BENETTON & NIKE & NYÍL

BENETTON & NIKE & NYÍL

sreda, 22. december 2010

VESEL BOŽIČ IN SREČNONOVO LETO

Naj čas nikoli ne mineva tako htro,
da ne bi zastali in pomislili na drage prijatelje…
se nasmehnili, spomnili
in občutili lepoto tega, da imamo drug drugega.



In še nekaj posnetkov iz zakulisja


















Vesel božič vam želi tudi AMROMEKA.

torek, 21. december 2010

Božični Prestranek 2010

Moj mali Beni se je na tokratni tekmi v prestranku odrezal odlično. Se vidi, da mi mraz bolj paše. Letel je kot raketa. Prav veselje je teči z njim, k oje tako navdušen. Prav malo mar mi je za vse napake ki sva jih naredila. Prav malo mar mi je za polete, ki jih je imel preko guge. (čeprav se ni za navadit)Važno je, da ga ni prav nič zamorilo, ko sva jih popravljala. On se je očitno zabaval in je pičil! In to je najbolj pomembno. Če bi skos tako tekel bi bil prav žur.











V nedeljo smo si pa privoščili počitek pri Nini. Končno smo delali to, kar sem si že dolgo želela. NIČ! Malo smo šli na sprehod tam okoli, drugače smo pa prav zares lenarili.

ponedeljek, 20. december 2010

PRESTRANEK 2010 PRVA URADNA AGILITY TEKMA

Spomnim se prve agility tekme od Bena. Zmedena sem bila tokrat skoraj tako kot takrat. Ker je pol tekmovalcev manjkalo sem bila na vrsti druga, namesto šesta in sem seveda zamudila svoj lastni štart. In pozabila sem pol parkurja v jumpingu. Ampak vseeno, je bilo zabavno. Jumping sem kar zabluzila, preveč sem jo čakala, pri tunelih sem se panično drla kozi, kozi, kozi, pri slalomu tudi paničarim in to čisto brez veze.( tudi pri Benu). Ampak agility sem se vseeno malo vzela k sebi in resno tekla. Cona na mostu je bila odlična, gugo je pa preskočila. Samo sem bila pridna in sem jo šla ponavljat. Slaloma sploh ne bom omennjala. Že od Bena imam neko paniko na slalomu in jo delam tudi pri Nike. Brezveze, vhod zna najti odllično, zaradi moje panike ga pa fali, ker ji hočem kao natanno pokazat, pa jo namesto tega izrinem. Ehhh











Ker smo bili ravno pri Nini v Sežani, smo v nedeljo bolj za hec kot zares v snegu malo potrenirali. Dejansko, glede slaloma sploh nimam kaj komlicirat. Rečem slalom in gre! Samo natrenirat moram še da ga bo samostojno odtekla, ne glede na to kje boom jaz, da bom lahko menjala tudi za njo. Ampak počasi, veliko stvari je treba še naštudirat, itak.

torek, 14. december 2010

agility 4fun- Udine




Pred prvo tekmo sem želela še malo trenirat. V ljubljani zaradi snega to ni bolo mogoče. Hotla sem it k Nini na Primorsko, pas em zvedla, da Italiani organizirajo 4fun tekmo v Udinah. In smo šli malo potrenirat kar na tekmo. Nikica se je odrezala prav dobro. V jumpingu sva si pridobili 15 kazenskih točk, ker je šla mimo ene ovire, potem je pa podrla palico, ko jo je preskočila. Nič hhudega. Odlično je zadela vhod v slalom, samo kot je v njeni navadi si je pot v slalomu malo priredila in spustila dve palici, zato sva mogli ponavljat ampak v splošnem je tekla super, jaz pa....ravno obratno. premikam se, kot, bi imela zvezana kolena, ne grem nikamor, še dobro, da je na parkurju dokaj samostojna, zna it naprej in, kot je rekla Polona, je pametna :D. Jaz si bom pa kupila električno ovratnico, da me bo nekdo stresel vsakič, ko jo bom na kakšni oviri čakala. V agilityu je pa preskočila cono, čeprav na posnetku ki je sneman z malo čudnega kota zgleda, kot, da jo je vseeno naredila. Jaz trapa trapasta sem potem trikrat ponavljala most in zadnja je bila najslabša. Nisem potem mogla kar ponavljat in ponavljat mosta tam gor, zato sem zaključila in šla dol, ker je tako fer do drugih. Čeprav je bil most še najmanjši problem. Slabša je bila gugalnica in res sem jezna, da nisem raje tega popravljala. Pa šla še v slalom. Italiani so dosti bolj na izi kot mi. debitantih si je vsak vzel čas in visel na parkurju 5 minut, mirno bi lahko tudi jaz ponovila še gugo in šla še v slalom, samo nisem navajena, da tolahko počnem na tekmi, čeprav je 4fun. Samo zaradi debitantov (in vseh ostalih), ki so si vzeli čas je tekma z precej malo tekmovalci trajala do šestih popoldne. Skratka, NE SMEM PSA ČAKAT, MORAM MU ZAUPAT IN LAUFAT!!!!

Nisem hotl aobjavit najinega posnetka, samokaj čem skrivat, kar je je, tako, da evo, tukaj je:

Ker je bil 4fun so lahko tekli tudi pari, ki sicer ne tečejo skupaj in nimajo knjižic. Tako se je v agilityu sprobal tudi ZZ. Ne morem verjet kakšen naravni talent je to. Jumping sta tekla odlično. ZZ je naredil dve lepi slepi menjavi, s katerimi se jaz mičim in muučim. NAjbrž zato, ker toliko razmišljam o tem on pa dela, kar se mu pač zdi logično. Pa še, Italiani imajo neka svoja čudna pravila. Mediuma sploh ni bilo. Samo small in large. Bena sem prijavila v Medium seveda, pa so ga vtaknili v large. Sem mislila, da pol hopov nebo preskočil, pa jih je, čisto vse. Ponosna sem na oba, ki sta me prav prijetno presenetila. Z vami delim tudi njun posnetek

sobota, 11. december 2010

pa pojdimo...

Odločitev je padla, ta vikend pa res počivamo, poležavamo in ne gremo nikamor! Aha, pa kaj še, pri tem vremenu. Po dnevih in dnevih padavin, ki se jemljejo od nevem kje, mesecih megle, ni šans!!!Prvi plan je bil, da v soboto prie na obisk Sheila s Tino, pa nas je skenslala. Draga moja Tina, še žal ti je lahko!
Pa pojdimo od začetka. Prejšnjo soboto smo mogli it peljat moje tačke na servis v ajdovščino. Takoj ko je Nina slišala, da se bomo mudili na njenem koncu je priletela še Nina ;) s svojim Benčkom. Šli smo proti Otliškem oknu a na vrh nismo prispeli, nekaj m inut pred vrhom smo se obrnilo, ker je pihalo tako, da smo mislili, da nas bo odpihnilo.


Potem smo šli še v staro Gorico na miklavžev sejem. Luštno, ampak psičkom take reči niso všeč. Smo se zmenili, da jih od zdaj za take "neumnosti" raje puščam doma.

V nedeljo se je kazalo nekja sonca in smo šli na Blegoš. Hrib s čudovitim razgledom z vrha a potjo po severni, senčni strani, tako smo skoraj sončni dan praktično vrgli stran, saj smo prišli na vrh, ko je sonce skoraj že zašlo, poleg tega je bilo pasje mraz in je tudi tu močno pihalo.



in sem bila spet cel teden uničena, pa sem rekla, bom počivala. Ampak, ker sem jaz jaz in vem kaj je počitek samo hipotetično sem danes zjutraj spet kuhala čaj in pakirala pohodniški ruzak. In ni mi žal. To je bil eden lepših dni v letošnjem letu, ker je leta skoraj konec, lahko zagotovo to trdim. Sonce je sijalo z vso močjo, na nebu se je sem in tja sprehajal kakšen prosojen oblaček in Kofce gora nudi čudovit razgled na okoliške hribe, bela snežna odeja, ki je v Ljubljani, zaradi dežja, skoraj ni več, vso sliko samo še polepša. Ni bilo megle, ni pihalo...Nič čudnega, da smo ostali skoraj do sončnega zahoda in seveda naredili milion fotk. Pot je bila še kar naporna a se nisem nič pritoževala, užitek ob pogledu na okolico ob vsakem koraku odtehta vsak napor in po dolgem času avto ni bil tisto, čessar sem se najbolj veselila, ko sem se vračala dol. Kljub mokrim čevljem bi lahko še kar hodila in hodila. Uživala pa sta očitno tudi Ben in Nike. Ko smo se "sankali" po riti navzdol, sta nas z veseljem preganjala, strgala sta mojo rokavico, kdo bi jima zameril,...In Ben, moj dragi ben, ki se me ves čas drži kot klop, je odhitel po sneženi poti in kar izginil. To mu ni niti najmanj podobno ampak on se je odločil, da je ta zanimivi kraj vredno samostojno raziskovat. Očitno se je imel fino. Tam nekje dol pri koči nas je počakal in potem smo jo vsi veseli in zadovoljni mahnili proti domu.
O počitku ne duha ne sluha, soncenas je zdelalo in smo uničeni. Jutri pa je nov dan, ki ne bo nič manj naporen, čaka vas zanimivo presenečenje! Do jutri torej...

In seveda nekaj od neštetih slikic prelepega dne...














nedelja, 28. november 2010

naj sneži, naj sneži, naj sneži...

Sneg je pobelil našo prelepo podalpsko deželico. Super je, vse dokler ni potrebno prijeti lopate in skidati dvorišča in parkirišča. Ampak pustimo detajle. Raje uživajmo v zimskih radostih. Nike ima čudovit plašček, da je ne bo več zeblo v snegu. Takoj ko je zapadelo sem ga preizkusila. Ampak sem ga prvič narobe oblekla in se je ubogica komaj premikala, jaz pa sem gledala kako čudno ji stoji in kaj sem to spet kupila. In to ne prav poceni. Ja, Nike nosi oblekce. Ker jo očitno zebe in ker je moje mnenje, da kužki, čeprav v svoji osnovi imajo varovalni kožuh, prvo kot prvo niso vsi prilagojeni našim vremenskom razmeram. Tako kot Huskiji, Malamuti in podobni polarni psi niso vzrejeni za naša vroča poletja, tako nekateri psi niso vzrejeni za naše zime. Zato jih tu zebe. In potrebno jih je obleči. Kot drugo pa. Kuža ki živi v stanovanju je navajen notranjih 20, 25 stopinj, potem pa mora iti enako kot je oblečen notri na 20-30 stopinj manj. Mi nase navlečemo topel plašč, kuža ima pa kao dlako. Ja samo ista dlaka kot prej na toplem ne more enako funkcionirati na 30 stopinj manj. Zato je treba pač kužka obleči, sploh kratkodlakega. Nike je v plašču najprej stala pri miru in ni vedela kaj naj. Takoj, ko je imela plašček prav oblečen in semo jo spustila na sneg pa je nanj pozabila in uživala v igri s snegom.


Snega je napadlo že v petek. V soboto pa nas je poleg bele odeje razveseljevalo še sonce. Ker smo imeli nekaj dela nismo nikamor šli. Smo se pa sprehodili vsaj s 5rco in se na travniku pred hišo kepali s sosedi. Sem že kdaj omenila kako cool sosede imam. Te, ki mi pustijo da postavljam agility ovire na njihovem vrtu in te, ki pustijo, da tam nemoteno vadim, da na njihovem velikem vrtu šolam kužke ali se samo igram. Sosedovi otroci in zlata prinašalka Biba pa se mi pogosto pridružijo pri igri ali na kakšnem sprehodu. Takole smo se zabavali v soboto.





tam čez eni zidajo bajto, NIke pomaga. Neeeeeee, samo rov do japonske smo skopali

ojoj


Kako je pa kaj nad 1000m nadmorske višine? To smo šli preverit v nedeljo z Nino in malim Benom. Na Slivnico. Sonca ni bilo. Jaz sem kot vedno prinesla meglo,ZZ veter, Nina pa očitno padavie. Sneg je vedno močneje naletaval, na vrhu nas je precej prepihalo. Smo pa vseeno uživali. V snegu in kepanju seveda. Hribček je prijeten tudi za tiste z manj kondicije. Precej položen. Na vrhu pa nas čaka še eno prijetno presenečenje. Še en redkih hribov, kjer imajo v kočo vstop tudi kužki. Očitno so primorci k temu bolj nagnjeni kot gorenjci. Presneto, pa tako rada imam gorenjsko in gorenjce. Slaba stran tega je, da ima oskrbnik težave s pluženjem ceste do koče in bp zato koča do nadaljnega zaprta. danes je bil še v koči a je zaradi slabih vremenskih razmer hitel v dolino. Držimo pesti, da stvar čimprej uredi, ker je tako prijazen in si naše pešičke zasluži.


ja ja, je bla megla