BENETTON & NIKE & NYÍL

BENETTON & NIKE & NYÍL

ponedeljek, 21. december 2009

VOGAR 1054






Po dolgem času nas je razveseljevalo sonce. Mraz je sicer bilo, ZELO, pa smo se vseeno odpravili v hribe, nekaj fantov in midve z Nikico. Sicer na malo nižji Voger, ampak smo se šli potem še kopat, zato smo izbrali krajši izlet. Naslednjič bom pot nadaljevala do planine jezero. Sneg in sonce sta pričarala zimsko pravljico. Ben je kot ponavadi pridno šparal kilometre in hodil lepo z nami, Nike pa je kilometre nabirala in skakala naprej, nazaj, levo, desno v gozt in uživala v zimskih radostih. Ker sem ravno zadnjič nergala čez planinske koče, kjer nikjer ne pustijo psov notri, pa so bili tu človeški, pravzaprav zelo prijazni. Spustili so ju v kočo, kjer smo se prijetno pogreli ob klaminu, predno smo se vrnili v Bohinj. Prav tako moram pohvaliti gostilno oz. penzion Tripič v Bohinjski Bistrici. Previdno sem vprašala, če dovolijo pse v restavracijo in bolj kot ne pričakovala zavrnitev ali vsaj prošnjo, naj bojo diskretno nekje pod mizo. Natakar pa mi je rekel, da seveda, kot, da je to nekaj najbolj samoumevnega. Poleg tega je bila tudi hrana odlična, tako, da priporočam.

Slike si lastim, ker je Matej slikal z mojim fotoaparatom :)

sobota, 19. december 2009

NA MEJI NOROSTI

Nekoč sem poznala dekle, ki je reklo "na tekme bom hodila samo na bližnje in na tiste, na katerih ne bo deževalo". Pozabimo dejstvo, da je to dekle potem preživelo cel dan na dežju na tekmi v Hrušici, Trbovljah, da ne naštevam naprej, šlo na deževno tekmo v Zagreb (oddaljena lokacija in dež)in nazadnje danes zjutraj reklo 5rci. "Ma dej, mal snega naju pa že ne bo ustavilo, jaz grem, saj sem avanturist". Ne vem kaj je prepričalo 5rco, da je tudi šla. Najbrž to, da je tudi sama malo nora. Ja, dejansko je na meji norosti to, da rinemo na vse zgodaj zjutraj na nesplužene, zasnežene ceste na tekmo, čeprav nam to res ni potrebno. V postojni je za piko na i pihala burja. Po drugi strani pa, tako malo tekem je pozimi, res jih pogrešam in tudi agilitaških kolegov sem zelo vesela. Norost se je izplačala.
S 5rco sva zamudili eno uro, ampak to ni bilo nič hudega. Precej nas je prišlo istočasno in vsi so nas bili veseli, ker nas je bilo vsaj nekaj, prišli smo med previmi. Sodnika sta prišla pol ure za nami in tekma se je začela z 90 minutno zamudo. Udeležba je bila v končni fazi precej majhna, tekma pa ni kaj dosti hitreje potekala. No ja... Sobota je pač dan za tekme, kolikorkoli časa pač trajajo.
Ben je bil izredno dobre volje. Tekel je z veliko navdušenja. V agilityu je sicer preskočil dve coni ampak to je pač pri njemu tako. Lahko teče bolj počasi in naredi vse brez napake ali pa bolj hitro in preskoči vse cone. Nekaj se trudim okoli tega, pa ne vem, če ima smisel. Mogoče pa vzporedno z Nike še njega začnem učit tekoče cone. Konec koncev, zakaj pa ne? V osnovi pa mi je bolj bistveno, da teče kar se da hitro (predvsem zato, ker vem, da hitro teče takrat, ko se mu da in vem, da se takrat tudi zabava, ne dela tega samo zato, ker pač jaz tako hočem), pa če preskoči vse cone. In ok, tudi če je v jumpingu zgrešil vhod v slalom...je bil tudi ta tek super. Parkur je bil precej težak. Za enko. Meni so taki parkurji načeloma všeč, vsake toliko časa, za popestritev. Verjamem pa, da drugi enkarji niso bili tako navdušeni. Za začetnike je bil res kar malo težek. Tako se je večina diskvalificirala in kljub 15 kazenskim točkam sva končala na drugem mestu. Pravzaprav nepomemben podatek, pomembno je dejansko to, da sem videla, da Ben danes JE tekel z veseljem.
In potem sem ga seveda razveselila s kar nekaj sprehodi po snegu. Oba z Nike. Tudi Nike je sneg zelo všeč. Ne ve še čisto, kaj bi z njim počela, zaenkrat skače po njemu, vohlja in počasi začenja ugotavljat, da je zabavno lovit snežne kepe.
Božična tekam je bila torej kljub vsemu, mrazu, snegu, vetru, zastojem na cesti, prav prijetna.

četrtek, 17. december 2009

RAZOČARANA

Obožujem hribe, nikjer mi ni lepše in nič me ne sprosti bolj, kot pohod na en hrib. In ne predstavljam si lepšega jutra, kot zbuditi se v gosrski koči, stopiti ven v jasno jutro, poleti, spomladi, pozimi, jeseni, če je sneg ali ne, pogled na sosednje hribe...In kako bi lepše preživela prehod iz starega na novo leto, kot kje v taki koči z ljudmi, ki jih imam najraje in seveda s svojima psičkoma. Ker mi je v resnici vseeno za datum, ko to doživim, si lahko v izogib množični gužvi tako svoje praznovanje ustvarimo tudi kakšen dan ali dva prej. Ampak ne gre...Ne gre, ker v mojih ljubih hribih, kjer smo vsi ljudje eno, kjer so vsi prijazni in je oh in sploh najboljše in ker nič ampak res nič ne more biti popolno, ne pustijo v koče psov. In to me razžalosti. V obmorskih mestih, že praktično v vsak apartma dovolijo psa. Praktično v vse kampe, lokale, v glavnem, praktično povsod. V hribih pa ne...Ravno obratno, praktično v nobeno kočo ne smeš s psom niti na čaj, kaj šele, da bi pes prespal v sobi. Tako skoraj ne morem v hribe za dva dni, ker razen v bivakih ne morem nikjer prespat. Sploh ne pozimi. In to me žalosti, ker imam hribe res rada.

Božična čestitka

Tole sicer ni noben od mojih kužkov, ampak je tako simpatično, da moram objaviti tudi tu.

BOŽIČNA ČESTITKA

nedelja, 06. december 2009

VESELI DECEMBER


Veseli december je tu. Priznam, všeč mi je in rada ga imam. Rada imam vse lučke, ves kič, božične pesmice,vonj po cimetu in vso ostalo decembersko euforijo. Doma mi že mežikajo lučke z dreves, čeprav smo šele šestega. A vendar ena stvar kazi to prijetno, pravljično vzdušje. Strah in trepet in velike travme za Bena, Nike še ne ve kako bi se odzvala. Petarde. Ne razumem kaj je ljudem tako všeč pri temu, da nekaj poka. Po drugi strani pa je logično, marsikdo pa mogoče ne razume kaj je meni všeč na vseh teh lučkah ali vonju po cimetu recimo. Smilijo pa se mi vsi plašni kužki, ki v teh dneh še lulat ne morejo iti v miru. Pa če pomislim na svoja kužka. Bojita se, to že, a jaz poskrbim za njiju, oz. bolj moram skrbet za Bena, ju peljem iz mesta, nekam kjer ne poka, ko poka več se lahko skrijeta k meni pod odejo, pa se počutita bolj varne, vsaj malo. Kaj pa vsi kužki zunaj na verigah,v pesjakih? Včeraj sem slišala enega kako je tulil in se mi je trgalo srce. Zunaj na verigi, velikokrat se nimajo kam skrit, okrog njih bliska njim pa nič jasno in nikogar nimajo, h kateremu bi se stisnli. Njihovi lastniki medtem hladnokrvno sedijo v toplih naslonjačih, pijejo čaj, gledajo televizijo in si mislijo, pa kaj se ta pes skos dere zunaj. Ali še huje, medtem, ko najbrž sploh ne gledajo in opazijo ali je njihov pes prestrašen ali ne, poleg vsega še sami mečejo petarde, po možnosti kar na vrtu, pred hišo, kužku direkt pred ušesi. Mogoče pretiravam, ampak sigurno se najdejo tudi takšni, oz. predvidevam, da večina ljudi, ki ima doma pse, tudi sami veselo mečejo petrasde. In pri tem nihče ne razmišlja kakšne travme povzročajo ubogim živalim. Pa niso tu le psi, so še mačke, ptice, veverice, srne,...Za njih December ni prav nič VESEL ampak zgolj PEKLENSKI. Na žalost ta blog verjetno berejo le ljudje, ki razmišljajo kot jaz, pa vseeno, pomisli še enkrat, kaj bo tebi prinesel en pok, kaj pa s tem povzročaš drugim.

petek, 04. december 2009

sam doma

Poizkus...Nike sama doma, pa izven boksa, skupaj z Benom, za dve urici, ko grem na kavo. Zanima me, kaj me bo čakalo doma. Ko pridem nazaj najprej nič konkretnega ni za videti, samo razmetane igrače in še celi copati na moji postelji. Potem pogledam mizo, na njej nekaj ostankov arašidov. Privoščila sta si popoldansko malico. Ok, naj jima bo, sploh nisem opazila, da bi na mizi še kaj manjkalo, dokler nisem na tleh našla obglodanih sveč in se spomnila, da sem imela na mizi še adventni venček. Pogledam naokrog in tudi venček je bil na tleh. Takrat postanem jezna, Ben to opazi, da rep med noge in se potuhne, Nike še ne razume moje jeze in še kar naprej skače po meni, čeprav malo manj veselo, ker očitno vseeno začuti, da nekaj ni čisto v redu. Ko ju gledam ne vem ali naj bom jezna ali naj se smejim. Ben je definitivno bolj kot karkoli drugega smešen s tistim repom med nogami. Besna sem bolj, kot na njiju nase, ker sem pustila uničljive stvari na dosegu gobčkov. V službi sem komaj uspela prepričat sodelavko, da za domov ukradem nekaj okrasnih brusnic za v venček, no nekje, najbrž v njunih želodčkih so končale tudi brusnice. Ves trud je bil zaman. Zaključek. NIke bo še kar neaj časa čakala v boksu, ko me ne bo doma, ker Ben ima sam precej manj uničevalskih domislic, definitivno pa v nobenem primeru ne sme bit na dosegu nikakršna hrana. Ker to pač ni ne za okras, ne za šparat, pač pa za pojest. Kaj češ, če so kužki prosto spuščeni po stanovanju je pač vse uničljive stvari treba dat na varno. Ker mojima tudi na misel ne pade, da bi dala tačke na mizo, ko sem jaz zraven, ko pa mačke ni doma pa miši plešejo...