BENETTON & NIKE & NYÍL

BENETTON & NIKE & NYÍL

nedelja, 31. maj 2015

VELENJSKO JEZERO

Včeraj smo se odpravili okoli Velenjskega jezera. Smo ratali malo penzionisti odkar imamo mladiča, hodimo po ravnih urejenih potkah. Ampak zdaj ima že 5 mesecev in kmalu bomo lahko šli tudi na kak pravi izlet. Do takrat pa uživamo ob jezercih. Pot je okoli Velenjskega jezera speljana okrog in okrog. Prijeten sprehod, tokrat nas je žal ustavila zapora na cesti, ker je bila baje nevarnost ugrezanja tal, zato smo se mogli obrniti. Drugič okoli celega. Potem smo šli domov preizkusit nov žar in ker je treba mladiča počasi navajat tudi na življenje na višji nadmorski višini smo šli po kosilu še na Rašico,ki je nizka in kamor vodi res položna pot. In po vseh teh sprehodih so psi, vključno z mladičem, končno popadali dol. Ker ta mladič ima res neomejeno energije.
In najlepše. Nike se je ob njem že popolnoma sprostila, zadnje čase se, kar večkrat, z njim celo malo ruva s cufo. Juhu.

sobota, 23. maj 2015

NYÍL KROKODIL


Mladič raste s svetlobno hitrostjo. Komaj pet mesecev ima, pa imam občutek, da ga imam že doooolgo in da je že popolnoma odrasel. Tudi izgleda tako. Mladičkast izgled je že zdavnaj izgubil, zrasel je, dlako ima že odraslo. Pogrešam mini mladička. Prehitro zrastejo! Je pa njegov značaj še popolnoma otročji, tako da ne pozabim, da imam še zmeraj mladiča. Najnovejše odkritje so stopnice. Zadnjič je odkril kako it po stopnicah navzdol in od takrat je to glavna zabava, da gre lahko dol. Amapk smešno je, ker še ne zna gor. In potem ostane spodaj in se cmeri. Ali še bol smešno, včasih se ustavi na sredi in ne zna ne dol ne gor. In potem kar leži tam na sredini stopnic. Mogoče pa mu paše, da ima celo hišo pod kontroli :).
Sicer pa je super, polno motiviran za igro ves čas, kar s seboj prinese da se brez problema uči. Tunelčki so njegova strast in leti skoznje kot tavelik. Ostalo bo pa še malo počakalo, da še malo zrasteva.

še en filmček, ko je še čisto majčkeno mlajši.

nedelja, 10. maj 2015

ŠMARTINSKO JEZERO

Ja v Sloveniji res nista samo Primorska in Gorenjska. Po sili prilike smo začeli odkrivati tudi Štajersko. In se je izkazalo, da ima kar nekaj zanimivosti, ki jih je kar vredno videti in kar nekaj krajev, ki jih je vredno obiskati. Predvsem pa ima mnogo jezerc in ribnikov. Seveda je Bohinjsko jezero zame še zmeraj številka ena, to pa ne pomeni, da se mi da vedno znova hoditi samo tja. Tako smo šli včeraj k Celju pogledat Šmartinsko jezero. Je kar veliko, tako da smo si lahko okoli privoščili kar lep sprehod. Žal pot ni speljana okrog in okrog ampak vseeno je sprehod lep in prijeten. Edino kar me je zmotilo je bilo nenavadno veliko število mrtvih rib. Zaradi tega sem posumila, da morda kaj ni v redu z vodo in to je malo pokvarilo mojo idejo o čofotanju. Ampak recimo, da tudi ribe pač umirajo, vseeno je bilo poleg mrtvih notri tudi precej živih. In srečala sem celo nekoga, ki se je v jezeru kopal, tako da ne vem kako grozno že ne more biti. Skratka luštno.

nedelja, 3. maj 2015

Saludos des de Sewilla

V petek popoldan smo se kar takoj po službi odpravli k Nini,da pridemo čim prej. Tokrat smo potovali z avtom, ne letalom, da smo lahko šli vsi, midva in kužki. Vožnja do Sewille traja 23h, brez postankov, tako smo jih mi računali malo pod 30, na koncu pa smo zaradi okoliščin potovanje razvlekli na 32h in se v Sewillo pipeljali komajda živi. Zato sva se z Domnom odločila, da bova pot nazaj malo bolj raztegnila. Ampak ker se nama je na poti nazaj pridružil Zlatko in je potem en lahko ves ča spal zadaj, smo jo udarili še bolj direkt in potovanje skrajšali na 27h. Na poti, sploh tako dolgi, človek doživi marsikaj. Tokrat sem se prvič odpravila na takooooo dolgo pot in priznam, da sem se nanjo malce površno pripravila, zato sem na poti doživela, sem in tja, kakšno presenečenje.
Pot do Sewille pelje čez štiri države. Slovenijo, Italijo, Francijo in Španijo.
Daleč najmanj navdušena sem nad Italijo. Že sama okolica mi ni všeč, največ ceste se vleče in vleče čez hribe mimo Genave, ki je še posebej neprijetna. Počivališča so grda in zanemarjena, tako da smo se tukaj ustavljali le za obvezni wc. Vsaj ti so brezplačni. Bencin in cestnine pa obupno drage. Na poti nazaj smo se ustavili na Azurni obali v Canesu. Moram rečt, da me ni kaj dosti impresioniral. Plaže so na tem delu precej boge in na večino pes tako ali tako ne sme. Ker pa smo bili zgodnji in ni bilo nikogar smo si vseeno privoščili kratek sprehod.
Od vseh mi je bilo najbolj všeč potovanje po Franciji, razen cestnin. Ne začnejo se na enem koncu avtoceste in na drugem končajo ampak se moraš za plačilo cestnine kar naprej ustavljati, kar je pri tako dolgi vožnji res malo nadležno in še sem in tja kakšno kolono povzročijo. Skupek cestnin kar nanese, bencin pa je tu precej cenejši kot v Italiji. Imajo zelo lepo urejena počivališča z veliko zelenja, kjer lahko mečeš žogice kužkom in si privoščiš prijetno malico. Poleg tega se da zaiti z avtoceste, ker se najde zelo prijetne kraje za sprehode.
Španija ina prav tako prijetna počivlišča od koder pogosto celo vodijo vrata z avtoceste, kamor se lahko greš sprehoditi.Bencin je tu najcenejši, v delu Katalonija pa računajo cestnine, ki niso zanemarljive. Imajo pa obupen sistem plačil. Na bencinskih postajah na avtocestah nimajo bankomatov, cestnino pa lahko plačaš samo z gotovino (ki je ne moreš dobiti nikjer, ker ni bankomatov. Imajo pa mašino za tehtanje :S) ali kreditno kartico. Znajdi se zdaj, če ti je gotovine zmanjkalo in je ne moreš nikjer dvigniti.
In pomemben del, nihče od špancev ne govori angleško, potem ti na cestninski postaji vtaknejo nek listek v roke in uspejo sestavit skupaj besede plačati sedem dni. Toliko, če gre kdo potovat po Španiji, bankomati so redka zadeva, tako da imejte pripravljene dovolj gotovine ali si dajte prej delat kreditno kartico.



Do zdaj sem bila pri Nini vedno sama in sem pogrešala svoje kužke. Tokrat je bilo vzdušje popolnoma drugačno, veliko bolj sproščeno, ker res nisem nikogar pogrešala in se mi ni k nikomur mudilo domov. Škoda da so nas tja pripeljale okoliščine, ki so nas a vseeno, obe z Nino sva bili veseli, da je spoznala Nyílčka še predno bo imel eno leto. Nad njim je navdušena. Kako da ne, saj je res super. Užival je 100 na uro. Najbolj se je zabavala Nike, ki je tokrat veliko število psov ni motilo, saj je tam več kot dovolj prostora, da si ne hodijo v napoto. Je pa Nikica prišla na svoj račun s skakanjem v bazen. Zadnje čase je nekaj trmarila in ni hotela tečt agilitya. Vem, da mi je mladiča strašno zamerila a vseeno sem se začela bat, da ni z njo kaj narobe, da je kaj ne boli. A pri Nini je pokazala, da je čisto v redu in je res samo jezna. Tam je namreč šibala kot zmeraj. Nje je to okolje res odgovarjalo. Pa še srn tam ni in se nisem imela česa bati na sprehodih, ki so bili tako veliko bolj sproščeni. No ja, bile so race a za njimi poleteti pač ne more.
Mislim, da je bil nad vsem še najmanj navdušen Ben. Oba z Nyílom sta bila na koncu tedna že popolnoma utrujena. Oba mi namreč sledita na vsakem koraku in tam sem ves čas skakala naokoli, tako da se tudi onadva nista umirila. Slaba španka bi bila. še siseste si ne znam vzet in se umirit vsaj za kako urico. Nič čudnega, da je Ben na koncu, ko sem pripravljala avto za odhod, ves navdušen skočil na zadnje sedeže in bil že med prvimi kosi prtljage pripravljen za odhod.







Zdaj smo doma, ponovno utrujeni in malo žalostni, ker smo morali zapustiti sončno Sewillo in Nino, ki ji je naša družba še kako dobro dela. Nekoliko boljša je in se lahko celo nasmeji, lepo jo je videti nasmejano, čeprav vem, da je to le površinski nasmeh. Žal pa je za nami ostala še večja praznina. Vse bi dala, da bi lahko čas zavrtela nazaj in Nini vrnila tisto, kar ji je pomenilo največ v življenju. Ampak kmalu bo boljše, vem da bo kmalu spet srečna. Nikoli in nihče ne bo nadomestil male Winnie a čas celi rane in prinaša nove stvari, ki človeku zapolnijo srce.
Nimka živi predaleč, počasi se navadim, da je ni, ampak ko sva skupaj se spomnim, kako jo pogrešam. Vse najine traparije. Prav ni pošteno!