ZGODILO SE JE NAJHUJŠE

Nyíl 21.12.2014-11.7.1017


Zbudila sme se, ko je Nyíl skočil na posteljo, tako kot je to delal ves čas. Potem je skočil nazaj na tla in kaj se je zgodilo potem se sploh ne spomnim natančno. vem samo, da sem ga slišala kako je zacvilil in skočila pokonci. Ležal je na tleh s steklenimi očmi in se na moje klice ni odzival. Ura je bila 6.30 zjutraj in delala je samo dežurna klinika. Ugotovila sem kje je in z Domnom sva še v pižami letela tja. Ampak minilo je ževsaj 10 minut, klinika pa je od doma oddaljena 15 minut. Vedela sem, da je konec. Nyílov jezik je bil že popolnoma moder. Veterinarka se ga je trudila oživljati a je bilo prepozno. Moj mali Nyílček je odšel, za zmeraj. Tako nenadoma, tako na hitro.
Ne vem zakaj se trudim s to objavo, ki v meni zbuja samo bolečino a čutim, da moram, da si to zaslži. Kljub temu, da se trudim, da nebi jokala, da bi bila močna mi to uspeva, samo če ne mislim nanj. A si zasluži, vse moje misli, spomine, vso mojo bolečino in solze. Kljub kratkemu življenju mi je dal toliko! In kljub vsej bolečini ki jo prestajam in me še čaka nebi zamenjala teh dveh let z njim. Vesela sem, da je bil del mojega življenja. In vesela sem, da sem bila jaz del njegovega. Kljub temu, da se sprašujem ali sem zanj res naredila vse ali bi mogoče preprečila to, če bi ga peljala na kak veterinarski pregled več, kljub temu vem, da sem mu nudila življenje, ki si ga je zaslužil in vso možno ljubezen.

Zaradi vrtoglavic se ni smel več igrati. Zato že dolgo ni bil več tisti pravi Nyíl. Zelo se je umiril, doma je veliko počival in sploh ni več tolko težilza igro, kot ponavadi. Zanašalo ga je veliko. Včasih je ves čas skakal v moje naročje, ali skakal po meni, zadnje čase pa je ohranil samo svoje noro divjanje takoj ko sem ga spustila iz avtomobila. A se je umiril že po nekaj minutah, skakal pa ni več, ne po meni, ne k meni. Še v boks v avtomobilu sem mu mogla pomagat skočiti. Pa predvidevam, da ne zato, ker fizično nebi mogel skočiti ampak zato, ker je nabrž imel težave s preračunavanjem kako visoko mora skočiti. Težave so se pojavile tudi, ko je se je kopal in se je moral otresti vode, takrat se mu je močn zvrtelo, zato smo tudi kopanje močno omejili. Vsaj vode na srečo ni tako zelo oboževal in to ni bilo zelo težko za naju. Dejstvo je, da sem ga težko gledala. Pomirjalo me je samo to, da je bil klub vsem svojim težavam še zmeraj tako zelo vesel. Vsaj večino časa. Vedno bolj se je namreč bal drugih psov in slabo se je počutil, če ni bil v domačem okolju ali če je bilo okoli njega preveč ljudi.

Kljub temu, da se ni več toliko igral, se je še zmeraj noro razveselil, če sem v roko prijela cufo in se z njim poruvala ali mu vrgla kakšno žogico. In sem mu jo. Kljub temu, da se nebi smela z njim igrat. A umrl ni zaradi tega, zaradi tega je bilo njegovo živlenje še zmeraj lepo. Samo malo bolj sem pazila, da res ni preveč strasal z glavo. A zadnje čase se mi je vseeno zdelo, da se njegovo stanje ravnotežja malce slabša. A glava in srce naj nebi imela poezave, vsak naj bi bila svoja napaka. In ker je veterinarka rekla, da se vestibularnega sindroma ne da zdraviti, sem se s tem pač sprijaznila. Srce pa je na zadnjem pregledu kazalo izboljšanje in na pregled sem nameravala ponovno takoj, ko se vrnem iz Španije. A bilo je prepozno. Vendar si tega poskušam ne očitat, ker verjamem, da se za njegovo napako zares veliko nebi dalo narediti, mogoče vse prestaviti za pol leta. Žal je bila to usode celotnega legla. Nyíl je odšel zadnji.

Teden dni predno sem se namenila v Španijo sem postala nemirna. Nisem bila vesela, da ga zapuščam. Nekako slab občutek sem imela. Ampka to je najbrž zato, ker sem le odhajala tako daleč in kuža je le bil bolan. In zgodilo se je na jutro, ko sem odhajala. Malo me pomirja misel, da sem vseeno bila z njim, da sem videla kako hitro se je zgodilo, da res ne morem reči, da je trpel. V Španijo sem odšla, kaj pa naj, če bi ostala nebi ničesar spremenila. In so me Nina in njeni kužki malo pomirili vse do trenutka, ko sem včaraj stopila nazaj v svoje stanovanje in se sesula. Ne morem verjeti, da ga ni. Kar čakam, da bom ogledala k vratom in bo tam ležal, vstal in se na svoj tako simpatičen način pretegnil ali pa ostal tam in bo ob mojem pogledu nanj ob tla začel tolči njegov veseli repek. ne morem verjeti, da ga kar ni.

Na splošno je bil vesel kuža, do zadnjega dne. Še v ponedlejek sva se na Savi borila za deblo, v torek pa ga ni bilo več.
Med nama je zagotovo bila posebna vez, vez ki je ne stkeš z vsakim. Neskončno, neskončno ga bom pogrešala. Nihče ga ne bo nikoli nadomestil, ker je ravno zaradi svoje bolezni bil tako poseben, tako edinstven. Zaradi tega sem ga imela samo še rajši.
Tekaj svoodno na drugi strani mavrice srček moj, tekaj in skači veselo in svobodno.