BENETTON & NIKE & NYÍL

BENETTON & NIKE & NYÍL

sobota, 31. oktober 2009

Lubnik


Ena redkih vrhov, ki sem si jih letos zadala, pa tud izpolnila. Lubnik po kopnem. Lani Januarja sva tja zašli s Tjašo, štartali skoraj čisto iz Škofje loke, po metru snega gazili po celcu, ker midve pač ne znava kot normalni ljudje hoditi po poti. Takrat sva Lubnik naredili zakompliciran, težko dostopen hrib. In sem si obljubila, da bom šla po kopnem pogledat, če je sicer to samo malo boljši sprehod. In je res. šli smo po isti poti, kot mi takrat, porabili pol manj časa in napora in imeli prijeten sproščujoč izletek v sončnem vremenu. In samo enkrat smo se zgubili. Jaz sem neverjetna, praktično nikoli ne grem nikamor, ne da bi vsaj enkrat zašla. Zadnjič sem se že nevem kolikič zgubila na Toškem čelu. Pa slikala sem si pot. Prišla sem SKORAJ po pravi poti nazaj. Še dobro, da vse poti vodijo v "Rim".
Ben si je danes po dolgem času privoščil valanje po gnoju. To sicer ni v njegovi navadi. Odkar sva v novem domu ga še nisem kopala. Imam samo tuš kabino, spraševala sem se kako bo to šlo. Pa ni bil v banji nikoli tako priden kot tokrat. zdaj spet lepo dišeč greje mojo posteljo.

ponedeljek, 26. oktober 2009

Vse najboljše naši A-jevčki



Že pet mesecev je minilo odkar so tile mali kužki pricvilili na svet. Nekaj dni kasneje sem se zaljubila v tole pojavico in ni mi bilo več pomoči. Enostavno mogla je biti moja. Zdaj je Nike škrba baba :) Zamenjala je že skoraj vse zobke in moje obleke so spet varne. Vsak dan je samo lepša, čeprav je vsak dan manj mladičkasta in skoraj nič več nerodna. Mladička je super imeti vendar se že veselim vsega, kar bova lahko počeli, ko bo odrasla. Zato le rasti, rasti moja mala. Vse najboljše A-jevčki.

STEREOTIPI





Sprehajam se z Benom, svojim mešancem pač nekje. Srečam koga, ki mu je Ben všeč in me povpraša po pasmi. Povem, da je mešanec. In potem mi ljudje, najbrž ni tako, ampak meni se sliši, kot, bi hoteli opravičevat, da imam »samo« mešanca: Ja saj mešančki so pa najboljši, najbolj zdravi, najbolj pametni. A iz zavetišča je, ja ti so pa sploh najboljši, najbolj hvaležni, ker si jih rešil. PA KAJ ŠE! Mešanci so prav tako lahko bolni, Ben ima kronično vnetje ušes, kljub temu, da je mešanec. Je kdaj kdo mogoče pomislil, da so bolj zdravi po statistiki preprosto zato, ker lastniki za svoje mešance bolj površno skrbijo. Drage čistokrvne pse vozijo ljudje k veterinarju za vsako prasko in vsak kašelj, marsikaterega mešanca pač ne. Jasno, daso potem po statistiki mešanci bolj zdravi, čistokrvni psi pa zelooo občutljivi.
Najbolj pameten še zdaleč ni, še manj pa najbolj učljiv. Pameten sicer je, tisti del družine, ki se mu je pustil, je zelo dobro obrnil okoli prsta in zelo dobro ve, da se pri meni drugače obnaša, kot pri komu drugemu. Zame je to znak pameti, vsi triki in podobno so naučeni in načuti se jih da vsakega psa. Hvaležen? Pa kaj še. Je egoistično bitje, ki skrbi predvsem za svoje dobro. K meni se stiska, takrat, ko njemu tako paše, dela sicer vedno, kako dobro, je pa spet odvisno od njegovega razpoloženja, kolikor on misil, da se mu splača dobro delat. Ko sem ga odpeljala iz zavetišča domov ni zgledal prav nič hvaležen. Kadar se je le dalo je šel po svoje in ga ni zanimalo kje sem jaz. Pravzaprav bi mu bilo še najboljše, če bi ga vsi skupaj pustili pri miru. Ja zdaj je razvajen scrkljan kuža, ki me obožuje. Pa vendar to nima nobene veze s tem, da je preživel slabe čase in mi je zdaj hvaležen, ker sem ga rešila. To je pač posledica skupnih let najinega bivanja in sodelovanja.
Ne mešanci niso ne bolj zdravi, ne bolj pametni in ne bolj hvaležni.
In ni se mi s takšnimi izgovori treba opravičevat, ker imam mešanca. Zanj sem se odločila zavestno, za to imam dobre razloge. Nisem revna in je to edino kar si lahko privoščim ali kaj podobnega.
Posvojiti mešanca iz zavetišča je pravzaprav velik riziko, še posebej, če posvojiš mladiča, katerega staršev ne poznaš. Ne veš koliko bo zrasel, kakšno dlako bo imel, kakšni so vedenjski vzorci njegovih staršev in kakšne bolezni lahko pripelje s seboj.
Prav tako ne vem, ali se mi sploh še da prepirat z ljudmi in jih prepričevati v nasprotno, ko se enkrat trdno odločijo, za »pasemskega« psa brez rodovnika, ki ga itak ne bojo vozili na razstave. Ne, ni vseeno. Če je vseeno, potem je vendarle bolje, da greš v zavetišče in posvojiš najboljši približek kužka, ki si ga želiš.

nedelja, 18. oktober 2009

Bovec, že ene petič zadnjič.




Nike je spoznala Bovec. Mislim, da ji je bil kar všeč. V soboto smo kar tako malo tavali naokrog, v nedeljo pa se je mala prvič dvignila nad 1000 metrov nadmorske višine, Ben pa je kar brez mene osvojil Prestreljenik 2499m nadmorske višine. Čeprav sem letos rekla, da bom šla jaz tja, pa sem zaradi Nikice izlet skrajšala (dobro, če povem po pravici, tudi zaradi moje malce slabše kondicijske pripravljenosti in res neprijetnega vremena, mraz, močni sunki vetra, ko sem mislila, da me bodo včasih kar prestavili, pa še snežiti je začelo.). Nosila sem jo pol poti gor in skoraj celo pot dol, roke so mi skoraj odpadle. Še dobro, da smo vmes naleteli še na Grgeca in Majo, da sta mi jo malo pomagala nest. Skupaj s Helenco smo šle samo do spodnje postaje Prevale, kjer smo se hotele malo odpočit, skrit pred vetrom in počakat ostale, pa je tako pihalo in bilo tako mrzlo, da smo šle kar takoj dol in potem počivale nižje na travnatem delu, kjer ni pihalo in je bilo malo bolj toplo. Doživeli smo prvi letošnji sneg. Naletavale so drobne snežne zvezdice in je bilo prav lepo. Nike pa je spoznala sneg tudi bolj od blizu. Ostalo je še nekaj zaplat lanskega snega in sem jo malo okepala. Zgledalo je, kot, da ji bo sneg čisto všeč. Presenetil pa me je Ben. Pobegnil je kar z ostalimi, ki so šli gor malo hitreje in šel z njimi vse do presrteljiškega okna. Vzamem nazaj, da je len. Ves čas je hodil spredaj s prvim in se ni vlekel zadaj za celo skupino, kot on zna. Po moje pomaga, da je malo shujšal. Mislim, da bo tudi Nike v gorah uživala ampak na take ture bom raje še malo počakala, do takrat pa se bova držali malo nižjih hribov. Peš pot na Kanin sicer ni zahtevna. Ves čas je pravzapav precej položna, razen nekaj delov vmes. Zato se toliko bolj vleče, ampak razen dolžine načeloma nebi smela biti problematična za nikogar.











ps. razlaga naslova: Lani septembraa smo šli v Bovec 1. zadnjič, ker "naš" apartma prodajajo. Potem smo šli tja zadnjič vsaj še štirikrat. Upam, da gremo tja zadnjič še mnogokrat :) .

četrtek, 15. oktober 2009

PROSTOR, PRIKLON IN HVALA "BOGU" ZA KLIKER


Moja mala Nike me je včeraj tako nasmejala. Imela je praktično popoln prostor in zelo dobro odlaganje. Iz prostora praktično ne vsatne, dokler ji ne rečem. Potem mi je zadnjič začela ponujati trikec priklon. Vedno izkoristim, če mi kuža sam od sebe ponuja nekaj. In sem jo seveda takoj naučila priklon. Nekaj ponovitev in priklonček je bil tukaj. Potem sem nekajkrat ponovila ta priklonček, vmes pa nisem nič vadila prostora. In ko sem ga hotela vaditi včeraj se mala ni hotla uležat. Odločila se je, da sta prostor in priklon ena in ista vaja, ki sva jo samo nadgradili. In potem je vztrajno odlagala v priklonu in je nikakor nisem mogla pripravit, da be se ulegla. Sem si mislila, prav pa naj drži, sčasoma ji bo že postalo tako neudobno, da bo tista mala rit dol padla. Ampak je vztrajna, je ni vrgla na tla. Potem sem jo skušala zvabiti pod nogo pa sem enkrat kliknila, ko je padla na stran in je se je potem skos metala na stran. Imam nov trik :) ampak ne zdaj. Zdaj morava dobit prostor. Hvala bogu za kliker. Klik, ko se je le po nesreči ulegal ji je dal malo misliti. Po treh klikih sva že imeli prostor nazaj. Zdaj ji moram pa samo še dopovedat, da sta to dve različni vaji, ne ena.
Res je hecna, ko vztrajno ponuja eno vajo. najrajši šepa in kadrakoli ne ve kaj naj naredi začne šepat. In potem naj jaz ostanem resna??Jap, parson je kuža za ljudi s smislom za humor :)

nedelja, 11. oktober 2009

Ljubljančani

Včeraj me je v nedeljsko jutro zbudilo prijetno jesensko sonce. Napovedan je bil dež, zato nisem imela nobenih izletniških planov. Odločila sem se, da bomo dan izkoristili za to, da bomo Ljubljančani. Zjutraj smo poležavali v postelji in se crkljali, potem pa smo se skozi tivoli sprehodili v center Ljubljane, kjer je v nedejo dopoldan bolšji trg. In seveda smo se šli obvezno martinčkat na kavico ob Ljubljanico.
Ben in Nike sicer živita v mestu, pa vseeno popolnoma nemestno življenje. Vse sprehode imamo v gozdu, na poljih, v glavnem praktično nikoli po mestnih ulicah in naseljih. Praktično nikoli nista va vrvici, ker izbiram poti, kjer ni preveč ljudi. o je sicer dobro, pa vendar potrebujeta za svojo socializacijo tudi nekaj mestnega vrveža, da se navadita tudi na to, predvsem Nike. Kar dobro ji gre, stoteri pari nog okrog nje je ne obremenjijejo preveč. Tudi umiriti se zna, seveda če jo prej dobro zalufam, ko se usedem na kavo.

Po dolgem času sem v tivoliju videla res lepega labradorca. Načeloma so mi ti psi zelo všeč. Moti pa me, da jih imajo velikokrat ljudje, družinice, ki jih ne rekreirajo dovolj, jih pa zelo dovolj hranijo. Potem so te psi, kot kocke in prav nič lepi. Včeraj pa sem srečala labradorca, ki je bil v formi in je bil res čudovit.
Na splošno mi gre na živce, ko ljudje mislijo, da psi nimajo drugega v življenju, kot hrano. Namesto, da bi se z njimi ukvarjali jih čezmerno hranijo in mislijo, da so njihovi psi potem bolj srečni. Ne razmišljajo pa, da je tudi njim, po tem, ko se preveč najejo slabe hrane slabo in se posledično tudi težko gibljejo, ko so predebeli, se hitreje postarajo in razen trenutka, ko hrano zaužijejo niso prav nič srečni, da je tako. Kot mi gre na živce, da ljudje povezujejo zabave s hrano. Zakaj mora biti na pikniku vedno presežek hrane. Piknike imam načeloma zelo rada, ravno zato, ker je to zabava, kamor lahko pripeljem tudi psa. Po drugi strani pa nikakor ne morem prepričati ljudi, da jih nebi hranili. Na koncu zame to ponavadi ni nič kaj sproščena zabava, ker moram kar naprej nadzorovati, da ne bi kaj padlo v pasje gobčke. Ali na primer ostanki hrane. Zadnjič smo bili na prijetnem oddihu v gorski koči, pa so ljudje vse, česar niso pojedli hoteli dati mojima psoma. Prvo kot prvo, me zanima, če je kdo pogledal velikost mojih psov. Tudi, če bi dovolila, da jedo ostanke ima Nike tri kile, Ben pa trinajst. Saj nimam dveh nemških ovčarjev! Na koncu sem jim mogla razložiti, da moji psi niso kanta za smeti. Vem, da so hoteli samo dobro, ljudje včasih pač ne razmišljajo, pa bi bil čas, da bi začeli.

Malo sem se oddaljila od teme pa vseeno, tisti labradorec me je res očaral, določeno razmišljanje ljudi pa me res razjezi.

sobota, 10. oktober 2009

Photo session by Blayo

Ne dogaja se kaj dosti. Jaz veliko delam. Kužka sta se navadila, da sta pač dopoldne sama doma. Nike je še vedno zaprta, ker je šele zdaj dobila prave uničevalske nagone. Ben pa je priden, rolet ni dokončal. Baje tudi nič več ne joka. Po pričevanju sosedov. Popoldne pa preživimo skupaj čimveč trenutkov. Z Nike se veliko učiva,je izjemno učljiva. Poleg tega, da rada dela, še hitro dojema. Raste pa s svetlobno hitrostjo. Nič več videza mladička ni v njej.Ppri štirih mesecih ni nič več mladičkasto nerodna. Giba se kot odrasel pes, včasih se moram kar malo spomniti, da ima komaj štiri mesece. Izjemno rada se crklja. Največkrat je zvita v mojem naročju. Ben pa ob meni. Najbrž mi ni treba povdarjati kako uživam v teh trenutkih.

Zadnje dni smo imeli kar nekaj photo sessnov z Blažem. Nastalo je nekaj čudovitih fotk.









foto: Blayo San