BENETTON & NIKE & NYÍL

BENETTON & NIKE & NYÍL

četrtek, 28. april 2011

Počitnice




Šolske, prvomajske počitnice so. Načrtov kaj bomo delala in kam bomo šli je bilo ogromno. Na koncu smo ostali v Ljubljani. Vreme je obupno. Ne da se nikamor. Pa tako sem si želela po dolgem času malo bolj resno v hribe. Ampak tudi to se da nekako izkoristit. Nina je ostala po vikendu kar pri meni. In mi je pomagala igrat varuško. Naše tri sosedove mulčke sva peljali na dva kratka izleta.
V prvem planu je bil Bohinj in planina Vogar. Ampak ker je bila vremenska napoved bolj slaba in je kazalo, da se bo uresničila smo spremenili načrt in šli le na dopoldanski izlet na Gradiško jezero. Pustimo to, da je bilo potem cel dan vroče in lepo in sončno in bi lahko šli tudi v Bohinj. Ampak ok. Smo šli pač samo na Gradiško jezero. Za Urbana pravzaprav čisto dovolj dolg sprehod. Lepo je pa tam prav tako. Sprehodili smo se ob jezeru, kužki so plavali in uživali. Še posebej Biba. Seveda, tudi Bibo smo vzeli s seboj. Ona, ki načeloma ne hodi toliko naokrog je mogla še posebej uživat. Sklenila sem, da jo še kam odpeljem skupaj z otroki. Poleti sploh. Otroci so jo želeli naučiti plavat. Trud ni bil potreben. Biba je sevda naravni talent.





Naslednji dan sem jih peljala v Šobec in na Bled. Sonca je bilo že malo manj. Biba je vseeno uživala v kopanju. Tokrat je malo manj uživala Nike, ker ni smela v vodo. Zaradi njenih idej o tem čemu so namenjene race. Tu se pač ne strinjava in je mogla tako z vrvice in razdalje otožno, pa nič kaj tiho opazovati svoj plen.





Popoldne pa sva šli z Jerco v zavetišče. Jerca si je zaželela sprehoditi še kakšnega zavrženega kužka. V Gmajnice sva šli polepšat dan labradorcu Neru. Prijeten kuža, ki ne vleče na vrvici, je prijazen, se pusti česati in božati in je zelo igriv. Kljub temu, da izgleda malce starejši, saj mu je tu in tam že posivela kakšna dlaka. Naši kužki so se žrtvovali in počakali doma. Ampak mislim, da če bi vedeli čemu je ta žrtev bila, bi to sprejeli, kljub temu, da so kužki načeloma precej egoistična bitja.

torek, 26. april 2011

Agility Ptuj in Flavia Solva


Foto: Srdan Mohorič
Dogajal se je še en popolnoma agility vikend. V soboto je bila tekma na Ptuju. Zaradi lepe okolice je to ena mojih najljubših tekem. Všeč mi je, če se lahko okoli vadbišča kje sprehodim in Ptuj je lepo mesto, Drava pa ponuja možnosti za prijetne in dolge sprehode na svojem obrežju.
Ampak da se osredotočim na tekmo. Beni je tudi tokrat počival in ni tekmoval. Malo mi je žal, ker se mi zdi, da je bil kar voljan teči. Pa sem ga malo podila po ovirah, ki so bile nastavljene za ogrevanje, mu metala žogico, ki jo, mimogrede pridno prinaša, če ni v bližini male posesivne Nike, ki hoče vse zase. Pri meni se je čohljal in crkljal, kljub temu, da ni tekmoval je pojedel svoj delež hrenavke, tako, da mislim, da mu ni nič manjkalo.
Nike pa se je odrezala odlično. Jumping je tekla brez napake in za sekundo in pol prehitela drugega po vrsti. Od najpočasnejšega psa k najhitrejšemu. Ne bom skrivala, da sem bila ponosna na svojo malo zverinico, saj je kuža, ki ga je prehitela res dober.

Malce manj sreče sva imeli v agilityu. Ušla mi je s štarta in potem je šlo vse narobe, ker sem jaz ratala nerodna, nekaj sem se lovila po parkurju, nisem naredila nobene menjave, ki sem jo hotla... Sicer je šlo nekako čez vse ovire po načrtovanem vrstnem redu, samo tako grozno, da ni bilo ničemur podobno. Ja, tako, kot se znam pohvalit, se znam tudi skritizirat. Agility je bil tokrat obup. Ampak res ne treniram dovolj, zato sem danes odšla na trening malo potrenirat šibke točke, ki so bile na treningu odlične. Nobena cona ni bila preskočena, noben vhod v slalom zgrešen. In vadili sva čakanje na štartu, ker mislim, da je tako v večini primerov lažje štartat. To mi pove predvsem to, da moram čim več hoditi na tekme, da padeva not.
Naslednji dan smo šli v Avstrijo, v Flavia Solvo. Skoraj smo zamudili, pa smo bili po urniku pol ure prej tam. Tako sem skoraj takoj, ko sem prišla imela ogled, štartala sem pa prva. Nike je preskočila dve coni. Most še ignoriram na tekmi. Ker ima tekoče cone se mi zdi brez veze popravljat preskočeno cono. Po mojem mnenju moram po tem takem most ponavljat toliko časa, da je cona narejena ali pa sploh ne ponavljat. Ker ne vem ali bi jo v drugo naredila tako raje ne ponavljam. Ko pa je preskočena cona na gugalnici, ki je sicer res nikoli ne preskoči jo grem ponavljat ne glede na vse. In sem se zaradi take preskočene cone diskvalificirala. Ampak v splošnem sem bila s tekom veliko bolj zadovoljna kot dan prej na Ptuju. Agility je bil precej težek. Bi rekla, da bi morali biti Avstrijci precej dobri vodniki, glede na težavnsot parkurjev. Tale jumping si je definitivno zaslužil višjo oceno. Ampak bi ga zvozila, še vhod v slalom je zadela, samo ne vem zakaj je šla zdaj ven pri zadnji palčki. Take stvari me malo jezijo,priznam, ker so res butaste. To da zgreši vhod v redu, ampak da gre pa z zadnje ven je pa kar nekaj. Ampak sem tekla naprej in se spet diskvalificirala. V redu, v splošnem sem nekako zvozila tudi ta jumping, če odštejemo to napako. Poleg obeh tekov smo tekmovali še v ekipnih tekih. Prvič se je zdiskala, ker je šla v napačen tunel. Ampak kar me pri tekmah najbolj jezi ni to, da se pes zdiska ampak, da nimaš več možnosti ponoviti teka in poskusizi popraviti napake. Tokrat se mi je izpolnila želja, da to lahko. V ekipi so načeloma štirje od katerih se štejejo trije najboljši teki. Ker smo bile v naši ekipi samo tri je lahko ena ponavljala. Ta sreča je doletela naju. Tako sem ponavljala tek in ga izpeljala bolje.
Razen vhoda v slalom, ki je bil zgrešen že drugič. Pa kaj, bo že. Trenirat, trenirat.

Na tekmo sta nas prišla pogledat tudi skrbnika od našega ata Obija. Škoda, ker Obija ni več in ga nisem mogla v živo spoznat. Je pa Karin naredila nekaj odličnih slik Nike v agilityu:




foto: Karin Mutzbauer

Aja in skoraj sem pozabila na še en pomemben dosežek tega vikenda. Kira je naredila zadnji pogoj in gre tekmovat v trojko. Z Rolandom sta bila v nedeljo fenomenalna. Čestitke obema. Roland dobi naslednjič veliko kost, Kira pa Toffifee ;)

petek, 22. april 2011

Urbanov rojstni dan

Poleg vseh aktivnosti si vedno vzamem čas tudi za otroke. V sebi sem že dolgo nazaj odkrila talent za delo z njimi. Za animacijo, vzgojo in motivacijo. Tako delo z njimi in s psički rada združujem. Poleg vseh mogočih igric, ki se jih lahko igramo z otroci, lahko trenutke z njimi popestrim tudi z nastopi z mojimi kužki.
Ko animiram rojstne dneve v urice vključim tudi show z Nike in z Benom. Če so starši seveda za to. Največkrat so, otroci pa so navdušeni nad triki, ki jih kužka izvajata. Seveda jih lahko po predstavi tudi božajo. Te trenutke pa izkoristim tudi za to, da otrokom pokažem in povem kako se s kužki in drugimi živalmi ravna ter kako se jih pravilno in previdno boža. Skratka združujem prijetno s koristnim. Tule pa je nekaj utrinkov s praznovanja rojstnega dneva pet letnega Urbana.






torek, 19. april 2011

ponedeljek, 18. april 2011

Varaždin-Nike

...v Varaždinu...je bila tekma v nedeljo. Odrezali sva se vrhunsko. Samo NIKOLI ne hvali dneva pred nočjo. tekli sva agility in ko so bile za nama vse cone in slalom, vse izpeljano popolno mi je začelo v glavi razbijati. Nula? Ne, res, tole bo nula? sam še tale tunelček in HOP HOP in jeeee, NULA. Ampak NEEEEEEEEEEE! Ni bila nula, ker sem se prehitro veselila, se prehitro ustavila, zmagoslovno dvignila roke in ZADNJA PALČKA JE BILA NA TLEH. PET pik. V tistem trenutku sem mislila, da se mi bo zmešalo, najraje bi se zabila v betonski zid malo naprej od cilja, dala glavo v WC školjko in potegnila vodo, karkoli. Kaki Baaddd. Ampak tako je. To se mi bo zgodilo še neštetokrat, s tem se je treba sprijaznit. Ampak tej je bil vseeno odličen. Še enkrat hvala Nini za nekaj odličnih nasvotov glede vodenja. Če bo šlo takonaprej bova res te nule že kmalu dobile. Ampak kot vedno je bistveno, da smo uživali, se imeli fajn v dobri družbi,končno spet v družbi prekmurcev, ki so se seveda, kot ponavadi tudi odlično odrezali. Amromeka family pobira.


Gornja radgona-Nike

Nike se je prav tako odrezala odlično v Gornji radgoni, Jumping je prepričljivo zmagala z nulo in najboljšim časom. Seveda, ko je pa AMROMEKA! Agility je falila vhod v slalom in je dobila 5 pik. Je bilo kar nekja nul in je bila tako na 9. mestu. Ampak z najboljšim časom, kljub temu, da sem jo mogla popravljat v slalomu.
Ninina učna ura je pomagala. Moje vodenje se je močno izboljšalo in tako sem imela ta vikend 6 zelo lepih tekov. HVALA NINA! Kljub temu, da sta mi ta vikend ušli dve nuli mislim, da če nama bo šlo tako naprej jih ne bo tako težko nabrat, tako da nič ne de, kljub res butasti napaki naslednji dan v Varaždinu...

Gornja radgona-Ben

Čez vikend smo šli končno, KONČNO po dolgem času v prekmurje k Rolandu in Metki, Kaji, Kiri, mami Ammy in nosečnici Ais. Lepa je kot še nikoli naša Aiska in scrkljana in raznežena, da je joj. Komaj čakam mladičke. Imena so zaupali meni. Tako bo B leglo poimenovano po jah, ne povem, po meni najljubši stvari seveda. Komaj čakam mladičke. Čeprav je mogoče boljše, će nebi prišla preveč blizu. Ja, ene 2x, 3x, 4x jih bom ša že šča pogledat a ne. Mogoče se pa lahko med počitnicami kar naselim k Metki, pod pretvezo, da ji pomagam ;).

Pa, da se ne oddaljim preveč od teme. V soboto je bila tekma v Gornji radgoni, na pomurskem sejmu. Z Nino sva pomagali v tehnični ekipi. Hm, mogoče bi bilo boljše, če nekaterih detajlov nebi videla insidersko. Pa ne s strani organizatorja, pač pa s strani sodnika. No ja, parkurji za enko so še kar bili. Vreme je bilo tako, tako, meni nevšečno, Benu pa pisano na kožo. Spet je letel čez ovire in si prislužil nulo v Jumpingu. Meni se je zdelo dokaj popolno. Tekel je, kot raketa, v Agilityu sva se pa nekaj zaštrikala v slalomu in je dobil 10 kazenskih pik in pristal na koncu na nehvaležnem četrtem mestu. Ampak ker je šibal mu nič ne zamerim. Za nagrado je dobil slastno klobaso.

.

Naslednji dan smo šli v Varaždin ampak Bena nisem prijavila na tekmo. Ker dva dni agilitya bi bilo zanj čisto preveč, poleg tega je bio tam dosti bolj vroče. Ker pa ni bilo bojazni, da bi se česarkoli naveličal je bil več časa pri meni, igrala sva se z žogicami in delala trikce. Grem stavit, da se je imel dosti lepše kot, če bi tekel tista dva teka in moral zaradi tega več počivati in samevati v boksu.

nedelja, 10. april 2011

Vračamo se tja, kjer nam je lepo



Zares lahko rečem, da je Bohinj edenj lepših krajev nasploh lepe Slovenije. In kjer je lepo, tja se vračamo. Zadnjič nisem hotela domov, zato sem tudi šla nazaj, že naslednji vikend. Z Nino in Malm Benom, Boštjanom Molly in Indy, ter Gregorjem in Belo smo se odpravili še enkrat tja na izlet. Na poti smo se ustavili še na Bledu, ker pač ne moremo mimo bleda, ne da bi polklicali Tino in Sheilo. Ni kaj povedati. Mi enostavno uživamo življenje.

Več slikic pa TUKAJ.

nedelja, 3. april 2011

Fiesa, Piran, Bohinj




Ne bom dosti izgubljala besed. V Soboto smo preživeli čudovit dan v še bolj čudoviti družbi v spremlavi morskih valov. Slike naj govorijo zase.














Danes pa smo bili v Bohinju. Kako je tam lepo, takoj za Bovcem. Res mi je vedno hudo, ko moram od tam. Zvečer, ko je sonce zahajalo za hribi in so vsi odšli smo z Nike in Benom zapustili družbo in smo šli sami na sprehod ob jezeru. Kar tako, ker nam je tako pasalo. Bil je tak mir, nikjer nikogar, samo nekaj ptičjega petja, gore, jezero in mi. Čista, popolna romantika. Želela sem si, da bi lahko zamrznila trenutek, res. Takšno okolje iz mene izvabi romantiko, sem bila čist zasanjana in res si od tam nikoli ne želim domov.