Nyíl je osvojil svojega prvega dvatisočaka. Viševnik. Spet ni bil v planu. Šli smo pač na Pokljuko in se tam malo sprehajali in pravzaprav planirali it kamorkoli drugam kot na Viševnik. Ker sem jaz gor že bila in sem si rekal, da okoli Pokljuke se pa res da it še kam drugam. Ampak nismo našli nič pametnega, smo šli bolj na slepo in kaj češ smo jo pamahnili tja gor. In ni nam bilo žal. V bistvu sem planirala še enkrat it tja gor. No vsaj še enkrat, ker takrat, ko sem bila na vrhu je bila megla in se razgleda ni videlo. Tokrat pa je bilo vreme čudovito in razgled popoln. Le triglav je bil odet v megleno tančico, tako da se vrha ni videlo. Ni druge, bomo mogli it še enkrat. Glede na to, da je kar nekaj ljudi vzdihovalo nad lepoto slike z vrha bomo očitno res še koga peljali tja.
Naslednjič, ko gremo na pokljuko pa se res odpravimo drugam. Proti Triglavu. Na vrh sigurno ne, ker se s kužki ne da in če se z njimi ne da, potem ne gremo. Ampak do koder bomo prišli, saj je s pokljuke tja menda zelo lepa pot. Si bomo pač vzeli bolj pot za cilj, kot sam cilj. Kar je v resnici meni tako ali tako vedno bol pomembno.
