BENETTON & NIKE & NYÍL

BENETTON & NIKE & NYÍL

sobota, 21. januar 2012



Moj moto v življenju je, da ga je treba uživat, vsak dan posebej. In ker najbolj uživam v izletih, pohajanjih po hribih in igri s svojimi kužki bi lahko rekla, da je moj smisel življenja kar to. Čim več lepih dni preživetih na zraku, v naravi, na travnikih,v prijetni družbi svojih psov in dobrih prijateljev. Mislim, da so moji psi zalo srečni, ker imajo takšnega skrbnika. Kaj je najhujše kar se nam torej lahko zgodi. Poškodba, moja ali od katerega od psov. In ker se to pač zgodi, če kar naprej noriš je Nike staknila tujek med prstki na zadnji tački, česar pa nisem opazila, saj ni kazala, da bi jo kaj motilo. Ko je končno začela šepat je bil tujek že zaraščen in zagnojen. Treba ga je bilo vzeti ven zdaj pa ima rano, ki se more celiti in umiriti, da vidimo, če smo vse vzeli ven. To pomeni, da se ne sme ne umazati, ne zmočiti in tačka mora biti celih deset dni povita in Nike mora počivati. Kaj hujšega? No ja, sigurno je kaj hujšega.

Na primer že to, da bi mogla počivati dlje, kot deset dni. MI smo zdaj malce nesrečni. Sploh ker smo zaradi tega morali spustiti tekmo v Prestranku včeraj in prijeten izlet v prijetni družbi na Snežnik ali pa vsaj sprehod po okolici Cerknice, ki je, kot sem včeraj uspela videti na hitro, čudovita :(. Popoldne smo namreč preživeli tam in načrtovali smo tudi vsaj današnje dopoldne, pa smo zaradi skušnjav raje kar zvečer odšli domov. Vrnili se bomo, ko se tačka pozdravi.



Na tekmo smo pa vseeno šli. Tekmoval je Ben. Tekel je hitro in navdušeno. Tokrat smo tekli na žogico. Sicer teka nista bila tako čudovita kot zadnjič. Za tista mi je res žal, da nista posneta, ker Ben tako redko naredi slalom v prvem poizkusu in to v dveh tekih v enem dnevu. Včeraj je seveda ravno to zgrešil, vhod v slalom, dvakrat. In preskočil je cono. Kar ni čudno, ker tega ga nisem nikoli učila in za preskočeno cono mi je pri njemu vseeno, saj mi je bolj pomembno da hitro teče, kot da naredi cono. Sicer sem se ga enkrat že lotila učit tekoče cone ampak sem malo lena, ker nimam resne motivacije, da bi to naučila Bena za tri tekme na leto. Učenje con pač ni moja najljubši trening. Priznam, da mi je to na smrt dolgočasno. Edina stvar v agilityu, ki je v resnici ne maram preveč. NO s 15 kazenskimi točkami si pač ni izboril nove vrečke hrane. Ampak tekel je z veseljem, prej je težil za tisto žogico in to je tak Ben,ki ga imam rada in to je tisto, kar je pomembno, koga briga cona?



Nina hvala za posnetke in montažo!

sobota, 14. januar 2012

Pasje razstave


FOTO:Yenepu group
sobotainfo


Vem, da sem o tem že pisala ampak te pasje razstave so res tako neumna reč. Danes sem bila povabljena da bi nastopala s trikci na pasji razstavi in sem privolila. Ne vem zakaj že, ampak tega res ne bom več počela. Pustimo dejstvo, da sem zapravila čudovit sončni dan za to, da sem tri ure čakala na svoj desetminutni nastop. In med čakanjem sem lahko opazovala razstavljalce. Na ven so vsi tako urejeni, lepo oblečeni, psi so sfrizirani in napudrani ampak v strahu, da se kak pramen dlake nebi narobe obrnil jih ne peljejo niti lulat. Potem te psi lulajo kar po stebrih v hali in kakajo na tla hale. Lepo oblečena gospa s počesanim koker španjelom pa je preveč fina, da bi za svojim psom pospravila. In potem ostane kakec na tleh, da lahko ostale fine dame in gospodje hodijo po njih. Fuj. Skratka, pasjih razstav se bom v bodoče res izogibala, sploh pa takšnih zaprtih. Ko smo šli poleti nastopat na razstavo na Bled, ki je bila zunaj je bilo še kar v redu, saj sem se med čakanjem lahko igrala na travniku, tukaj je pa res zoprno, ker se nimaš kam dat. Ne razumem kako se da ljudem cel dan česat svoje pse pri čemer ni šans, da jim vržeš kakšno žogico. Ampak vsak ima svoje veselje. En fantek je med ogledom našega nastopa rekel "kako ti psi trpijo". Najbrž res. Še posebej ko smo šli takoj po nastopu na blaten sprehod po tranikih in so se kužki podili za žogicami. Bogi.

nedelja, 8. januar 2012



Doma imam dva čudovita psička, ki utrujena od napornega vikenda spokojno spita. Zame je to najlepši pogled na svetu. V soboto smo šli na dolg sprehod na Lubnik. Po malem vsi grešimo zakon, saj verjamem, da ima večina pasjih lastnikov le te kdaj spuščene z vrvice. In to, kdaj naj bi psi res bili na vrvicah je najbrž subjektivno mnenje. Ampak tam kjer je več ljudi in več psov bi pa res VSI morali biti pripeti. Ker ljudje, tudi, če je vaš pes prijazen do vseh, vsi ostali niso. In tudi vsi lastniki si ne želimo, da bi se naši psi ovohavali z vašimi. In na Lubniku je dvakrat prišel k nam nek kuža, katerega lastnici se ni zdelo, da bi ga mogla pripeti, čeprav se Ben očitno in glasno ni strinjal z njegovim vohljanjem okoli nas. To mi gre res na živce. Če smo imeli vsi, prav vsi razen nje pse pripete, a se ji to res ni zdelo čudno. Pa nisem hotela bit ena od tistih, ki se dere " PSE NA VRVICE". Ampak gospa se ne zaveda, da si ne želi, da bi še jaz spustila svoje pse. To mi gre res na živce. Ker se res trudim, da bi odvračala Benovo pozornost od drugih psov in gre sam od sebe raje daleč naokrog, kot mimo njih, potem pa pride spuščen pes, ki ne šmergla lastnika ali pa je lastniku vseeno, če jaz vlečem svojega psa stran, medtem ko njegov nadležno tlači nos v njegovo rit. Ben je miren in miren in ko vidi, da vsiljivež ne gre stran, ja kaj pa naj drugega, kot da mu na grd način pove, da naj se pobere. Latnik ti pa potem reče, da nič čudnega, da je pes živčen, če si ti živčen. Saj res tako zgleda, ko potem še ti lastniku grdo poveš, da naj že prime tega svojega psa. Nič čudnega, da potem iščemo kraje ki so osamljeni in kjer nikogar ni. Na srečo jih je v Sloveniji kar nekaj. Ampak večno se pač ne morem jaz vsem izogibat. V tečaju male šole svojim tečajnikom poudarjam, da je njihova odgovornost, da ko vidijo drugega psa pripetega, morajo tudi svojega pripeti. Saj ne gre za to, da lahko njihov ali vaš ali naš pes naredi nekaj komu drugemu. Gre tudi za to, da lahko kateri koli drugi pes naredi nekaj vašemu. Nikoli ne veš zakaj ima nekdo psa pripetega. Mogoče zato, ker se drugih psov boji, mogoče ga lastnik ravnokar nekaj uči in noče, da ga motimo, mogoče ima pes kakšno nalezljivo bolezen, mogoče je psica ki se goni. Psi niso vedno na vrvicah samo zato, ker ne ubogajo. Ljudje imamo za to veliko razlogov. In kultura pasjega lastnika je, da ne pusti svojega psa da leti vsepovprek naokrog do drugih ljudi in drugih psov.

No pa da se vrnem na lepše reči. Nina je dobila most. In ker je izredno talentirana agilitašica in ima dobro oko in zna sestaviti dober parkur, (ta danes je bil res odličen) smo se danes odpravili k nje na trening. Tak skupinski, z Ruby, Molly, Indy in vsemi ostalimi našimi psi. Celo Bela se nam je pridružila. Hvala Nini za odličen trening. In Anji za slikice. Glede na razmere za trening v Ljubljani, se mi zdi, da bomo Nino kar pogosto "izkoriščali". Ker sem videla danes v kakšno veselje ji je to.
spodaj je en kratek posnetek. Nina, ko bova svetovni prvakinji bova povedali, da trenirava pri tebi v Majcnih, brez skrbi ;).

Po treningu smo šli na sprehod na morje. No tega dela ne mislim več ponavljat. Bil je lep sončen dan in na morju je bila vsa Slovenija. Vse lepo in prav, lepo, da grejo ljudje na zrak ampak jaz se bom drugič raje umaknila na sprehod kam drugam, kam na travnike, kjer ni ljudi.


Foto: Anja Gubanec

četrtek, 5. januar 2012

svet je krut, Ljudje pa smo najbolj kruta bitja na njem.

Moj blog je poln lepih trenutkov iz mojega življenja. Žal pa se na svetu dogajajo tudi slabe stvari. Novo leto prinese krutosti, kot si jih normalen človek ne bi mogel niti zmisliti. Letos mi je bilo recimo zelo žal psičke, za katero pač vem, da se je nekega decembrskega večera, ko so se ljudje veselili, pili svoja kuhana vina, občudovali prelepa novoletna okrasja in se zabavali ob metanju petard ene od teh tako prestrašila, da je pobegnila. Prestrašena je tavala po Šiški polni cest in žal zatavala na obvoznico, kjer jo je povozil avto. To me spomni na moje prvo novo leto z Benom ki je prav tako pobegnil zaradi žvižgov raket in zataval v pokljuške gozdove. Njega smo na srečo našli ga pa od takrat prenseto dobro pazim. Tokrat pa sem zvedela za še bolj žalostno zgodbo, ki jo bom delila in si želim, da bi se širila naprej in upam, da bodo ljudje o njej razmišljali. Ne razumem, res ne razumem kako lahko za lastno zabavo povzročaš trplejnje drugim. Ali se nekaterim ljudem res zdi, da živali nimajo nobenih čustev, nimajo čutnih celic?? Saj niso plišaste igrače. Živa bitja so halo!!!



Some kids placed strong firecracker in the mouth of this animal and made sure he could not open it. The world is like this. To these kids it must have been a macabre fun for a few minutes and then they continued with their life like nothing happened.

To this animal, his life ended during those minutes, with a pain so deep that is better to forget.

If you are against the mistreatment of animals, share this so that more people see what we are capable to do and how inhumane we could be.

Friends, I'm really sorry if this picture hurts you, I got hurt while posting too. I'm sharing this because of that I hope if some one near you tries to do these kind of things, you will at least try to tell them that this is really a harsh. Will you?

ponedeljek, 2. januar 2012

TILE TRIJE DNEVI SO BILI ENI NAJLEPŠIH

Novo leto je dan, ki ga že od nekdaj ne maram. Vsi praznujejo to, da zamenjamo koledar na steni. Brez veze. Odkar imam pse, ki se bojijo petard pa ga imam toliko manj rada. Izogibam se prisiljenih zabav in se umaknem na kar se da miren kraj. Dober del teh praznikov pa so seveda počitnice. V sredo smo se šli sončit na Viševnik. Enkrat sem že bila tam, pa je bila takšna megla, da nisem videla ničesar okoli sebe. Tokrat je bilo drugače, vse se je svetilo v soncu, bilo je nekaj snega in končno sem videla kam sem tudi zadnjič že lezla. Vzpon na Viševnik je kar težak. Precej strm. Razgled z njega je lep, saj zreš Triglavu z oči v oči, sicer pa me ta gora ni tako zelo navdušila. Bila sem že na marsikateri lepši. Toliko za informacijo, če se bo kdo želel odpraviti tja. Kofce gora mi je recimo veliko bolj všeč, ker je bolj odprta. Pa še marsikatera druga. Tako da, kot pravi moj prijatelj ZZ, odkljukano. Ampak važna je družba in ta je bila super.


Potem smo naslednji dan odšli na počitnice k Boštjanu in njegovima Molly in Indy. Prišli so še Nina z Benčkom in Winnie. Skupaj smo preživeli štiri čudovite dni z dolgimi sprehodi po zasneženem, skoraj pravljičnem Logatcu in v popoldanskem poležavanju v prijetni, s kaminom ogrevani sobici. Ob takšnih dneh si človek res zaželi da bi lahko ustavil čas. Žal se pokanju na silvestrovo nismo mogli izogniti. Še huje pa je bilo, da nekdo ni uspel porabiti municije takrat in je večer kasneje neutrudno še kar spuščal glasne rakete. In tega še kar ni konec. Škoda ker se je treba vrniti k vsakodnevnim opravkom. Ampak tako pač je.