BENETTON & NIKE & NYÍL

BENETTON & NIKE & NYÍL

nedelja, 31. oktober 2010

Balaton








































Hotela sem oditi nekam, kjer še nisem bila. Nekam, kjer bom lahko kak dan ali dva počela nič. Slednje se ni zgodilo, ker pač ne morem biti pri miru, zato smo veliko hodili naokrog, vendar vseeno bolj turistično.
V četrtek smo se odpravili na Blatno jezero na Madžarsko. V mesto Siofok. To je dejansko letno letovišče, kar pomeni, da izven sezone tam ni NIKOGAR. Sliši se dobro. Ker sem vedela, da gneče ne bo nisem rezervirala nobenega prenočišča. Pod nikogar pomeni tudi, da so zaprti vsi hoteli in tudi vsi apartmaji. Le s težavo sem tako dobila sobo v hotelu za eno noč, kjer so mi dovolili tudi pse. Prenočili smo v hotelu Balaton. Nisem hotelski človek zato sem še isti večer na sprehodu našla celo odprte apartmaje, kjer so za pol nižjo ceno oddajali paratmaje in ravno tako dovolijo pse. Naslednji dan smo se torej preselili v apartmaje Bella. Ti so takoj ob parku, kamor greš sprehajat psičke in vodi naravnost na plažo. Zdaj je to, da ni nikjer žive duše končno postalo prednost, saj sem se lahko s psi mile volje sprehajala naokrog in nisem motila nikogar. V letni sezoni pa nisem prepsičana, če bi tja odšla s psi, ker mesto zgleda kot eno velik žurerski center. Balaton je zanimiv. Meni osebno nepredstavljiva je bila velikost jezera. To je madžarsko morje in dejansko imaš občtek, kot, da si na morju, saj kopnega druge strani jezera ni videti. Edino kar vsake toliko opomni, da je to sladka voda je zmrzal zjutraj, dračje sem in tja in labodi ki plavajo po njem.
Pogledat smo šli tudi Budinpešto in mesto Kastely.








































Ker se gre na Madžarsko čez prekmurje smo naše počitnice končali kje drugje kot....

torek, 26. oktober 2010

n...n...naj stvari so tri



Naše krdelo se je danes povečalo za enega Borderskega člana. Orca je super priden (seveda, ker sem jaz osebni svetovalec za šolanje), hiperaktiven in zabaven border. Danes je preživela dan z nami. Saj ne, da mi zmankuje idej kam še lahko gremo, ampak smo se za sprehod zmenili s Tino in Sheillo, pa smo spet pristali kje drugje kot v Šobcu. Po nekaj oblačnih in deževnih dneh nas je popoldne razveselilo sonce.
Takole smo si privoščili popoldansko sončno kopel na gorenjskem.


parson v akciji


border v akciji













nedelja, 24. oktober 2010

Narnija

Dom je tam, kjer je srce in moje pripada Bovcu, dolini smargdne reke Soče, deželi Narnije. Torej lahko rečem, da smo šli ta vikend malo domov. Saj vem, da se ponavljam, samo ta kraj me res vedno znova navdušuje s svojimi naravnimi lepotami in možnostmi za številne izlete.





SLAP BOKA
Tokrat smo se zaradi slabega vremena omejili na krajše sprehode. Tako smo šli malo pobliže pogledat najmogočnejši slap v Sloveniji in celo Evropi. Slap Boka. Viden je že s ceste, da pa se mu približati po približno polurnem vzponu. Sam sprehod ni nič posebnega. Pot je ozka, še kar strma, skalnata, tako, da, ko je časa in lepega vremena več, se vseeno da tam okoli obiskati lepše in bolj zanimive kraje. Hoteli smo it še do Soče, pa nas je malo preganjala tema, ker smo se na izlet odpravili dokaj pozno.







DEŽELA ŠKRATOV
V nedeljo je bilo vreme še slabše, tako smo se odločili za obisk še ene bovške atrakcije, ki zahteva manj časa. Dolino škratov. Ko se iz vasi Čezsoča usmeriš levo, pravzaprav proti bovškemu bazenu (ja, tudi to imajo v Bovcu in je prav zanimiv), parkiraš lahko kar na parkirišču od bazena in se odpraviš v to zanimivo dolino. Do nje je po opisih ura dvajset hoda, vendar nismo niti približno porabili toliko časa. Pot do doline je lepa, speljana po kolovozu. Že na poti do tja večkrat srečaš škrata, ki te s smerokazom usmerja na pravo pot. Cilj je pravzaprav manj zanimiv, kot je pričakovati. Na koncu se pot spusti v gozd, ki pelej nazaj k reki Soči. Za navadnega smrtnika, skoraj razočaranje. Po gozdu in skalah je pač nametanih nekaj poškodovanih vrtnih palčkov, razgleda pa ni nobenega. Če nekateri ne razumejo smisla naseljevanja palčkov po gozdu, mi še vedno ni jasno, zakaj se je treba znašati nad njimi in jih uničevati. Če pa si jaz, z mojo bujno domošlijo, odkriješ na tem kraju pravljico. Gozd je poln dreves zanimivih oblik, ki res dajejo občutek čarobnosti. Izgleda, kot, da bo gozd oživel, ko zaide sonce in ga zapusti zadnja človeška noga.
Definitivno priporočam, ogled tega kraja, vendar je res smiselno, da si ga pustite za kak tak, turoben oblačen dan, ko ni priložnosti za kaj drugega, kajti lepe dolge, sončne dni je vseeno bolj smiselno porabiti za obisk kakega krnskega jezera, prestrelniškega okna, ali katerega drugega čudovitega kraja, z razgledom na okoliške hribe in prelepo soško dolino.

nedelja, 17. oktober 2010

Na obisku pri Nini in Benu

Ta vikend smo bili na obisku pri Nini in njenemu malemu Benu na primorskem. Malo smo pohajali, ne preveč, veliko smo se pa zabavali. Jaz predvsem na račun malega Bena. Ma kakšna faca je ta pes. Zdaj mi je jasno, zakaj so bili cerkuški psi pudli. Ta pes kar naprej zganja norčije. Od vsega pa mi je najbolj všeč, da vse neumnosti, ki jih zna kar naprej sam ponuja. Mojadva moram podkupovat s priboljški, Bena sploh, predno karkoli naredi. Brez pribolškov ni nič pravi. Ta mali Ben pa jih poka kar naprej. Nič ti ni jasno, ko kar naenkrat stoji na tvojih nogah in hodi s tabo. Se odloči in gre igrat klavir. preganja avtomobilčke, kar naprej dela smašne face, hodi po zadnjih in maha s sprednjimi in kar me je najbolj navdušilo je to, da kocka :). Skratka, res je faca od face.










četrtek, 14. oktober 2010


Mladički so res bedna stvar. Res. Samo spijo. Z njimi ne moreš nikamor it, ker ne morejo nič počet in so takoj utrujeni. Bye bye hribi za več mesecev. Lulajo in kakajo po stanovanju. Ponoči te budijo, ker ne zdržijo celo noč, da nebi lulali. Nič ne znajo in vsega jih je treba na novo učit. Skratka, same sitnosti. Ampak so pa luškani :).

Malo za hec, malo za res. Pričenja se obdobje skušnjav. Mami Ammy so parili, zdaj pa čakamo, če se je kaj prijelo in kaj se je prijelo in upamo, da bo čez dva mesca v Prekmurju cvililo nekaj malih parsonskih ritk. Jaz se potem seveda ne odlepim od tam. Ne, ne. Mi ne bomo imeli novega člana, vem pa, da bom najbrž trpela, ker ne bom mogla nobenega ugrabit in odnest.

nedelja, 10. oktober 2010

Iz noči s četrtka na petek smo spali zelo slabo, saj se je videlo,da se Nike ne počuti dobro, ves čas me je zbujala in spala je z repom med nogami. Zjutraj ni hotla it niti lulat ven, ni jedla, ne pila, samo skrivala se je pod kovtrom. Ker mi ni bila niti malo všeč sem jo peljala k veterinarju. Krvna slika je bila slaba, Nike pa dehidrirana in je ostala na infuziji. Zvečer je šla že domov z diagnozo vnetja sečil. Bila je za odtenek bolj živahna, vendar še vedno slabotna. Ker sem imela v soboto tekmo in se mi ni zdelo prav nič dobro zanjo, da je cel dan na mrazu in ne more v miru počivati je ostala pri Silvotu.

Z Benom sva tako po dolgem času preživela dan kot v starih časih, sama. V petek zvečer je pol ure bulil v vrata in čakal, kdaj se bo Nike končno pokazala. Kljub temu, mislim, da je potem v soboto prav užival sam z mano. Odtekla sva dva solidna, nenajpočasnejša teka in zmagala s 5 kazenskih pik, ker je šel ven iz slaloma. Zakaj? Nimam pojma.

Potem pa sva se celo popoldne igrala in prav uživala. Nike pa je med tem mirno počivala v topli postelji. Roland je imel izpit za inštruktorja. Na tekmo je tako prišla sama Metka s Kiro. Ker me je zadnjič tako navdušila je Metka dobila idejo, da bi šla tečt z njo kot predtekmovalka v A2. Sicer sem se malce upirala, ker sem vedela, da bo to ena velika štala, saj je Kira hitra in jo bom težko lovila, ni pa samostojna na parkurju in se je ne da pošiljat naprej. Kot sem predvidela, najin tek JE bil ena velika katastrofa. Tisti, ki niso poznali zaporedja ovir so sice rrekli, da je bilo v redu, vendar niso vedeli, da sva pol ovir spustili in si parkur kar dobro prilagodili, ker je enostavno nisem mogla lovit. Me je kar strah tečt z Nike. Dejstvo je, da bo mogla bit samostojna na parkurju, na čemer pa itak že zdaj delam. Je pa vseeno bilo zabavno ni kaj.

Že v soboto so prišli na tekmo Alanini. Prekmurci so ostali v Ljubljani, natančneje v Kranju, ker so pri Alaninih, ki so iz Kranja prespali. Jaz sem se jim pridružila v nedeljo zjutraj. Že v soboto sem šla po Nike, ki se ji je poznalo, da ji je počitek pasal. V nedeljo zjutraj je bila kot nova, spet polna energije. Šli smo na sprehod po kranju, nato so nam kranjčani pripravili odlično kosilo s super sladico. Breda, kljub temu, da je to edina torta, ki jo baje pripraviš je tako dobra, da bi jo lahko jedla in jedla, tako da kar :). Potem smo šli še malo na hitro v šobec pokazat prekmurcem kako je tam lepo in prelep vikend se je kot vedno prehitro končal.


Nike bi rada bila reševalka


Ben se privaja na voziček, da bo dober terapevt




sobota, 09. oktober 2010

PASJE RAZSTAVE, NE HVALA!



PASJE RAZSTAVE

Vsakemu svoje, ampak NE HVALA!!
Prejšnji vikend se je v Celju odvijala evropska razstava psov. Z Benom in Nike smo se že nekaj časa nazaj pridružili društvu za terapijo s pomočjo psov "TAČKE POMAGAČKE". Kot terapevtska psa ne delata, ker za terapijo nista primerna. Nihče od nju namreč ni navdušen, da se ju v nedogled boža, prav tako sta po eni strani malo plašna, po drugi strani pa je Nike malo preveč vihrava in bi za tearpijo morala biti bolj umirjena. Ker nobenega od njiju za naše skupno življenje nočem umirjati, kvečjemu obratno, spodbujam njuno hiperaktivnost, sem se odločila, da pomagam pač drugače. Primerna pa sta za nastope in predstavitve društva na raznih prireditvah. Zato sta skupaj s še nekaterimi člani predstavljala društvo tudi na celjski razstavi ta vikend.

Še enkrat sem si potrdila prepričanje, da razstav ne maram! Nekaj psom podobnega cele dneve čepi na mizicah, kjer jih parfumurajo, češejo,... Videti je kodrom podobne pse z nemogočimi frizurami, nekaj metel s nefunkcionalno dolgo dlako in meni se ni niti en od teh psov zdel prav posebej zadovoljen da je tam. Da ne omenim smrada od pasjih iztrebkov po štirih dneh razstavljanja okoli razstavišča. Tudi če 70% ljudi pobira pasje iztrebke, je to pri tisočih psih, ki so bili tam PREMALO!! Mi smo se pobrali kolikor hitro smo lahko in se šli sprehajat v naravo.
Ampak za dobrodelne namene smo potrpeli. Edina dobra stvar, tam je bila hala za shopping, ki je spraznila mojo denarnico in napolnila pasjo omarico.


NASTOPI, NASTOPI
na osnovni šoli Miška Kranjca so imeli v četrtek MAVRIČNO MESTO, sejem, ki se pri njih odvija vsako leto. Povabili so nas na kratek nastop. Nike se ni počutila v redu, kasneje sem ugotovila, da je pravzaprav bolj resno zbolejla, kot je bilo videti na prvi pogled. Na tleh mesta nastopa pa je bilo razstresenih polno kokic, zato je bilo težko prepričati Bena, da počne karkoli drugega kot sesa. Sama z nastopom še zdaleč nisem bila zadovoljna, otroci pa so bili navdušeni nad tistimi nekaj trikci, ki sem jih pokazala. To pa je konec koncev tudi najbolj pomembno.
Vendars em po nekaj nastopih, ki sem jih imela v zadnjem času ugotovila, da je nujno, da pripravim izdelano točko, ker sicer pozabim večino dobrih trikcev. Sama namreč nisem nastopaški tip in imam pred vsakim nastopom še vedno izjemno tremo. Možgani odpovejo, potem se pa tolčem po glavi, joj pa še to bi lahko, pa še tisto bi lahko...
Naš projekt, poleg Nikinega slaloma v agilityu seveda je zdaj sestaviti eno privlačno točko za na oder.