BENETTON & NIKE & NYÍL

BENETTON & NIKE & NYÍL

sobota, 29. maj 2010

agility Maribor

Ta vikend, tekma v Mariboru. Ne pomnim, kdaj je bilo prijavljenih toliko tekmovalcev v S in M kategoriji. Nikoli še nisem imela številke 34 :D. Med vsemi temi tekmovalci je tudi kakšen perspektiven pes, pa sva kljub temu z mojim Let`s go slow, ki je bil včeraj še posebej v formi in je dobil kazensko točko na času v jumpingu, vseeno uspela pomesti z vso konkurenco in zmagati. v jumpingu se skoraj ni premilkal in ne vem kaj mi je bilo, da sem se nekaj ustavljala v slalomu, kar zdelo se mi je, da bo šel ven in sem mu počasi kazala val za valom. Halooo, kot, da je prvič videl slalom, ne vem zakaj sem to počela, ker če bi kar tekla naprej grem stavit, da bi naredli slalom lepo, kot ponavadi. Ehhhh SimonaLimona, ta ki spodbuja slow v Benu :(. Ne vem, kaj mi je bilo, ker načeloma imam raje, da kakšno oviro spusti, se diskvalificira, samo, da teče. Tudi agility je bil bolj siguren (pomeni počasen) zato nam je uspelo narediti vse cone. Ben Ben.

Ob parkurju za tekmovanje soo imeli še ne poligon, kjer smo lahko malo trenirali. Bena sem z eno izposojeno žogico (občasno izgleda, kot, da je na žogico popolnoma nor ampak kaj, ko ga vse tako hitro mine) poslala čez 4 hope in je za tisto žogico tekel kot šus. Na treningu na iliriji kar noče tečt, ne vem zakaj ne mara tistega vadbišča. Zanimivo, z razliko od večine psov na tekmah vedno teče bolje, kot na treningu. Pa na treningu nikoli ne naredim več kot treh tekov, ker mu sicer res vse dol pade. Naslednjič bom probala tečt s to žogico, mogoče že na kakšnem treningu in najbrž tudi kar na tekmi. Da vidimo, če bo kaj bolje, zadnjič namreč niti čevapčič ni pomagal, da bi šlo kaj hitreje.

četrtek, 27. maj 2010

Vse najboljše Nike in ostali Ajevčki

Če prav pomislim, točno leto nazaj sploh nisem vedela, da bo v najino življenje prišla Nikica. Vendar je točno eno leto nazaj vzšlo majhno sonce, še eno sonce,ki vse čas sije zame.
Bistra, nagajiva, živa...
Večino časa me osrečuje, včasih pa me tudi prav pošteno razjezi. Ampak vseč kot nekaj trenutkov tako ali tako ne morem biti jezna na svojo trapo trapasto.
Točno eno leto nazaj...
Vse najboljše moja mala Nike!

ponedeljek, 24. maj 2010

Kobarid, Nadiža, Trenta la la la

Po tednih dežja in mraza končno malo sonca. Mi smo šli v, meni tako ljubo, soško dolino. Spet smo kampirali. Ponoči je bilj bolj mraz, kot mesec nazaj, ko smo šli na morje. Ampak kužki so dobri termoforji, tako smo se stisnili in nam je bilo čisto prijetno toplo. Kampirali smo v kampu Podbela ob Nadiži, kot ponavadi.
Na Vršiču je še sneg, zato smo se popoldne kepali, naslednji dan zjutraj pa "kopali" v Nadiži. ( pesički itak, dejansko pa smo se za sekundo vrgli not tudi mi, ampak je res mrzla brrrr )Kok je to cool, obožujem razgibanost naše male deželice.




V soboto smo šli na "kobariški" breginjski stol. Na zemljevidu je kobariški, ampak domačini pravijo, da je breginjski, kar je lokacijsko logično, ker se dejansko dviga nad Breginjem. Ampak dovolj o geografiji. Šli smo z druge strani kot ponavadi in nas je kar dobro namučil, mene še tri dni po tem vse boli. Mi hodimo gor kar tradicionalno, vsako leto, Nike pa je bila gor prvič. Ben je spet pokazal, da je taka počasnela pravzaprav zaradi mene in je spet sledil Bagiju naprej, ki šiba po hribih kot gams. Enkrat bi ga res mogla dat tečt agility z njim, me prav zanima kaj bi ratalo.





V nedeljo smo šli plezat v Trento na velike balvane. Super stene za plezat, super prostor pod stenami, veliki travniki in super razgled. Je pa bilo tokrat kar v redu, da so nebo večino časa rahlo prekrivali oblaki, ker če bi sonce sijalo z vso močjo bi bilo peklensko vroče. Ni ravno poletno plezališče, bolj za zgodnjo pomlad. Imam pa še nekaj neporavnanih računov s steno, zato se sigurno še vrnemo. Naslednjič, ko gremo tja bomo spali v kakem kempu bižje Trenti in sigurno napademo ponovno, en dan pa se končno že odpravimo na ta presneta krnska jezera, kamor se že toliko časa odpravljam, pa me vedno zanese kam drugam.




Ja za tale izlet sva spustila eno tekmo. Je kar težko ta čas, ko so tekme, dogaja se pa še toooliko drugih stvari. Z veseljem prisostvujem na tekmah, ne toliko zaradi tekmovanja samega, tudi zaradi druženja z agilitaši, ampak moram kakšno tekmo spustit tudi za druga veselja. Se pa že veselim naslednje sobote, se vidimo v Mariboru.

četrtek, 20. maj 2010

VSAKA MEDALJA IMA DVE PLATI


Ja...Moja psička spita na moji postelji, imata vsak svoj boks v spalnici, kamor se lahko skrijeta, ko imata vsega dovolj, vsak svojo blazino na atriju, kjer lahko meditirata z mano, če želita se lahko pa tudi oba stlačita v moje naročje, jesta najboljšo hrano, dvakrat na dan. Včasih morata, ubožca narediti kakšen trik. Vsaj na en doooooolg sprehod gresta vsak dan, poleg tega pa se tudi vsak dan igrata s sosedovo psičko Bibo. Povsod ju vozim s seboj, ju ves čas ljubkujem, čoham in crkljam. To je pripeljalo, do tega, da sta med najbolj razvajenimi psi na sevtu. In zaradi tega neskončno trpita, ko morata kdaj pa kda le ostati sama doma. Saj ne, da bi hotela, ampak moram pač kdaj pa kdaj tudi v službo. In mojadva razvajenca ta čas očitno tulita, kot ranjene živali. Soseda se je namreč odločila, da, ker baje tulita vse dneve in noči, me bo prijavila društvu za zaščito živali. Naj omenim, da sem tudi sama članica enega teh društev, torej ne vem zakaj, se gospa ne oglasi kar pri meni, saj se ve kje so moja vrata. Lahko norim, sem jezna na sosedo, lahko vse gladko ignoriram, jaz že vem kakšne so stavri, lahko pa na stvar gledam tudi iz svoje vedno optimistične perspektive. Pravzaprav sem lahko vesela, da imamo sosedo, ki opazuje dogajanje v vasi, vidi, da je kje nekaj narobe in ukrepa. Konec koncev je za veliko vrati veliko nasilja, od katerega se ljudje obračajo stran. Pravzaprav sem ji lahko kar hvaležna. Mogoče bi gospa lahko le pritožbo naslovila na drugega naslovnika, na društvo proti mučenju sosedov, če moja psa res tako tulita, ko me ni doma. Se opravičujem draga soseda, če vas moji psi motijo, tudi jaz bi bila bolj srečna, če bi vedela, da moaj psa lepo mirno čakata, ko sta sama doma. vendar pa žal ne gre drugače, delat moram in nikakor ne zaslužim dovolj, da bi si lahko privoščila pasjo varuško za vse ure moje odsotnosti.

nedelja, 16. maj 2010

Sezona v polnem teku...

Agility sezona je v polnem teku, za nami je že ptujska tema, pa Ložnica...v obeh sva bila diskvalificirana, pa tudi sicer se mi nekako zdi, da ni tekel najbolje. Čeprav, niti tako počasen ni bil. Tako no...Jaz sem začela manj vodit od ovire do ovire, teči sključena in sem zato hitrejša. Tudi Ben zaradi tega bolj potegne, ampak to naju je zdaj stalo in sva bila ravno zato v Ložnici diskvalificirana. Vseeno malo preveč stran od ovire sem tekla in je šel za mano in tako mimo hopa. Ko sem ga hotla poklicat nazaj je pa šel čez iz napačne smeri pač. Ampak v splošnem je vseeno bolje, če tako vsaj malo hitreje teče...
Vreme nam ni najbolj naklonjeno, že v Ptuju je bilo precej hladno, v Ložnici je pa itak deževalo. Ampak nov sistem tekem mi omogoča, da grem prej domov, tako sva z Ložnice res pobegnila. Bi še prej ampak ker je Roland nekaj raztural z Amy(mami od Nike) sem pač mogla gledat še njega. Amy je v Ložnici naredila še zadnji pogoj za trojko in šla tudi tečt že takoj kot predtekmovalka v trojki in se odrezala precej dobro. Čestitam Roland in Amy. Pa 5rci in Didi, ki sta tudi končno naredili drugi pogoj za dvojko tudi :). Je bil dan pogojev. Konec koncev sva v agilitiju tudi midva naredila še en pogoj :)Ko bi jih lahko nekaj kar k Nike prenesla... Četitke tudi nama :)



Poleg tekme smo v Ptuju preživeli lep "družinski" dan, v družbi Bučkovih in tokrat tudi Asha (bratec od Nike) ki živi tam. Najbrž mi ni treba posebej povdarjat kako lep dan je bil. Ptujska tekma pa je tako ali tako, kot že tolikokrat povedano, ena mojih najljubših.

nedelja, 2. maj 2010

Slavnik



Včeraj smo primorsko klapo pobrali na Kozini in šli na sprehod na Slavnik. Hribček ni visok, težavnost vzpona pa si lahko prilagodiš po svoje. Obstaja precej strma pot navzgor, mi pa smo tokrat izbrali malo lažjo in daljšo in uživali v sprehodu, sončku in modremu nebu.
Škratek v škatlic je narisal tole....










Sicer pa... Pudelj je pes, za katere si nisem nikoli mislia, da bi ga lahkoimela. Ampak po tem, ko sem spoznala Lu in Bena, dva kodrčka sem si premislila. To so pravzaprav čudoviti kužki in jih priporočam vsem, ki imajo veliko energije, so športnega duha, po drugi strani pa se jim ne da ukvarjato s teriersko trmo.