BENETTON & NIKE & NYÍL

BENETTON & NIKE & NYÍL

sreda, 30. marec 2011

Dnevi prostovoljstva in Koča na Čavnu

Leto 2011 je svet evropske unije razglasil za leto prostovoljstva. 26. marca se je slovenska Filantripija DAN ZA SPREMEMBE, dan prostovoljnega dela. Ker sem prostovoljka v raznih inštitucijah že od osnovne šole smo se aktivno udeležili tudi dela na ta dan. Kot pravi planinci smo šli seveda pomagat uredit in na novo poletno sezono pripravit eno od planinskih koč.
Kočo na Čavnu.
Prišli smo že v petek in se kar takoj lotili pleskanja notranjih sten. Benu in Nike ta ideja ni bila preveč všeč in sta šla raje kar spat. Sta pa toliko bolj uživala naslednji dan. Moje pravilo je socer, da imam v gneči psa na vrvicah in ju ne pustim, da prosto prosjačita za hrano. Amapk to je bil drugačen dan. Tako sta tudi onadva pridno pomagala in prostovoljno posprvaljala vse kar je padalo pod mize. Prijazni prostovoljci, ki so še pomagali, bilo jih je ogromno, in tudi nekaj planincev, ki so prišli mimo, pa so pridno, prostovoljno metali, khm, raje ne vem kaj, po tleh. naj jim bo vsem skupaj, to je pač tak dan.







Po delu smo spet došli na eno uro oddaljen Kucelj. Prijetno je tam. Koča na Čavnu je človeku lahko cilj, če se odpravi peš z doline, lahko pa še izhodišče na mnoge druge vrhove tam naokoli.

Ker imam nekaj malega smisla za risanje sem okrasila steno koče s sliko Vučkota planinca. Ne vem kaj me je zadnje čase obsedel ta Vučko, ampak njegovo podobo upodabljam v vseh možnih sodobnih športih. Čas je, da si izmislim svoj lik. Najbrž kakšnega kosmatega terjerja ;)


Pa še nekaj posebnega se je zgodilo. Kot sem omenila, smo prišli na kočo že v petek. In smo ostali do nedelje. In seveda smo mogli nekje prespat. Koča na Čavnu je tako edina, kjer sta moja kužka spala skupaj z nami na skupnih ležiščih.

Aja, kdo bi si mislil, da je vrh Čaven popolnoma drugje, kot koča na Čavnu. Niti Nina in Grega ne, ki sta se nam želela pridružit in se v soboto zjutraj odpravila proti Čavnu. Žal proti napačnemu, tako smo se zgrešili in se nismo uspeli srečati.

Ker imamo na obisku prijatelja s Slovaške smo na poti domov naredili še en ovinek inmu pokazalai predjamski grad blizu Postojne.
to je grad zgrajen v sklai. V hribu je nešteto rovo in podzemnih jam. Vsaj eden od rovov vodi vse do Pivke. Skozenjje gospodar gradu, Erazem predjamski, hodil po hrano. Tako so grad dve leti oblegali in čakali, da jim bo znotraj zmanjkalo hrane, pa jim je ni. Veliki Erazem oredjamski je klavrno končal, ko ga je izdal eden od njegovih. Sestrelili so ga skozi straniščno školko, ki je bila najbolj izpostavljen del gradu. Izdajalec je pomahal, ko je bil veliki Erazem na potrebi in tako je bil njegov konec res klaveren, prav nič vitežki.

četrtek, 24. marec 2011

POMLAD!!! in Rašica


V deželo je prišla pomlad! Čisto prava, s soncem in toplimi temperaturami. V atriju smo postavili mizo in zadnje dni nismo nič več notri, samo še zunaj. Ben in Nike sta navdušena, ker lahko počivata na zraku. Ker pa je naš atrij majhen in betoniran se podamo k sosedom na njihov veik vrt, kjer se igramo z otroci in se martinčkamo na velikem travniku. Nike je včeraj preganjala Gašperjev avijon, ki je žal strmoglavil preden smo uspeli narediti resen posnetek. Ampak bomo akcijo ponovili, ker je to vsem skupaj res zabavno. Nike se trga in ga lovi,tudi Benu in Bibi, otroci pa se do solz nasmejijo, z mano vred. In za strmoglavljenje niso krivi psi, temveč Gešper, da ne bo pomote :). Ampak ni žalostnega konca za avijon, ga bo popravil.


RAŠICA
Ljudje hodimo raziskovat cel svet, eni pač malo maj svet, pač pa celo Slovenijo, okolico domačega kraja pa kar zanemarjamo in večinoma sploh ne poznamo. Pa imamo tudi v bližnji okolici prav lepe hribčke za preživljnje sončnih popoldnevov. Danes smo šli na sprehod na Rašico. Sploh ne prvič, samo vedno se mi je zdelo brezveze o tem pisat in jo slikat. Ker mi je sprehod tja čisto preveč samoumeven in vsakdanji. To definitivno ni reklama za hrib, ker je ravno to, da ni preveč obiskan super. Dejstvo pa je, da je to prav lep sprehod. Sploh v tem letnem času, ko vse naokoli cveti in trava ratuje bolj zelena. Res je bil prav čudovit in poživljajoč sprehod.




Nekaj časa smo ves čas viseli v Prekmurju. Zadnje čase pa nič. Da ne bo zgledalo, da smo pozabili na familijo objavljam eno ful luštno slikco naših bab, Ais, kire in ammy, kako se martinčkajo na spomladanskem soncu. Prav pogrešamo jih že, vse skupaj, naše pekmurce in zdaj bo res že čas, da se odpravimo spet malo tudi na tiste konce! Ampak kmalu se začnejo tudi spomladanske tekme, tako, da se bomo malo več videli.(je že nujno, ker zamnjkuje tudi žitaric v moji omari ;) ) Komaj že čakam! Poljubčka vsem našim prekmurcem :*

nedelja, 20. marec 2011

še en lep vikend s KOČO NA LJUBELJU 1370

PETEK IN NINA& MALI BEN NA OBISKU
V petek sta se po Ljubljani spet mudila Nina in Ben. Imela sta nekaj opravkov v Ljubljani, nato sta se nam pridružila na sprehodu. Nista imela veliko časa, zato sva ju z Gregorjem morala odpeljati na en dokaj hiter sprehod, zato tudi nekam blizu. Kako naj zahtevni kraševki pokažem kak del ljubljanske narave, da bo z njim zadovoljna??? Pst odpade, je že videla, na Toško čelo smo tudi že sli, pa e čisto preveč blatno je tam, po zadnjih deževnih dneh. Še kar v redu se mi je zdelo, da jo odpeljem do Toškega čela kar z avtom in se peš odpravimo naprej do Katarine. Nina je bila deljno zadovoljna. Jah draga moja nina, Ljuljana ni Kras, to ej dejstvo in tisto, kar imamo mi za lepo naravo okoli mesta se nje še vedno zdi samo zadovoljivo.
Saj jo razumem. Kras je pač krs in gorenjska je pač gorenjska, zato bom nekoč kupila tam eno brunarico in uživala nekje v hribih v čisti naravi.





SOBOTA IN KOČA NA LJUBELJU
Do takrat pa...bomo hodili na izlete tja. In tako smo se v soboto odpravili proti mejnemu prehodu Ljubelj. Navadno se od tam odpravimo levo na Zelenico, kar seveda zelo priporočam. In ne pozabit, od zelenice se res splača še naprej na izvir Završnice. Ampak, ker je bilo vreme spet bolj tako tako in nikoli še nismo šli na desni hrib, na kočo na Ljubelju, smo šli tokrat tja.
Koča na Ljubelju se nahaja na nekdanjem mejnem prehodu med Avstrijo in Slovenijo. To je najstarejši gorski prelaz v evropi, zgrajen leta 1728. Da se še kaj poučimo med vsemi temi pohodi.
Skratka. V osnovi je Zelenica res bolj zanimiva, je pa tudi ta vzpon čisto ok. Glede na to, da ne vem kaj ni, gre človek mirno tud na obe strani. Je pa to pozimi raj za sankače, saj gor vodi bivša cesta, zato, če se kdo gor sprehaja s psi, ko je sneg, zelo previdno, ker nikoli ne veš kaj ti pridrvi nasproti.
Pa še pomemben podatek. Psi smejo v kočo. Oskrbnik je bil sicer nekaj mrkel, pa sem potem dojela, da zato, ker razen nas in še dveh turistov ni bilo tokrat tam nikogar. Blažen mir in zadosten razlog, da je oskrbnik zaprl kočo takoj, ko smo jo zapustili. Od tod njegova mrkost in nezgovornost. Saj je samo čakal, da se poberemo in bo on lahko odšel domov.


PLEZALNA NEDELJA
Vse ne more biti vedno tako, kot si moji kužki želijo, zato smo nedeljo prilagodlii bolj meni v prid. Odšli smo plezat v Vipavo. S staro klapo. Šele zdaj sem se zavedala, kako sem jih pogrešala. Bil je čudovit dan pod plezališčem. Grelo nas je spomladansko sonce in premagali smo nekaj skalnatih problemov. Malo me edino ovira to, ker me še vedno bollia vrat in hrbet. Celo tako močno, da ne morem nostiti lastnega nahrbtnika. Ampak zato pa imam prijatelje a ne :) Medtem ko mi plezamo se kužki sončijo pod steno. Za njih plezalni dnevi niso preveč zanimivi,ker ni norenja ampak morajo biti pri miru. Ampak tudi to je boljše, kot posedanje doma. Bližajo se sončni dbevi in izletov bo še veliko. Prav tako komaj čakam na agility tekme zunaj.
Dobrodošla pomlad!

ZGODOVINA

Ne morem si pomagat, da nebi tega objavila.

tOLE JE PRVA AGILITY TEKAM V SAMOSTOJNI SLOVENIJI LETA 1992
nivo agilitya v Sloveniji se je ZELOOOOOOO dvignil. Vsaka enka je boljša od tega. Čeprav moram priznat. Če pomislim na 4fun tekmo v Udinah hmm, debitati niso bili dosti boljši :S

HAVE FUN!

sreda, 16. marec 2011

Seminar poslušnosti by: Marko Koskensalo

Niso samo moji kužki in moji tečajniki tisti, ki jih učim. Širim tudi svoja obzorja. Da sem v svojem znanju čimbolj široka sem se prejšnji vikend udeležila seminarja finca Marka Koskensala. On je sicer znan po metodah, ki jih sama ne odobravam,oz. sem že skozi seminar ugotovila, da bi znala stvar naučiti enostavneje celo sama, vendar pa sem mnenja, da moram te metode, kot inštruktor, poznat, čeprav jih ne uporabljam. Na delu poslušnosti, ki sem se ga udeležila nam je prizanesel z res grobimi metodami in prikazal takšne, ki so bile v večini primerov sprejemljive celo zame. V svojih tečajih sem imela tuditečajnike, ki bi se jih zdaj morda lotila malce drugače. Niso namreč vsi psi isti in nekateri potrebujejo tudi malo prilagoditve v šolanju.
Veliko se ukvarja z dvigovanjem energije in ta del mi je bil zelo všeč. Kljub temu, da je delal predvsem na Belgijskih ovčarjih, ki so karakterno (in celo po velikosti) drugačni od večine mojih tečajnikov sem izluščila kar nekaj koristnih informacij in idej. Najprej sem hotela samo poslušat ampak ker so mi dali priložnost sem mu predstavila tudi svoje pse in probleme. Pravzaprav je bilo prav smešno. Med vsemi tistimi Belgijci in Nemci in njihovimi vodniki, med katerimije bila polovica vojakov sem se tam znašla jaz s svojim Benom in Nike. In v soboto, ko je Nina bordala in sem čuvala še malega Bena še z njim. Belgijci in moji mali pajacki.
Z Benom sem predstavila problem medlosti in slabe energije. Dal mi je kar dobro idejo kako dvigovat njegovo energijo in kako končno pozitivno izkoristiti njegovo voljo do neprestanega lajanja. Lajanje namreč precej dviguje njegovo energijo. Situacija je bila hitro malce boljša. Bomo videli, če lahko z Benom tako pridem še dlje, kot sem. Da ne bo pomote, že zdaj sem z njegovim delom več kot zadovoljn,glede na to, kaj je kazal, pa vendar, če obstaja možnost, da to še dvignem, zakaj ne??
Nike pa. Glede na to, kako je delal z Belgijci me je prav zanimalo, kako bi delal z majhnim psom. Ampak ga je moj način dela zadovoljil, za takega psa njegova metoda vsekakor ni primerna že zaradi velikosti. Tako mi še v naprej ostane klikanje čim boljšega položaja, s samo energijo pa pri njej ni toliko težav. Že sama vem, da če ji pade, jo dvakrat pošljem okorg drevesa, se malo poruvam in je spet na vrhuncu.
POleg dvigovanja energije sem dobila še nekaj koristnih in uporabnih informacij, tako, da sem načeloma z obiskom seminarja kar zadovoljna.

Posnetkov seminaraj žal nimam,ker ga ni dovolil snemati, ftografij pa tudi ne veliko,ker sem se posvečala pridobivanju informacij, ne fotografiranju.

HOW HOW do Onemoglosti, Onemoglost pa ne pride.

Nike je kar super pes. Doma načeloma večino časa prespi in pusti, da jaz v miru delam karkoli pač. To je najbrž zato, ker smo sicer tako veliko zunaj in tudi ko smo doma delamo trikce in podobno. Kužki potem pač potrebujejo svojih nešteto ur spanca. Če jo vidiš doma, bi si v bistvu lahko mislil kako miren pes je to. Važno je, da ima svojo odejo čez glavo. Vendar to ne pomeni, da se ji nič ne da, takoj ko omenim akcijo je za! Ko pride ven je popolnoma drug pes, kot nekaj minut nazaj. Takoj začne skakat in noret. To mi je pri njen kar všeč.
Imamo pa včasih tudi viške energije in norimo tudi doma. Moram rečt, da mi je kar všeč, da to ni vsak dan, ker takšno norenje, ko jo prime, traja več ur. ampak jih izkoristim, ko jo prime in se z njo z veseljem igram in se zabavam z njo, ker mi je všeč tudi to kako nora zna bit.



Kaj pa Panetone? Pridruži se noriji seveda. V igro vključi veliko lajanja. Tudi on ima svojo žogico. Sicer on obupa prej ampak če mu dovolim lajat, potem vse tri, štiri ure laja z nama. To pa zanj res ni problem. Še dobro, da živimo, kjer živimo in naših sosedov naše žurke ne motijo. Jap, upan, da mi ne bo nikoli več treba živet v strnejnem blokovskem naselju. No ker je baje vse odvisno od mene pač ne bom!

sreda, 09. marec 2011

reka Reka

Še nekaj fotk iz predzadnjega obiska Nine, ko smo se z Gregorjem in Belo odpravili k nje in nas je odpejala na sprehod po obrežju reke Reke. Je treba posebej povdarjat, da smo se imeli lepo? Ne! slike naj govorijo same zase.










ponedeljek, 07. marec 2011

Kej se dogaja?

Zadnji dnevi so bili eni bolj stresnih v mojem življenju. Nujno sem potrebovala oddih in pobeg od vsakdanjega življenja. Prepričana sem, da kužki čutijo mojo napetost, saj so bili tudi oni nekoliko potrti. Pobegnili smo k Nini in Malemu Benu v Sežano. Ta sobota je bila pustna. Rekla sem si, da se nikoli ne bom delala norca iz svojih kužkov z raznimi čudnimi oblekcami. Ampak bil je pust in če so šeme vsi, zakaj ne bi bili še psi. Tako je Ben dobil oprsnico z napisom: KING OF THE STREET" Nike pa oprsnico roza barve z napisom: "PRINCESS". Toliko norčevanja je še dovoljeno, saj je vendar norčavi pust. Oprsnico z napisom "KING OF THE STREET" je dobil tudi Mali Ben. Tako našemljeni smo šli paradirat po Sežani. Kljub temu, da smo se tokrat sprehajali tudi po mestu, ne le po naravi, smo se imeli prav fajn.





Joj ta moja Nike. Sem in tja se ji popolnoma utrga, začne vlečt in se dret. Načeloma mačk ne preganja, če ne tečejo seveda. Njeno prepričanje je namreč, da je treba preganjat vse kar se premika, pa če je to človek, maček, pes, skiro...Če pa je muca pri miru je lahko do nje popolnoma prijateljska. Vendar se kljub temu odloči, da bi kdaj pa kdaj ona vseeno zganjala svoje in se drla in vlekla za smrt. Tudi tokat jo je nekaj v tem stilu pičilo. In sem se jaz odločila, da se mora naučit kontrolirat in hoditi počasi ob meni vsaj nekaj metrov. Nja. Če kaj, je to boj" kdo je bolj trmast in vztrajen". Katera je zmagala ne morem rečt. Nehala se je dret, vlekla je pa še vedno. Bi rekla, da je delna zmaga na obeh straneh. Ne, z mojimi psi pač dolgčas ni!

Aja. Še eno stvar sem odkrila pod Nininim budnim očesom. Kaj je moj problem pri agilityu? Zdaj bom delala na tem in mora se zgoditi, da se moje vodenje dramatično izboljša. V čem je trik? HA! Ja, pa kaj še, tega pa res ne povem ;)

ps. Tole pa nima veze s psi ampak zdaj sem pogledala slike in dojela, da smo se slikali na šolskem igrišču. Ampak resno? To je šolsko igrišče, kjer se pručki čručki igrajo? Koliko jih pa je, trije? Igrišče direktno na cesti, brez ograje, pa čeprav je rampa zaprta in prometa skoraj ni, veliko šest kvadratnih metrov. Moram reči, da me veseli, da nisem učiteljica tam, najbrž ne bi svojih otrok nikoli peljala ven. Naši otroci imajo pa travnike in velika ograjena igrišča, kjer se res lahko brezskrbno igrajo, norijo in se lovijo. No, bi pa rekla, da so mame najbrž bolj vesele, ker blatni pa zaradi podlage Sežanski osnovnošolci res nikoli niso :S.