BENETTON & NIKE & NYÍL

BENETTON & NIKE & NYÍL

sreda, 31. marec 2010

Noč in Dan


Ben in Nike sta si različna popolnoma v vsem!
Za začetek je Ben črn, Nike pa bela. Benu je ves čas vroče, poleti se vleče naokrog in se skriva v senci, Nike ves čas zebe in se nastavlja soncu. Ben se premika počasi, vedno z malo rezerve, Nike ves čas nori in nori naokrog.To pomeni tudi, da se moram na sprehodu Nike dret počasi, počasi, Benu pa dajmo gremo gremo. Ben zagleda vodo in gre takoj čofotat. Ampak samo, če je voda nizka in lahko čofota not do "kolen", plava ne. Nike vodo ignorira, če pa že, pa skoči v vodo in plava.
Ben ni ničesar uničil. Pred nos sem mu lahko dala njegovo in mojo igračko, je mojo pustil, svojo pa razcefral. Nike uniči vse, poišče kaj zanimivega v stanovanju, po možnosti mojega, njene igračke pa ležijo naokrog in se jih ne dotakne. Še se bom kaj spomnila :) Ma to se mi zdi res zanimivo, kako sem njiju skupaj spravila, ko sta res kot noč in dan, Moj sonček in moja lunca.

Eno jima je pa vseeno skupno. Oba sta požeruščka!

ponedeljek, 29. marec 2010

Agility Kutina

Po doooolgi zimi končno spet malo agilitya. Odpeljali smo se daleč na Hrvaško v Kutino. Ampak je res daleč. Samo po tako dolgi pavzi se mi je dalo, sicer se mi tako daleč vseeno ne da vozit. Vreme je bilo odlično, sonce je sijalo, le podelitev je pozdravila ploha. Moam vedno omenit vreme, ker je pomembno za to, da uživamo, da nas greje sonce. Sploh pa se po zimi še posebej prileže martinčkanje. parkur je bil zjutraj tako blaten, da si se komaj premikal po njem, zelo primerljiv z našim domačim vadbiščem na iliriji, zato smo imeli člani tega društva nekaj prednosti,ker imamo izkušnje v takem :). Ne, to je bila šala. Sem pa dala prejšnji večer iz avta kopačke, ker sem si mislila, da jih za Bena res ne potrebujem, pa bi jih tokrat vseeno rabila. Agility je bil nekoliko slabši, ker je pač preskočil vse cone (palisada je bila narejena z zadnjim krempeljčkom) in celo skočil s srede gugalnice. Sicer je tekel v redu, jumping je bil pa super. Končala sva na tretjem mestu. Ni bilo težko, konkurenca ni bila močna :).
najina teka:
agility
jumping

pripimba: ne maram se preveč pritoževat, ker tudi jaz delam napake ampak...tekmo je otvoril kuža, ki se je sprehajal čez ovire, teta, ki ga je vodila ga je čez vozila s priboljški, ga skoraj po vsaki oviri nagradila, skozi slalom mu je kazala vsako palico, da je šel čez, v glavnem, zelo slab trening, malce preveč. Tudi jaz sem se že odločila, da Bena nagradim, če bo šel lepo skozi slalom in sem to naredila, sem se pač diskala, ker ne morem iz svoje kože sem nagradila še cono in sodnik me je čisto vmesno poslal s parkurja. Na tekmi se pač ne nagrajuje psa na parkurju, za to so treningi! Sem se vlekla tudi jaz na začetku kariere z Benom samo vsaj ovire je poznal.

petek, 26. marec 2010

Nike& agility 2.



Takole mamo. Ne, da bo treba Nike učit cone in podobno. Nike je že super, sploh danes sem gledala parsonsko kolegico Roo. Po karakterju je sicer super ampak mala dela vse po svoje in sploh ne sledi Tinci. Sem kar vesela, da Nike tako lepo sodeluje. Jaz pa... Vodenje Bena je nekaj čisto drugega in ker sem ga navajena sem počasna in nerodna. Bo treba uvest treninge šprintov še brez psa. Ker zdaj sem jaz tista, ki sem počasna in zaostajam in moram se naučit tehnike vodenja Nike. Tako, da ja, tudi jaz se moram spet veliko naučit, ne le ona. Poleg tega jo moram nujno naučit Cike in Cape in tunele na daljaaaavo. Saj načeloma princip razume in to zna, samo ne še čist tako, da jo lahko res od daleč pošljem.
in tule se že vidi, kako mala pikira name, mater, potem pa pridem z vsakega treninga z novo luknjo na hlačah in novim ugrizom na roki...


Drugače pa, sem jo poleg trikca Zlatko, Stojan, Ograja, Matevž in helenca naučila še trik Pablo, se spomnila (in že začela učit) kak bo trik Kroli in še razmišljam kakšen naj bo trik Jime. In naučila sem jo, da da poljubčka Benu. Ta je itak najbolj sladek od vseh.

sreda, 24. marec 2010

Prinašanje žogice


Nekateri kužki to počnejo sami od sebe, druge je treba naučiti. Veliko kužkov steče za žogico, jo zagrabi, potem pa jo ali pusti kjer je, ali odnese nekam po svoje. Takšna sta oba moja. Bena sem s klikerjem naučila, da mi prinese katerikoli predmet. Vendar on to ne dela ker mu je zabavno ampak, ker dobi priboljšek, ko prinese igračko blizu mene. S klikerjem to učiš kot vsako drugo stvar. Začneš doma. Vržeš igračko, ko gre za njo, jo zgrabi in nese proti tebi klikneš. Ko to začne ponavljat sam od sebe in pogosto dodaš ukaz "prinesi". Doma gre to hitro, ni veliko prostora kamor bi igračko odnesel. Večji problem je zunaj, zato seveda ne mečeš takoj žogice ali česrkoli drugega daleč ampak blizu. No, kot sem rekla, Ben prinese igračko, ker dobi potem priboljšek. Včasih mu je zabavno tudi, če se z njim malo ruvam, večinoma pa prinese le nekajkrat in potem se mu ne da več.

Podobna varianta je tudi, da ga naučiš da odnese igračo k tarči. Daš na tla igračo in tarčo in čakaš, da dvigne igračo. Ko jo dvigne klikneš. Potem klikaš ko se obrača proti tarči, ko stopi proti tarči in postopoma prideš do tega, da odnese igračo na tarčo. Tarčo potem lahko postavljaš kamorkoli, od sebe, k sebi in tudi tako prinese igračo k tebi. Tega pravzaprav še nisem prenesla izven stanovanja, ker obstaja preprostejši način kako kužka naučit prinašat žogico.

Kupiš dve enaki žogici, fino je, če piskata. Vržeš eno žogico in ko jo kuža zagrabi zapiskaš z drugo in jo vržeš v drugo smer. Če kužka ne zanima, poskusiš ti teči z žogico v roki v drugo smer in jo vržeš, ko kuža teče proti tebi. Ko kuža teče v smer proti tebi lahko drugo žogico ponudiš tudi iz roke malo višje, da mora kuža po dugo žogico skočiti in se potem lahko celo še malo poruvaš s tisto žogico z njim. Še posebej, če ima kuža ruvanje rad. Tako dobi dodatno motivacijo, da seldi tebi in piskanju druge žogice.

Zgodi se, da takoj prvič ne rata. Nike je rabila dva dni igre, da je dojela, da je cool, ča prinese žogico oz. da se ji to splača, ker imam itak v roki drugo, ki jo bo dobila. Zato ne obupajte, če kuža ne bo takoj dojel za kaj gre. Zadeva je enaka vsem ostalim trikom, ne moreš takoj pričakovat končnega rezultata. Hvalit in spodbujat je treba tudi vmesne korake, tudi, če kuža sprva v teku do druge žogice prvo spusti, tudi, če jo prvič pusti na mestu, kjer je bila, važno, da ga zanima druga in ne odnese žogice v tretjo smer. Vsa umetnost je v tem, da se je treba pač igrat. Preizkušat kako kuža reagira, ponavljat, nagrajevat in spodbujat korake v pravo smer, predvsem pa ne obupat, če ne gre že prvič. No tako nekako se zadeve lotim jaz, če ma kdo kakšno boljšo idejo z besedo na plan, sem vedno odprta za nove ideje. Naj omenim za vse, ki omahujejo, Nikica žogice še vedno ne prinaša vedno, jaz pa še kar vztrajam in verjamem, da jo jo sčasoma pač bo.

torek, 23. marec 2010

Nike & Agility


Ko sem z Benom začela tečt agility nisem vedela, da me bo to tako potegnilo vase. Ne le agility, celotna kinologija. Ben je kostitucijsko deloval precej potencialen agilitaš. Tudi na začetku treningov se je ovir naučil tako hitro, da sva se s Polono šalili, da je bil v prejšnjem življenju Border collie. Ampak se je izkazalo, da le nima toliko motivacije in je bil slab collie. No potek njegove kariere je znan. Jaz pa sem padla v agility in si želela, da bi moj kuža tekel bolj z veseljem, hitreje. In želja se mi je uresničila. Danes sva imeli z Nike prvi uradni trening s Polono. Nike JE parson! Ni je porebno motivirati da teče, samo da se nekaj dogaja. Naspidirana je do konca, ustavit jo moram jaz, ker ona bi tekla dokler ne bi padla dol. In jaz neskončno uživam, ko končno tečem pravi agility. Čaka me sicer še veliko dela, učenje con...ampak res je z njo delat pravo veselje. Zdaj pa se moram jaz kontrolirat, ker jaz bi bila zdaj kar skos na vadbišču in trenirala in trenirala. Ja, res sva pravi tandem.

četrtek, 18. marec 2010

moja Lady

to je na žalost edina njena slikica, ki jo premorem :(



Ker je z mano preživela pomemben čas mojega življenja, ker v mojem srcu še vedno zaseda svoje mesto, ker bi jo rada predstavila tudi drugim, ker je najina zgodba žalostna in si želim, da se nebi nikoli več ponovila in za vse kužke, in otroke in ljudi, ki jih je doletela podobna usoda.
Lady je bila psička, mešanka med koker španjelom in neznanim vaškim potepinom. Ime zato iz Disneyeve risanke Lady and the Tramp. Kotena je bila prav v vasi, kjer zdaj prebivamo, v Dolnicah. Doma sem težila in težila, da bi rada kužka. Nosila sm vsemožne kužke a jih je oče vedno vztrajno nosil nazaj od koder so prišli. Mami pa je enkrat popustila mojim prosečim učkom in me odpeljala po Lady. Ko sem prišla pred hišo, kjer so se kobacali mladički kar nisem mogla zares dojet, da gre eden od njih z mano domov. Pa je, z mano je šla. Takrat se mi sanjalo ni, da je bitje, ki ga imam pravzaprav podobno border Colliu. Tako po videzu, kot po karakterju. Od dneva ko je prišla k meni sva bili nerazdružljivi. Po šoli sva šli ven in bandali vse do večera. Nikoli ni videla šole, nikoli ni videla povodca, ves čas pa je bila prilepljena na moje noge. Znala je le sedi in prostor, vseeno je bila super! Že takrat je bilo na Iliriji vadbišče. Niti pomoslila nisem, da bi lahko kot otrok resno trenirala in tekmovala v agilityu. Mislila sem, da je to pač za odrasle. Škoda, po moje bi bila dobra. Vseeno sem na skrivaj skakala čez ovire. Takrat še ni bilo vse ograjeno. Potem pa sva se zaradi težkih okoliščin življenja mogle ločiti. Kot enajst letna deklica nisem imela kaj dosti vpliva na takratno situacijo. Upam, da me ni preveč pogrešala in da je imela lepo, boljše življenje. Zdaj najbrž teka po večnih loviščih, od tega je že 15 let. Jaz sem vsekakor pogrešala njo in jo v srcu nosim še danes. Najbrž imam tudi zato tako močan občutek in željo po tem, da bi pomagala živalim v zavetiščih. Tudi pri odločitvi o tem, da sem Bena posvojila je imela veliko zraven. Kakoje svet krut. Najhuje pri vsem je, da ne vem kaj se je z njo dogajalo in kako je živela. Če bi vsaj vedela, da ji je bilo lepo, tako pa mi ostaja samo vera v to. In verjamem...

petek, 12. marec 2010

Tati,Kradljivci...

Če je Simona jezna se je bolje skrit, pa če se moram za to skrit
v Nikin boks...


Vedno je tako, najprej je luškano in zabavno, stvar celo še spodbujamo, potem rata malce moteče in nato preraste v resno nezaželjeno vedenje. Tako te stvari ponavadi grejo. Mladiček malo laja na copate, nato na sprehodu ne gre več iz tvojih nog, malce te grizlja, in nato ti velik novofindlandec odgrizne pol roke med igro. "He he kako je luškan, saj se zna sam branit..." rečemo, ko mladiček renči na svoje pasje kolege in dobimo agresivnega karkoli... Ne ne, tako ne gre. Treba je z zdravo pametjo gledat na stvari in pravočasno presodit kaj je res srčkano in lahko mladiček počne po mili volji, kaj pa lahko kasneje preraste v nezaželjeno vedenje, majhen ali pa prav resen problem. In ne, nisem vsega znanja pojedla, tudi sama se učim, še delam napake in ne, v resnici prav nič srčkano ni, če ti pes vlomi v omaro, odpre plastični hobuk z briketi in jih pol poje, ne prav nič srčkano ni, ko nič več ne ostane skrito. Ko vsakič, ko pridem domov leži na tleh ena raztrgana vrečka. In vse je bilo v redu, dokler se gospodična, ni spravila na moj presneti proteinski prašek. Ko resno skrijem vse njeno, se loti mojega in zdaj imam dovolj! Čeprav priznam, da je še vedno smešno. Točno vem, kdaj je kaj narobe, ko pridem domov. Ben me pozdravi ves vesel, ko pa se samo malo ozrem naokrog se prituhne in potem previdno z spuščenim in rahlo mahajočim repom kroži okrog mene, se skrijem v kopalnico in se režim in potem pridem ven in se delam jezno. Nike pa, ko naredi kako neumnost je sploh ni na spregled, skrije se pod odejo ali v boks in čaka kdajbom vse skupaj pozabila ju prjazno povabila na čohanje. Danes sem odkrila pogriženo plastično posodico in eno kovinsko, v katero pa nista mogla vlomiti. Smo šli ven in ko smo prišli domov sem našla na postelji razstresen proteinski prašek. Ko sem preoblačila posteljo sem Nike poslala dol, slišati je bilo, da sem jezna. In potem, ko sem že nekaj časa sedela na postelji, se je prituhnila zraven in čakala, da ji bom dovolila gor. Čakala je, čeprav nikoli nisva imeli lekcije tega, da na posteljo ne sme, če ji jaz ne dovolim, ker ji preprosto to dovolim skos. Res je, da psa nagrajujemo in kaznujemo za dejanje ki ga je naredil neposredno pred nagrado ali kaznijo in da ga je načeloma nesmiselno kaznovat za nekaj, kar je naredil 3 ure preden si prišel domov. Ampak nihče mi ne bo govoril, da pes ne ve, da je naredil nekaj narobe in kaj in mislim, da bi bila kazen vseeno na mestu. In kako ju kaznujem jaz, jah res sem grozna, grdo gledam, grdo govorim in ju popolnoma ignoriram, ne pozdravim, pospravim nastalo škodo in v planu imam redekoriranje stanovanja. Nič več jima ne bo dosegljivo. In če se spravita še na nedosegljivo gre Nike nazaj v kletko, ko me ne bo doma. In pika!

ponedeljek, 08. marec 2010

Končno malo agilitya

Sneg se je stopil ( pustimo to, da že v sredo napovedujejo novega, ma res ga imam že dovolj, pa ravno zdaj, ko gre življenje počasi na stare, normalne tirnice). Čas je bil, da grem malo na trening. Ko sem se pripeljala na Ilirijo, neše vadbišče, je od daleč izgledalo super. Nikjer nobene luže. Prvi znak v redu. Ker sicer za biti pogosto pod vodo. Sem se že veselila a prekmalu. Blato je bilo tako mehko, da se je na mojih čevljih delal debel podplat, pasje tačke pa so komaj hodile po njem. Vseeno mi je uspelo vaditi slalom in cone z Nike, saj na delu, kjer je šolski slalom le ni bilo toliko blata. Tudi teči sem se nekaj turdila ampak to ni bil ravno trening, da bi se mu lahko tako reklo. Pa vseeno po tako dolgem času je bilo vsaj malo agilitya prava hrana za mojo dušico. Človek ne ve kako nekaj pogreša, dokler tega ne izgubi, še bolj pa ugotovi, da je nekaj pogrešal, ko to dobi nazaj. Kako mi je pozimi manjkal agility, res komaj čakam spet letne tekme.
Še Ben je kazal veliko navdušenja, le da je zaradi blata res težko tekel. Blato se mu nabira med prsti na tačkah in po nekaj korakih ima vse razširjene in se komaj premika bogi revež. Nike nima dlak med prsti in se ji blato vseeno manj nabira, pa vseeno se ji vidi, da se ji prav gnusi hoditi po takem blatu.
Mala je ugotovila, da je tunel zelo zabaven in je kar naprej hodila not. Čeprav nje se zdi da je zabavno skakati tudi na tunel, ne le teči skozi. V glavnem ugotovila je, da agility je zabava. Se že veselim vseh nadaljnih treningov.

sobota, 06. marec 2010

Osolnik,Menina planina, Kriška gora, planina Prevala...

Pod planino prevala, je bila tak amegla, da se je videlo samo na toliko blizu, Ben in Nike sta se odločila, da zavzameta traktor.

Še malo smo hodili naokrog, po soncu, megli, snegu, dežju...nič nas ne ustavi, razen nevarnost snežnih plazov, zato se v teh dneh držimo nizkih, nenevarnih gričkov. V Ljubljani je sneg pobralo in vreme zna biti že precej pomladno. Človeška družba smo prejšnji teden že plezali na skali, Ben in Nike pa sta medtem omreževala plezalce pod steno. Končno je bila priložnost da sem malo trenirala tudi zunaj, plezališče Vransko je kot nalašč za to. Pod njim je velik travni, tako lahko malo plezam, malo vadim poslušnost in celo nekaj "agilitya" ker so tam neka debla. Improviziram pač.
piknik pod plezališčem Vransko


V ponedeljek nadaljujem svoje stare tečaje, na vadbišču ni več snega, upam da bo sonce cel vikend močno sijalo, da bom v ponedeljek lahko potrenirala tudi malo agilitya. Z Nike je to nekaj čisto drugega kot z Benom. Njega komaj premaknem, medtem, ko nje ne morem ustaviti.
Osolnik


En dan prejšnji teden smo se odpravili na Menino planino, vrem ni bilo bog ve kaj, še snežilo je gor. Ker imam snega letos res dovolj ga tokrat niti nisem bila preveč vesela. Ampak dokler ne sneži več v Ljubljani je ok. S prijateljem sva se parkirala v vasi pod planino. Tamje bil kuža, nek nemški ovčar, mlad, ker je še čepe lulal. Očitno smo mu bili tako všeč, da nas je spremljal kar celo pot do vrha in nazaj seveda. Kar težko mi ga je bilo pustiti potem tam, ker se mu je videlo, da je prav srečen, ker se z njim nekdo ukvarja. Sicer je izgledal čisto lepo rejen in negovan, se pa najbrž nihče zares ne ukvarja tam z njim. Še po vasi nima kaj dosti počet, ker jo sestavlja le nekaj hiš, najbrž mu je in mu bo v življenju malce dolgčas. Vesela sem, da sem mu popestrila vsaj en dan.
Nike in Francis (tako smo ga poimenovali )

Naslednji dan pa smo šli na Kriško goro, sijalo je sonce in slika je bila povsem drugačna. Barve ki jih je pričarala narava so bile čudovite. Na tleh se je lesketal sneg, objemale so nas temno zelene smreke, nad nami pa se je razprostiralo modro nebo, balzam za oči. Na srečo je vedno več takšnih dni.
Kriška gora