljanje ravnotežja. Ne vem več kaj res vidim in kaj je plod moje domišljije a zdi se mi, kot da se stanje malo pa po malo ves čas slabša.

Poskušam ne misliti na to, delam se, da je čisto v redu, agilitya seveda ne delava več in igrava se tudi zelo omejeno in previdno. Sicer pa poskušava živeti normalno, se veliko sprehajati, kaj pa naj? Nyílček ne ve kaj se dogaja z njim. Je vesel, razigran, poln energije, zmešan kot zmeraj, samo včasih malo čudno pogleda, ko se mu zvrti in ga zanese in ne ve kaj se mu dogaja. A takoj za tem pozabi na to in nori naprej. Zunanji opazovalec nebi nikoli rekel, da je z njim karkoli narobe.
Zato sem še toliko bolj žalostna in res ne vem zakaj se nama to dogaja. Želim si, da bi našla vzrok, zakaj se mu tako vrti in mu lahko pomagala in da bi zdravila za srce pomagala in me nebi zapustil. Na smrt se bojim tega, da bom ostala brez njega. Ampak sem optimist. Vem, da bo še vse v redu!!!

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

I've been living a nightmare for the past few weeks. Nyíl si sick. He was diagnosed with heart failure. Beside that he is suffering from dizziness and loss of balance. We have done some tests, but we still couldn't find the cause of that. What worries me the most is the fact that the condition is not stable but getting worse.

I noticed that something was wrong pretty early. He was clumsy doing some exercises, he couldn't hold the »beg« position for more then two seconds. He was knocking bars on agility at the height of 40 centimeters, sometimes he threw himself on the bars in the way that he knocked wings too. He couldn't learn how to do the weaves. While the channel was open, he had no problems. When it was closed, he could do it, but really slow, but he still had a lot of problems with the entries from the left. I though it was because he was hysterical and was not making enough effort. Nevertheless I did it though that maybe something is wrong. While he was doing the weaves, he sometimes tilted his head to one side. I though he had problems with his eyes. He also had problems with the dogwalk. He always went on slowly and carefully. »OK, another new obstalce, he is just afraid of it«, I thought. If he got on it with speed or not from a 100% straigh line, he fell off. Again I though it was because he was hysterical. Since he didn't show any problems on walks, I thought that it was just on agility that he behaved that way. Since there was a possibility that he would be measured in large, I decided to lift the height of obstacles on 45 centimeters. I don't know if this is connected, but I noticed that he always slowed down and did some small steps before he jumped on or went into the tunnel. But he did this just once in awhile and he was still ok on walks. The next thing I noticed was that he has problems after spinning. When we wanted to take a picture of some dogs on a log, he simply couldn't find the balance, although five other dogs, some quite bigger then him, had no problems. He sometimes shook his head. So I though he had problems with his ears and went to the vet. The vet found a piece of grass in the ear and his middle ear was infected. So we treated for that and I hoped that this was the cause of his problems. But it was not and he didn't get any better.
The condition was still not that horrible so we still trained agility, played with balls and played tug-of-war. I was just careful that he didn't spin. I worked on his balance at home. After those exercises he oftenly shook his head. But his ear infection was gone. I lifted the obstacles on agility on 50 centimeters and at first it looked great. He had no problems with jumping, he only crashed a whole wing once in awhile. But soon he got worse. He had problems with jumping, the weaves weren't getting any better, he was falling of the dogwalk. He oftenly tilted his head to one side. After shaking the toy he got very dizzy. He was often drifting from side to side (at home and on walks). I again took him to the vet and did the MRI and blood tests. The tests haven't shown anything special. Maybe a slight hydrocephalus, but it was so small that the vet was not sure in a diagnosis. We tried with medication that drain fluids from the body and also inflammatory pills. He was supposed to get better, but he did not. So the diagnosis was questionable. After Lukas asked me how his heart was, I checked that too. I never suspected any problems with it. With his head, yes. But not with his heart. But unfortunatelly his heart is not ok. It's not beating as it should. It's failing. He is on medicaions and we have to check him every three months. I hope he will get better. He will have to be on medications for the rest of his life but he will live. I'm still concerned about his head, dizzines and problems with balance. I don't know what's real and what's just a fruit of my imagination, but I think he is slowly getting worse.
I am trying not to think about it. We try to live a normal life. We of course don't do agility anymore, we just play, but with limitations and carefully. We walk a lot. He doesn't know what's going on with him. He is happy, playful and full of energy, crazy as always. He sometimes looks confused when he gets dizzy or drifts on one side. But then he forgets about it and he is back to his old self.
I'm sad because I don't know why this is happening to us. All I wish for was a cure that could help him and so he wouldn't leave me. I'm scared to death of losing him. But I'm an optimist. I know everything will be OK!!!

sreda, 1. februar 2017

DOLINA TOPLE

Spet je konec januarja in spet smo se odpravili v dolino Tople. Letos smo se odločili, da ne bomo šli gradit gradov ampak se bomo raje sankali. Dobra odločitev, imeli smo se odlično. Seveda smo šli pogledat kaj so zgradili drugi. Letos je gradov kar precej manj kot ponavadi. Mogoče posledica spomina na lanskoletno blatovanje, čeprav je lahko jasno, da pri takšnem mrazu ni skrbi, da bi se kipi sproti topili, tako kot so se lani. Morda pa ravno zato, ker je tako mrzlo. Že od novega leta se namreč stopinje gibljejo okoli -5 stopinj. brrrrrr. No ja, važno je, da je čez dan sijalo sonce in smo se cel dan sankali. Maja, carica, nas je z avtom vozila na vrh hriba, da se nismo preveč matrali in smo samo uživali. Bala sem se, da bodo mogli bit kužki v času sankanja v hiši, pa sva se samo z Domnom malo izmenjevala in je šlo. Dolina je ogromna in cela čisto čisto naša (seveda nihče nikomur ne prepoveduje prehoda doline, samo enostavno nihče ne zaide tja)tako so bili pač kužki prosti a malo odmaknjeni od proge in je bil mir. Seveda brez zapletov ne gre. Na poti v kočo je bil del ceste zasnežen, gume mlao slabe, verige pa so se strgale. In sva z Domnom ostala zakopana malo nižje od koče. Naprej je bilo treba peš. Nekaj stvari sva naložila na sanke in šla. In seveda, da je hec res hec, po 200m cestišle ni bilo več zasneženo, tako da je bilo sanke treba vozit čisto ob robo oz. kar nositi. Ampak sva se pa vsaj ogrela po tem, ko sva skoraj popolnoma zmrznila ob poizkusu aktiviranja verig. Konec dober, vse dobro, vikend je bil tako zabaven, da se je malce trplenja izplačalo.

sobota, 21. januar 2017

JAMNIG KAO

Počasi bom postala znana po tem, da na falim cilj, ko se nekam na novo odpravim. Na super spletni strani Hribi.net ponavadi najdem opis poti, potem pa mi vedno znova uspe, da ne sledim navodilom tako kot je treba. In če potem še ni table smo tam. Tako smo danes uspeli zgrešiti Jamnik. Že začeli smo "dobro" ko nisem videla igrišča ob katerem naj bi parkirala. Nekako pa sem vedela, da sem pod pravim hribom, tabla pa me je tudi napotila na Jamnik. V opisu je pisalo, da je pot sprva asfaltna, zato se mi ni zdelo popolnoma narobe, da pot začnemo na cesti. Srečali smo tudi dva, ki sta se po njej sprehajala s psi in ju vprašali, če pot vodi na Jmanik in zagotovila sta nam, da ja. Malo smo tako šli po tej cesti, ki pa mi ni bila niti najmanj všeč iz treh razlogov. Cesta, cesta, ki je posuta s soljo in je takoj motila Benove tačke in senca. Brrr Odločila sem se, da se usedem v avto in grem drugam, če je to res pot na Jmanik. Naj bo še tako lepo tam gor, za tole se ne izplača. Ko smo podrobneje pogledali opis pa smo ugotovili, da to očitno je cesta gor, ni pa peš pot po kateri naj bi mi šli in kmalu smo našli pravo. Ne vem zakaj sta šla tista dva s psi po cesti?? V čem je to užitek? Ampak ok, važno da smo mi našli pravo pot, ki seje vila po gozdu, psi so veselo tekali, bilo je zelo prijetno, zaradi snega tudi malce naporno, načeloma lepo označeno kam je treba it, samo ena tabla se mi je zdela čudna, saj nas je usmerjala na Vodiško planino, table za Jamnik pa ni bilo. Takrat se mi je to zazdelo malo čudno ampak res ni bilo nobene druge poti, razen po cesti, ki smo jo prečkali. (Nekako se mi zdi, da bi takrat vseeno morali po njej) Potem sem se malo zazarla naokrog po razgledu in nenadoma zagledala Jamnik nekje spodaj. Super, pa smo ga zgrešili, samo kje?? Označeno ni bilo nikjer, da moramo kam zaviti, lepo smo sledili alpinističnim oznakam za pravo pot. Jah pa drugič. In smo odšli še malo naprej. Potemje izginila še tabla za Vodiško planino in se pojavila tabla za Vodice in res nismo več vedeli kam pravzaprav gremo. In ker nam Benček malce omejuje dolžino poti in smo imeli še druge načrte smo se raje obrnili. Vrnemo se spomladi. ALi morda poleti. Slaba stran izleta v tem letnem času je tudi ta, da smo večino časa hodili po senci in gledali sonček na sosednjih hribih. Za poleti je to odlično, jutri pa bomo raje odšli na sončka.

sobota, 7. januar 2017

Slaba novica me je prebudila danes zjutraj. Nyílov bratec Zsuppsz je poginil. Imel je kardiomiopatijo. Bolezen srca. Njegova lastnica je že dolgo govorila, da je bolan ampak sem kar upala, da ni tako hudo. Zato me je novica danes kar pretresla in že cel dan tavam naokoli malo v šoku. Mišek mali, naj ti bo lepo na drugi strani mavrice in dragi moj Nyíl, prosim te ostani zdrav. In Ben in Nike prav tako.

četrtek, 5. januar 2017

Nekaj smo jih odšli narest v Bohinj. Enega najlepših krajev v Sloveniji, ki je še posebej v hladnih mesecih čudovit, ker je manj obljuden. Tudi poleti je eden boljših možnosti za ohladitev, žal pa se z mano o tem strinja vse preveč ljudi in je zato poleti tam zmeraj gužva. Da ne govorim o oderuških gorenjskih parkirninah. Ampak pustimo to, mi smo tam uživali.