BENETTON & NIKE & NYÍL

BENETTON & NIKE & NYÍL

petek, 30. julij 2010

POLETJE...

Poletje je, danes dežuje, temperature so končno prijetne. Dva tedna nazaj pa je bilo vroče za umert. Še v vodi se je bilo težko ohladit, morje je imelo 28 stopinj, rešitev so bil enekatere reke in jezera, ki so le malo bolj hladna. Mi smo se takole prebili skozi vročino, pravzaprav smo uživali...


Zunaj dežuje, sedim v topli suhi postelji, pijem jutranjo kavo in zraven opravljam malo prostovoljnega dela, vsaj tisto malo, kar lahko naredim, da pomagam zapuščenim, zavrženim, mučenim, zanemarjanim živalim. Ob meni brezskrbno smrčita moja dva kosmata sončka. Pogledam ju in pomislim, kako je njuno življenje lepo. Edina krivica, ki se jima dogaja je, da morata biti sem in tja kakšno urico sama in da z njima ne delim vsebine svojega krožnika. Benček je nekoč delil usodo živali o katerih pišem. Preden sem kupila Nike sem s seboj bila velike vojne o tem zakaj kupiti žival, če je toliko zapuščenih, ki jim lahko pomagam. Potem sem se odločila, da ne bom jaz zatrla svojemočne želje po parsončku, ker so drugi ljudje neodgovorni, kljub vsemu. Tako sem se odločila, da bom pač vedno imela kombinacijo parsona in enega zavetiščnika. Parsoni me vseeno enostavno preveč navdušujejo, da me nebi en spremlal. tukaj si dovolim biti sebična.
Občasno žrtvujem svoj čas in pomagam oddati živali, ki so bile zavržene tako, da naredim njihove opise za spletno stran posvojime. si. In tako spoznavam njihove zgodbe. Povoženi, pretepeni, Breje samičke, ki se zatečejo pod leso, imajo mladičke in do konca svojih moči skrbijo zanje. stari, odsluženi, ki jih nihče več ne mara. Na forumu sem prebrala post, kjer so zapisane dobre lastnosti posvojitve starega psa. Drži, če si nekdo želi imeti psa, pa nima dovolj energije, da bi se ukvarjal z razigranim in vihravim mladim psom je to odlična priložnost, da polepša življenje enemu od pasjih gospodov, ki jih nihče noče in s tem ubije dve muhi na en mah. Stari psi so nezahtevni in morda, morda bi lahko celo rekel, da hvaležni, čeprav tega izraza nemaram, ker sem že pisala o hvaležnosti posvojenih psov.
Nemalokrat mi silijo solze v oči, ko berem o njihovih zgodbah. Spoštujem ljudi, ki se s temi problemi spopadajo dnevno, vsak dan gledajo te grozote in razumem, zakaj ratajo otopeli predvsem do ljudi, asocialni in nasršeni.
Kljub temu pa, sva zanjič s kolegico našli mucko, staro komaj nekaj tednov, brez mame. Ko sva klicali zavetišče Gmajnice, pa si naju dobesedno nadrli, češ, kaj jim teživa, da oni so polni in naj se s tem sami ukvarjava. razumem, vem in vidim, da je zavrženih mačk res malo morje. vem, da so zavetišča polna, vendar bi kljub temu ob klicu na talšno ustanovo pričakovala malo lepši odnos. Jaz sem mačka našla, nisem ga jaz vrgla stran, vzeti ga ne morem, sicer bi ga sama po sebi in zavetišča sploh nebi klicala. Morda bi pričakovala vsaj kakšen nasvet. Na koncu so nama pomagali v kliniki za male živali 300 kosmatih.

Lepo bi bilo, če bi v dobi, v kateri živimo, v socialni družbi, ljudje naj bi bili bitja, ki razmišljajo, če bi se v tej dobi stvari počasi začele premikati na bolje. vendar je žal še vedno preveč primitivnih ljudi. Žal se tako obnašajo tudi do soljudi, ne le do živali, tako še dolgo ni pričakovati večjih sprememb. seveda je večinoma bolj pomembno, da je dobro poskrbljeno za avto, da se lepo sveti usnjena zofa, ter da to vidi sosed, kot to kako živijo ljudje in živali okoli nas.
Jaz pa sem spet razočarana nad vsetom, ki me obdaja a optimistična in verjamem, da nekega dne, stvari le bodo drugačne.
Če kdo želi imeti kužka ali muco, pa tu predlagam, da razmisli in si pogleda zavetišča, ki so polna. Občutek, ko rešena žival leži ob tvojih nogah zadovoljna je neopisen.

dopis:
po tretji strani pa mi gredo na živce vsi ljubitelji in rešitelji živali, ki so tako negativno nastrojeni do morebitnih posvojiteljev. Če se nekdo zanima za žival, ki mu je všeč, je stvar vsakega posameznika po kakšnem kriteriju si izbere žival. Nekateri izberejo bolj simpatično, nekateri izberejo tisto, ki je bolj boga in imam manj možnosti da dobi posvojitelja( vsa čast takim, ki so tako nesebični) pa je zato treba obsojat tiste, ki bi izmed vseh zavrženih živali izbral tisto, ki mu je pač najlepša. Kjub temu, da je še veliko takih, ki rabijo dom morda bollj nujno, konec koncev tudi ta "taluštn". Na živce mi gre vse obsojanje vprašanj v smislu zdravstvenega stanja in cene živali. Presneto, tudi to so podatki, ki jih človek mora vedeti.

sreda, 21. julij 2010

TRIKCI ZA ŠALO

Posnela sem drugi del trikcev, poimenovanih po prijateljih. Zdaj pa dovolj heca, ali pa ne, bomo videli :)

nedelja, 18. julij 2010

GOLICA (1835), KRNSKO JEZERO (1391)

Tokratni vikend lahko načeloma razglasim za neuspešen. Vsi načrti so se izjalovili. Vreme nam jo je tokrat resno zagodlo.
V prvotnem planu je bil popoldansko-večerni obisk, prenočevanje in jutranji ogled sončnega vzhoda z Grintavca. Ker je bilo v petek že od 11h 29 stopinj, ob 14h pa 36 sem se odločila, da psov ne mučim s takšnimi napori, prav tako ne sebe. In predvsem, ker smo vikend hoteli nadaljevati ob Soči in Grintavec ravno nI sproti smo spremenili načrt.

Tako smo se v petek ob devetih zvečer odpravili na Golico. Na planini pod Golico je bilo malo čez dvajset stopinj in je bilo prav prijetno hladno. Vzpon na Golico je bil v nočnem času nekaj posebneg. Priznam, da mi je bilo na trenutke malce neprijetno, ker nisem vedela kaj lahko stopi iz teme sta me mirila Ben in Nike, ki sta prav mirno hodila. Če bi bila v bližini kakšna žival, bi nas sigurno opozorila z laježem. Pri koči pod Golico je bilo nebo še jasno, na vrhu pa smo stopili v meglo. Večerno opazovanje zvezd je šlo tako na žalost v nič. Na vrhu smo postavili šotor in šli spat. Kaj smo pa hotelli, ko nam je megla ponujala le vlago. Poleg tega je na vrhu pihalo in občutek je bil skoraj himalajski. Megle žal ni odlihnilo.



Zjutraj smo se zbudili ob petih in polni pričakovanja zlezli iz šotora. Razočarani smo nosove pomolili v še vedno gosto meglo. Hitro smo pospravili šotor in se spustili do koče v upanju, da je dol jasno, kot je bilo sinoči. Pa žal ni bilo tako. Tudi pri koči je bila megla.


Tako smo se za sončni vzhod obrisali pod nosom. Pa smo vseeno pozajtrkovali tam. Kljub vsemu je bilo lepo. In Benu in Nike sem privoščila kokreten sprehod v normalnih temperaturah. Na planini pod Golico je le sijalo sonce, na vrhu pa se je megla še kar zadrževala.
SONCE NA PLANINI POD GOLICO


Okoli devetih zjutraj je naš šotor že stal v kampu ob Soči. Mi pa smo se malo po tem že sončili ob soških koritih. Zlatko je nase navlekel svoj neopren in se šel potapljat. NIke je norela, ker je želela za njim a ji je bila voda premrzla, da bi skočila not. KO je njega izgubila z vidnega polja, si je zamislila, da bi bilo treba v vodo za vsakim, ki je skočil notri. Tega no storila, se je pa drla za vsakim. Ljudi okoli sebe je spet očarala in zabavala s svojim trapastim početjem. Potem so se Bena in Nike lotli zabavat otroci. Celo dopoldne so jima metali kamčke v vodo, jaz pa sem lahko v miru počivala. NIke je premagala mraz in kot navadno reševala Sočo pred kamenjem. Pridružil se ji je tudi Ben.




(Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte temne srd ne moti —
krasna si, hči planin!
Rad gledam ti v valove bodre,
valove te zelenomodre:
temna zelen planinskih trav
in vedra višnjevost višav
lepo se v njih je zlila;
na rosah sinjega neba,
na rosah zelenih gora
lepoto to si pila —
krasna si, hči planin!)




ALI OTROCI ZABAVAJO PESIČKE, ALI PESIČKI ZABAVAJO OTROKE?



NIKE SE POTAPLJA




NIKE-KAKO ME VIDI SOČA

V nedeljo smo se zbudili v nekoliko oblačno jutro. Komaj smo dobro pospravili šotor, že je začelo deževati. vendar takšno vreme ni dolgo trjalo, oblaki so se kmalu razkadili in nebo je kazalo obetaven dan. Tudi napoved je bila takšna, da je dež mogoč a da se bo delno zjasnilo. In ker je sonce kukalo skozi oblake smo se držali prvotnega načrta in se odpravili še na Krnsko jezero. Tja sem se odpravljala zadnjih pet let inkončno prišla gor. Žal pa so se malo preden smo prispeli na vrh oblaki spet strnili. Začelo je deževati. Vseeno smo šli do koče, kjer smo se namenili počakati, da neha deževati. Nehalo ni, je pa malo pojenjalo, tako smo šli vseeno do jezera, vendar le na kratko. Nike, kljub temu, da je bila že tako mokra, je vseeno potegnila en kamen z jezera. Tudi Ben je počofotal. Vso pot nazaj nas je pralo. Vreme nam je zagodlo, pa je vseeno bilo bolj prijetno hoditi gor po dežju, kot bi bilo po 30 stopinjah.
KRNSKO JEZERO


Kljub temu, da vzhoda nismo videli, Benu in Nike je to tako ali tako zadnja briga. Kljub temu, da nismo mogli posedati ob jezeru in se bomo zaradi tega pač mogli vrniti, ker je sicer tam zares lepo, je za nami prijeten vikend, vsi pa smo prijetno utrujeni, pa vseeno polni nove energije, ki jo potrebujemo za nov teden. predvsem pa prijetno ohlajeni in se nič ne veselimo novih napovedanih 30 in plus stopinj.

torek, 13. julij 2010

Poletja ne maramo preveč. Ker je že ob osmih zjutraj tako vroče, da ni za živet in smo tako omejena na zelo zgodnje jutro in večere. So pa ta zgodnja jutra nekaj posebnega. Sprehodi, ko še vse spi in se prebujamo skupaj z naravo, doživljamo čudovite sončne vzhode..., tudi to je nekaj posebnega. Okolica kjer zdaj živim ponuja paleto barv, obdani smo z gozdovi in travniki. Ravno zato je takšna škoda, da nisem obdarjena s talentom fotografiranja in podprta z malo boljšo tehnično opremo in ne morem delit teh lepih trenutkov in čudovitih barv. Namesto tega sem zadnjič vseeno naredila nekaj SLABIH fotografij s kamero z mobitela, ker je bil motiv preveč mamljiv, da ga nebi vsaj malo pokvarila s svojo slabo opremo.



nedelja, 11. julij 2010

PORTOROŽ 2010


Po petih tednih končno spet na tekmi. V Portorožu se le ta odvija malce drugače. Začne se šele popoldne in traja pozno v noč ali prej v zgodnje jutro. Zanimiva je zaradi tega in zato, ker je ob morju. Naše morje sicer ni ne vem kako mamljivo, je pa vseeno fino, da se lahko poleg kužkov, ki se lahko namočijo tudi na marsikateri drugi lokaciji, vržemo v vodo še mi. Čeprav roko na srce, ta mlakuža včeraj ni bila niti osvežilna, niti nič. Psi so pa vseeeno uživali. Ben ne plava in ker tu ni bil dostop do vode njemu primeren je večinoma ostal na suhem. Nike pa, z Russellskimi kolegi Pepperjem in Chio so se metali v vodo in vlekli iz nje kol, primeren kvečjemu kakšnemu Berncu. Mali norčki so vidno uživali in skakali v vodo in nas zabavali. Škoda,ker nisem vzela s seboj fotoaparata, da bi kakšno takšno norčijo posnela.
Smešni so, ko imajo refleks plavanja in ko sta jih Tanja in Tinca dvigovali z vode še kar "plavali" po suhem.
Sicer pa se je kljub vročini Ben dobro odrezal. Pomagalo je to, da sem ga pred tekoma dobro namočila in seveda okusne hrenavke s sirom za morivacijo. Tako je s še kar v redu tempom odtekel dva čista teka in se edini sploh uvrstil in tako seveda zmagal :).

Zanimivo, kako postajajo Parsončki in Jacki vedno bolj popularni v agilityu in na sploh. Še malo, pa bodo v smallu, kar so v large Borderji. Tri leta nazaj je imela Parsone le brigita, tokrat pa nas je bilo res veliko, pa sta Roland in metka s svojimi tremi manjkala. Pa še jih prihaja v agility in tudi novi mladički so v prodaji, nekaj mladičkov je na poti, nekaj pa je načrtovanih. Prsonske konkurence torej ne bo manjkalo, jaz, kot velika ljubiteljica pasme, pa bom še toliko bolj uživala ob gledanju tekem.

malo za šalo...

ponedeljek, 5. julij 2010

Bohinj

Spet moram povdarit kako čudovita dežela je ta naša Slovenija. Včeraj smo šli v Bohinj. Dopoldne smo plezali, popoldne pa se kopali. Dež, da je padal? V čem pa je problem, moker si tako ali tako. In tako smo se pred dežjem skrili kar v jezero. Prav zabavno je bilo, celo tako, da sta nam sledila še dva zaljubljenca, ki sta nas opazovala z avtomobila. Čeprav sta hitro ugotovila, da je vseeno malce hladno in pobegnila nazaj v avto, tako smo uživali v kopanju, v dežju, v samoti, samo mi in narava. Čim so se oblaki malce razmahnili, pa so se k jezeru spet nagnetli ljudje in gneča je nastala pol ure po nevihti. Je že tako, če je nekje lepo, se tam tare ljudi. Je pa dejstvo, da mi je bohinjsko jezero dosti privlačnejše od slovenskega morja. Če že moram na enodnevni izlet grem dosti rajši v Bohinj. Pravzaprav sploh ne vem, kje bi se lahko na naši obali kužki v miru kopali??

Aja, saj res, tudi maxi pes Baron je bil z nami








Ampak naslednji vikend grem vseeno na obalo. Ker sem zaradi dveh zabav, prijateljičine 30 letnice in Amromeka piknika, ter delovnih obveznosti spustila kar pet tekem, se res veselim, da grem v soboto spet na tekmo. V Portorož. In če bomo že tam , bomo pa vseeno ostali kak dan več.