Dnevi prostovoljstva in Koča na Čavnu

Leto 2011 je svet evropske unije razglasil za leto prostovoljstva. 26. marca se je slovenska Filantripija DAN ZA SPREMEMBE, dan prostovoljnega dela. Ker sem prostovoljka v raznih inštitucijah že od osnovne šole smo se aktivno udeležili tudi dela na ta dan. Kot pravi planinci smo šli seveda pomagat uredit in na novo poletno sezono pripravit eno od planinskih koč.
Kočo na Čavnu.
Prišli smo že v petek in se kar takoj lotili pleskanja notranjih sten. Benu in Nike ta ideja ni bila preveč všeč in sta šla raje kar spat. Sta pa toliko bolj uživala naslednji dan. Moje pravilo je socer, da imam v gneči psa na vrvicah in ju ne pustim, da prosto prosjačita za hrano. Amapk to je bil drugačen dan. Tako sta tudi onadva pridno pomagala in prostovoljno posprvaljala vse kar je padalo pod mize. Prijazni prostovoljci, ki so še pomagali, bilo jih je ogromno, in tudi nekaj planincev, ki so prišli mimo, pa so pridno, prostovoljno metali, khm, raje ne vem kaj, po tleh. naj jim bo vsem skupaj, to je pač tak dan.







Po delu smo spet došli na eno uro oddaljen Kucelj. Prijetno je tam. Koča na Čavnu je človeku lahko cilj, če se odpravi peš z doline, lahko pa še izhodišče na mnoge druge vrhove tam naokoli.

Ker imam nekaj malega smisla za risanje sem okrasila steno koče s sliko Vučkota planinca. Ne vem kaj me je zadnje čase obsedel ta Vučko, ampak njegovo podobo upodabljam v vseh možnih sodobnih športih. Čas je, da si izmislim svoj lik. Najbrž kakšnega kosmatega terjerja ;)


Pa še nekaj posebnega se je zgodilo. Kot sem omenila, smo prišli na kočo že v petek. In smo ostali do nedelje. In seveda smo mogli nekje prespat. Koča na Čavnu je tako edina, kjer sta moja kužka spala skupaj z nami na skupnih ležiščih.

Aja, kdo bi si mislil, da je vrh Čaven popolnoma drugje, kot koča na Čavnu. Niti Nina in Grega ne, ki sta se nam želela pridružit in se v soboto zjutraj odpravila proti Čavnu. Žal proti napačnemu, tako smo se zgrešili in se nismo uspeli srečati.

Ker imamo na obisku prijatelja s Slovaške smo na poti domov naredili še en ovinek inmu pokazalai predjamski grad blizu Postojne.
to je grad zgrajen v sklai. V hribu je nešteto rovo in podzemnih jam. Vsaj eden od rovov vodi vse do Pivke. Skozenjje gospodar gradu, Erazem predjamski, hodil po hrano. Tako so grad dve leti oblegali in čakali, da jim bo znotraj zmanjkalo hrane, pa jim je ni. Veliki Erazem oredjamski je klavrno končal, ko ga je izdal eden od njegovih. Sestrelili so ga skozi straniščno školko, ki je bila najbolj izpostavljen del gradu. Izdajalec je pomahal, ko je bil veliki Erazem na potrebi in tako je bil njegov konec res klaveren, prav nič vitežki.