BENETTON & NIKE & NYÍL

BENETTON & NIKE & NYÍL

ponedeljek, 21. december 2015

VSE NAJBOLJŠE NYÍL

Leto dni nazaj je bil dan, ki je bil tako srečen, kot črn. In ne bom pozabila trenutka, ko mi je pisal Lukas in rekel : "Simka, do you want the other puppy?" Kakšno všrašanje je to? SEVEDA HOČEM!
Ne morme verjeti, da je že eno leto od dneva, ko se je skotil moj mladič, ki to sploh ni več. Kako hitro je zrasel. Pogrešam mladička, bil je na smrt luškan, čeprav mi je ukradel veliko spanca, po drugi strani pa lahko zdaj tečeva agility in počneva ostale neumnosti, ki jih kot mladič ni mogel. Odrasel je v točno takšnega psa, kot sem si ga želela, boljši nebi mogel bit. Neskončno sem hvaležna Lukasu in Rebeki, da sta mi ga dala.
Vse najboljše Krokodil!!



In prvi rojstn dan smo seveda ustrezno praznovali. V pasji družbi, s pasjo troto njom njom.

nedelja, 20. december 2015

ZIMA ZIMA BELA

Ni nič kaj bela, ker snega ni, temperature so dokaj tople, tako da tudi če bib ile padavine, bi najbrž bil dež, zaradi tega sem še posebej vesela, da je suša že dvamesca in je suho in se lahko sprehajamo, treniramo in se imamo fajn. V Ljubljani je sicer pogosto megla ampak še sreča, da imamo avto in se lahko odpeljemo kamorkoli, kjer je pač ni. In včeraj smo se odpeljali v Prestranek na tekmo, kjer je Nike ušla s štarta, kar ni ravno njena navada in da to nebi postala, sem jo raje vrnila na svoje mesto in sva štartali znova. Zato je bila diskvalificirana, kljub temu pa je odtekla popoln tek. Torej, če nebi bilo te male neumnosti bi najbrž zmagali. V jumpingu nsem upala narest ene menjave in zaradi tega se Nike ni obrnila v pravo smer, jaz nisem bila več na pravem mestu, ker sem jo iskala, se zmeda, pozabla parkuri in ja no, na koncu je imela samo 5 pik zaradi izogibanja in posledično slab čas ampak ja no, BILOBIL Simona Jao! Ampak nasplošno smo preživeli čudovit dan, saj je bil dan res topel in sončen in smo se cel dan sprehajali tam okoli jahalnice. Edina tečna stvar je kratek dan, ki pa se bo pojutrišnem začel daljšat, jupii.

petek, 4. december 2015

NYÍL JE DIPLOMIRAL

Zaključili smo foundation class pri Silviji. Veliko sva se naučila in seveda VELIKO se še morava. In letos je vreme idealno. Ni premrzlo, večino časa je suho, ni snega, tako da imava ravno prav časa, da se naučiva vse kar rabiva do prve tekme. In tukaj je najin zaključni izdelek.

ponedeljek, 23. november 2015

TEKME, TEKME, TEKME

V soboto je bila tekma v Prestranku. Benček je tekel že drugi vikend zapored. Prejšnji teden smo bili v Zagrebu in ker smo ravno cel dan viseli tam sem ga prijavila. Pa naj malo teče. Ta teden pa je kot zmeraj v Prestranku tudi tekel. Ampak dvojkasti parkurji so prezaviti, prezaprti zanj, s preveč nekih cikov in capov in ovinkov in okrogov in mašnic. Zadnjič open je še šel, tokrat v Prestranku pa so bili parkurji zanj obupni. Tako sem jih priredila po svoje kolikor se je dalo. Na nekaterih mestih so bili tako postavljeni, da sem celo priredila težko. In sva tekla kar naravnost. To je bilo pa že bolj po njegovem okusu. Ampak mislim, da mu agility ni toliko niti v jahalnici, da bi imelo smisel, da tekmuje v dvojkasith parkurjih, ki jih moram potem jaz pilagajat. Sem že hotla rečt, da mislim, da je bila torej to njegova zadnja tekma, ko sem se spomnila, da prihaja Nyíl v enko. Tako da mogoče pa ne, ker v tem primeru pa, ko bo Nyíl v enki, gre pa lahko Ben nazaj v enko ali veterane. Saj je vseeno, važno da teče enkaste ravne in odprte parkurje. No ja zadnja tekma ali ne, Nika jo je ujela na kamero. Hvala Nika!!
Nike pa, prvi tek je bil malo , jah Simonast in tradicionalno sem pozabila parkur. V kero lukno v tunel it, čeprav sem si prej 100x rekla, da je obakrat druga luknja ampak ne, na parkurju sem se pa zmedla in nisme vedla kam. Dobro, da je bla že prej disk. In potem sem si upala mal preizkušat meje in sem jo pustila samo na gugi, full daleč v stran sem tekla in je naredila gugo. Šla lepo do konca dol in počakala, da sem ji dovolila it s cone, jaz pa sem medtem lahko prišla full naprej. Noro sem bila ponosna nanjo in se naokoli hvalila in hodila kot pav z najbolj pisanim perjem. In ker naj nebi hvalil dneveva pred nočjo ali bol visoko kot letaš bol nizko te zabije v tla, naslednji tek je bil fenomenalen. Redko kdaj tako lep, ves čas sem bila na pravem mestu, cona na mostu popolna, slalom lep,... super tek z eno majhno napakico. Skočila je gugo. Baraba.

nedelja, 8. november 2015

In počitnice so bile super. Po treh tednih neprestanega dežja je posijalo sonce in vreme je skoraj spomladansko. Če nebi bili dnevi vedno krajši in barve narave jesenske, sploh nebi vedeli, da je jesen. Z Nino sva tako kot vsako leto začele ustvarjalne delavnice. Letos so v igri snežaki. Tako cool so mi, da ne morem zdržat, da jih nebi pokazala vsem že zdaj. Žal tako že v naprej vsi veste kaj bo vaše novoletno darilo letos :D. Ampak sigurno si bom zmislila še kaj drugega, brez skrbi. Hodili sva na sprehode, seveda in igrali Carcassonne. Smešno je to, kako sem najprej jaz hotla Nino učit igre, da bi zmagala Rafkota, na koncu s eje izkazalo, da je ona tako dobra, da se je moram jaz bat haha. Je ni blo treba kaj dosti učit. Aja in naredile smo torot "ZA VSIH" z Majo. Super smo se imele, škoda, ker počitnice trajajo samo en teden.

In ko je Nimka šla, se je življenje vrnilo na normalne tirnice. Spet sami pohajamo po Sloveniji. Vreme se še kar drži in tega sem RES vesela, ker ni večje depresije kot dež dan za dnem.

Aja Mikmik. To je ena tako najbol cute bitij na svetu ne. Res mi je žal, da živi Nina tako daleč in jih vidim tako malokrat :(


nedelja, 25. oktober 2015

DOVŠKA BABA 1891m

Posebej moram omenit današnji izlet. Slatko je v Sloveniji, jutri pride Nimka in počitnice bojo popolne. In s Slatkotom smo danes šli na Dovško Babo. Končno spet nekam, kjer še nismo bili. Zelo simpatičen izlet. Hrib z zanimivo potjo, ki se ves čas spreminja. In ni preveč naporna. Samo na začetku in na vrhu je malce strmejši vzpon, vmes pa je pot kar precej položna. Na vrhu je nekaj malega prepadnega dela ampak res samo nekaj metrov. Tam smo kužke pripeli, da komu nebi padlo na pamet, da bi skočil za kakšno Kavko. Aja in našli smo nekaj malih krpic snega in naredili prvega snežaka letošnje zime (čeprav zime še ni ampak ok).

ponedeljek, 5. oktober 2015

POKLJUKA IN POKLJUŠKE VEVERICE

Po napornih tednih sem nujno potrebovala oddih nekje na samem v osrčju narave. In kje je bolj primeren kraj, kot na Pokljuki. Privoščili smo si vokend paket. Žal pa nam je vreme malo zagodlo. V soboto je bilo toliko zadostno, da smo lahko uresničili načrt proti Triglavu, pa kamor pridemo pridemo. Prav daleč nismo, priznam. Pa vseeno smo se naužili nekaj malega sončka, po dokaj deževnem tednu. V nedeljo pa se je dež vrnil, zato smo naravo opazovali iz koče. Ampka nič hudega, tudi to je prijalo. Dan pa so nam kratkočasili ptički, ki so se hodili hranit v ptičjo hišico in veverici. Kar zanimivo, kako me lahko zabavata dve veverici. V bistvu sem prav cel dan presedela ob oknu in ju opazovala, kako sta hodlili po orehe, ki sem jima jih nastavljala. Psi so šele pozno popoldne dojeli, da se zunaj nekaj dogaja in potem so se gledali skozi okno. Ja, na Pokljuki je lahko zabavno, tudi če dežue, samo da človek malo pobegne iz Ljubljane.

ponedeljek, 21. september 2015

VIŠEVNIK 2050m

Nyíl je osvojil svojega prvega dvatisočaka. Viševnik. Spet ni bil v planu. Šli smo pač na Pokljuko in se tam malo sprehajali in pravzaprav planirali it kamorkoli drugam kot na Viševnik. Ker sem jaz gor že bila in sem si rekal, da okoli Pokljuke se pa res da it še kam drugam. Ampak nismo našli nič pametnega, smo šli bolj na slepo in kaj češ smo jo pamahnili tja gor. In ni nam bilo žal. V bistvu sem planirala še enkrat it tja gor. No vsaj še enkrat, ker takrat, ko sem bila na vrhu je bila megla in se razgleda ni videlo. Tokrat pa je bilo vreme čudovito in razgled popoln. Le triglav je bil odet v megleno tančico, tako da se vrha ni videlo. Ni druge, bomo mogli it še enkrat. Glede na to, da je kar nekaj ljudi vzdihovalo nad lepoto slike z vrha bomo očitno res še koga peljali tja.
Naslednjič, ko gremo na pokljuko pa se res odpravimo drugam. Proti Triglavu. Na vrh sigurno ne, ker se s kužki ne da in če se z njimi ne da, potem ne gremo. Ampak do koder bomo prišli, saj je s pokljuke tja menda zelo lepa pot. Si bomo pač vzeli bolj pot za cilj, kot sam cilj. Kar je v resnici meni tako ali tako vedno bol pomembno.

sobota, 19. september 2015

NYÍL SE ZABAVA

Z Nyílom obiskujeva foundation tecaj pri Silviji Trkman. Gre nama kar dobro, predvsem pa neskončno uživava. Precej škoda je zgubljati besede, zato je tukaj filmček, ki pove vse.

nedelja, 13. september 2015

HRUŠICA 2015

Še ne lep tek na katerega sva ponosni. Gugo se je splačalo popravljat. Zdaj spet lepo počaka tako kot je treba. Pridna Nikica. Tek brez napake in prvo mesto :D

petek, 11. september 2015

VSE NAJBOLJŠE BEN!!!

Ne morem verjeti, da je minilo že 10 let odkar je moj mali kosmatinček prišel k meni. Veliko sva skupaj doživela in naučil me je ogromno. Upam le, da bova skupaj doživela še nešteto dogodivščin!! VSE NAJBOLJŠE BENČEK MOJ!

Tortica je seveda bila.



nedelja, 6. september 2015

LESCE



Agility lesce. Tek na katerega sem ponosna. Guga je bila sicer narejena ampak sme se odločila, da jo na teh tekmah popravljam, ker hočem da je narejena tako kot je bila narejena v drugo. Za vsak slučaj, za drugo sezono :D

sreda, 2. september 2015

EO FILMČEK

Končno sem se spravila sestavit posnetke z evropskega. Malo je trajalo, ker nisem imela prave volje. Posnetki so malce slabši, pa tud teki so takšni, da nisem prav zares ponosna na njih. Kljub temu, da mi nekako uspe, se zmeraj nekaj vrtim in zgubljam po parkurju. Še dobro da imam Nike, ki me zmeraj rešuje. Tako da v finalu sva pa le bili a ne.

nedelja, 30. avgust 2015

ČAROBNI DAN V ARBORETUMU

Tudi letos smo pomagali promovirati revijo "Moj pes" na otroškem festivalu "Čarobni dan" v Arboretumu. Spomin na lansko leto je čudovit. Arburetum je lep park, velik zato je več kot dovolj možnosti, da se popolnoma umakneš iz gužve in glavnega dogajanja, če želiš in si poleg nastopov privoščiš tudi prejeten sprehod. Letos nas tak sprehod ni niti najmanj mikal, saj je bilo tako vroče, da smokomaj živeli. Naredili smo kratek nastop, nato pa se skrivali v senci, kjer je bilo vsaj nekoliko prijetneje. Kužki pa so bili kot vedno pridni. Nyíl je otvoril svojo kariero in je bolj iz vidika socializacije, kot da bi imel zares kaj dosti pokazat(nekaj rekvizitov za trike sem pozabila doma, kaj pa), nastopal prvič. Je pa zanimovo. Čeprav ima rad ljudi, ki jih pozna, je neskončno scrkljan in na agility tekmah nima nobenih težav z gužvo, mu takšne prireditva ne odgovarjajo in ni niti najmanj navdušen, da se proti njemu kar naprej stegujejo otroške roke, ki ga želijo božat. Ampak kdo bi mu zameril.
Nike se po sterilizaciji obnaša popolnoma drugače, kot se je ponavadi. Namesto, da sem jo mogla s slastnimi pribpljški skoraj siliti z boksa je bila ves čas vesela in je mahala z repkom. Ben pa, on je itak največja zvezda. Skače in laja in je poln energije. Samo škoda, ker to energijo včasih res preveč usmerja v neskončno bevskanje in se bolj malo trudi da bi poslušal kaj si jaz želim, da za tisti priboljšek naredi. Ampak tudi njemu to oprostim. Kot ponavadi smo atrakcija in ahhh-ov in ohh-ov je bilo tudi tokrat neskončno.

nedelja, 16. avgust 2015

JESENSKA AGILITY SEZONA

Izgubiti se na parkurju bo počasi moj razpoznavni znak. Neverjetno, kako se lahko prav vsakič vsaj malo zgubim na parkurju, pogostopa čisto. In tako sem se tudi v soboto popolnoma zgubila in se zato seveda diskala. Ampak cona je pa bla. Drugi tek pa me je moja neverjetna Nike rešila dvakrat. Tokrat sem se zgubila samo malo. Pozabila narest eno menjavo in skoraj spustila en hop ampak se v zadnjem hipu spomnila, da ji pokažem da gre tja. Ne vem kako ona razume vse to moje mahanje, ampak ga. Res je neverjetna. Če bi lahko klonirala, bi si naredila vsaj pet Nikic.
V nedeljo sem se spet nekaj štrikala po parkurju. Jaz pač. Ampak zabavno je, da bi en tek pri vsem tem štrikanju dejansko bil nula, če nebi podrla ene palčke. Ker je Nike spet neverjetna in kar gre kamor je teba. No ja včasih pa tudi ne, ker se je v prvem teku odločila, da gre na cono ko ni treba in ne gre ko je treba.
Sicer pa mislim, da lahko zdaj počasi naredim en zabaven film svojih zgublanj na parkurju. Da ne bom sam lepih objavljala :D
Jutri začnemo fondation class pri Silviji Trkman. Uradno z Nyílom ampak bova sšli skozi vse lekcije tudi z Nike, zakaj pa ne. Komaj čakam.





Inta kaos, ki bi dejansko bil clean če nebi podrla palčke :)

BACK IN GAME

Pa smo nazaj. Pohajamo in skačemo po hribih. Z Nino in njenima hčerkama smo se zadnjič odpravili na Lubnik, od koder smo nazaj grede izbrali drugo pot, da ni tako dolgočasno. A smo pozabile preveriti, če se vrača na isto izhodišče, kot pot po kateri smo prišle. Obe z Nino sva imeli v spominu, da sva po grebenu že hodili in se spomnili, da je pot lepa. Očitno pa sva se zmtili, ker ta pot vsekakor ni bila lepa, še posebej ne za otroke, saj je greben res greben, poln skal in kasneje se precej strmo spusti. In uganite kaj? Seveda se ne vreča na isto izhodišče. Super nova doba tehnologije ti omogoča, da na svojem telefonču, skoraj kjerkoli si pogledaš na gps ali net kje si in kam vodijo poti. Problem je, če se blondinka spomni tega ko že več kot eno uro tava. In spletna stran hribi.net je povedala, da pridemo dol čisto na drugem koncu. Že smo se lotile organizacije kako bomo prišle do avta, ko smo prišle na razpotje, kjer je tabla v pol ure vseeno obljubljala naše izhodišče. POt se je razširila in postala veliko bolj prijetna, tako smo utrujene vseeno zbrale toliko moči, da smo prisopihale do avta. Jeee. Malo avanture mora biti, sploh če greš v hribe s Simono. Je kar moj moto, da se malo je pa že treba izgubit. Konec dober, vse dobro. Zaslužile smo si eno dobro kosilo v najboljši restavraciji, pri Nini.

Ker je vročina v mestu res huda smo se v soboto odpeljali na Pokljuko, kjer nas je psrejelo čudovitih 19°C.

torek, 4. avgust 2015

STRANPOTI

Stare ceste so veliko bolj zanimive kot avtoceste. In zato, ker se nam v Rieden ni mudilo, smo se peljali po stranski cesti. V Sloveniji je že nekaj dni sonce pripekalo tako močno, da je zemljo ogrelo do 38°C. Doma, brez kime in pod streho, smo komaj živeli. Na morju ni bilo dosti boljše. Zato sem se tega evropskega kar malo bala. Kako bomo preživeli to vročino in ali smo nori, da bomo v tej vročini gnali pse laufat. No na srečo s eje že v četrtek, takoj, ko smo prispeli tja, precej ohladilo in bilo vzdržno. En dan je celo tako pihalo, da je odneslo polovico šotorov. Ampak če se vrnem na potovanje do Readna, ki je vodilo čez hribe. Termometer se je počasi začel spuščati pod trideset stopinj. In ko sva prispela do Obertauerna in je bilo le še 25 stopinj, okolica pa čudovita smo se ustavili in si po dolgem času privoščili sončen a prijetno hladen sprehod po hribih. In takrat sem se dločila, da se ustavimo tudi na poti nazaj in si privoščimo še daljše pohajanje.

In potem sva se peljala dalje in presenetilo naju je še nekaj prijetnih mestec, kjer sva se ustavila, da vsa si malo pretegnila noge in naredila nekaj fotk.


Ko se je tekma končala, smo se odločili, da se že nekaj dni zadržimo v Nemčiji. Ob kakšnem jezeru. Tako smo našli Chiemsee. Največje bavarsko jezero. Okoli celega jezera je speljana kolesarska pot, na nekaterih delih pa vzporedno tudi pešpot. Tukaj imam VELIKO pritožno na kolesarje. Še nekrat povdarjam, da je kolesarksa pot, lepa, široka, speljana okoli celega jezera. Peš pot, ki je res namenjena samo peščem in jasno označena s tablo, pa le ob nekaterih delih. Ampak kolesarjem to ni dovolj in s emorajo vozit tudi po peš poti. In če se še tako izogibaš ljudem, se odmikaš, da jih s svojimi psi res nebi motil, se kolesarji ne ozirajo kaj dosti na pešce. In moram rečt, da so zelo moteči. Ljudi ni bilo veliko, zato so lahko psi prosto tekali. Po peš poti. Ampak zaradi kolesarjev, smo jih morali kar naprej klicati k sebi in umikati in zaradi tega sprehodi niso bili tako prijetni in sproščeni, kot bi lahko bili.
Vreme se je sicer res da nekoliko poslabšalo, malo se je ohladilo in nikomur ni bilo zares do tega da bi se kopal. A sem bila kar presenečena, kako malo ljudi se zadržuje na plažah. Ampak toliko boljše za nas. Tukaj si res lahko našeč samotne plaže. Drugo leto Lukasa raje odpeljem sem, kot na morje :) .

Po dveh dneh smo se odpeljali naprej, v hribe. V prej omenjeni Obertauern. A zjutraj nas je presenetil dež, no pravzaprav je pričelo deževati že prejšnji večer a se do jutra ni ustavilo. In hmm, 7°C. Kar precejšna razlika.

Izlet v hribe je tako odpadel. In ker napoved ni bila nič kaj obetujoča smo se pač odpeljali v Slovenijo. Nina na obisk k staršem, midva pa domov. Plan je bil, da smo kak dan doma, potem pa se spet družimo. Medtem, ko sta Nina in Rafko opravljala družonske "dolžnosti" sva midva skočila na Krnsko jezero. Domnu se je iztekal dopust in si je želel še malo v hribe. Zdaj mi je žal, da nisva vseeno odšla na obisk k Nini. Krnsko je tu vsak vikend, Nina pa res nima sreče. Djin se je izpahnil kolk. Naravnali so ga nazaj a ni hotel ostati na svojem mestu. Skakal je ven, tudi, ko je bila v bistvu pri miru in zato so se predčasno vrnili v Španijo, brez da bi se še kaj videli :(.