STRANPOTI

Stare ceste so veliko bolj zanimive kot avtoceste. In zato, ker se nam v Rieden ni mudilo, smo se peljali po stranski cesti. V Sloveniji je že nekaj dni sonce pripekalo tako močno, da je zemljo ogrelo do 38°C. Doma, brez kime in pod streho, smo komaj živeli. Na morju ni bilo dosti boljše. Zato sem se tega evropskega kar malo bala. Kako bomo preživeli to vročino in ali smo nori, da bomo v tej vročini gnali pse laufat. No na srečo s eje že v četrtek, takoj, ko smo prispeli tja, precej ohladilo in bilo vzdržno. En dan je celo tako pihalo, da je odneslo polovico šotorov. Ampak če se vrnem na potovanje do Readna, ki je vodilo čez hribe. Termometer se je počasi začel spuščati pod trideset stopinj. In ko sva prispela do Obertauerna in je bilo le še 25 stopinj, okolica pa čudovita smo se ustavili in si po dolgem času privoščili sončen a prijetno hladen sprehod po hribih. In takrat sem se dločila, da se ustavimo tudi na poti nazaj in si privoščimo še daljše pohajanje.

In potem sva se peljala dalje in presenetilo naju je še nekaj prijetnih mestec, kjer sva se ustavila, da vsa si malo pretegnila noge in naredila nekaj fotk.


Ko se je tekma končala, smo se odločili, da se že nekaj dni zadržimo v Nemčiji. Ob kakšnem jezeru. Tako smo našli Chiemsee. Največje bavarsko jezero. Okoli celega jezera je speljana kolesarska pot, na nekaterih delih pa vzporedno tudi pešpot. Tukaj imam VELIKO pritožno na kolesarje. Še nekrat povdarjam, da je kolesarksa pot, lepa, široka, speljana okoli celega jezera. Peš pot, ki je res namenjena samo peščem in jasno označena s tablo, pa le ob nekaterih delih. Ampak kolesarjem to ni dovolj in s emorajo vozit tudi po peš poti. In če se še tako izogibaš ljudem, se odmikaš, da jih s svojimi psi res nebi motil, se kolesarji ne ozirajo kaj dosti na pešce. In moram rečt, da so zelo moteči. Ljudi ni bilo veliko, zato so lahko psi prosto tekali. Po peš poti. Ampak zaradi kolesarjev, smo jih morali kar naprej klicati k sebi in umikati in zaradi tega sprehodi niso bili tako prijetni in sproščeni, kot bi lahko bili.
Vreme se je sicer res da nekoliko poslabšalo, malo se je ohladilo in nikomur ni bilo zares do tega da bi se kopal. A sem bila kar presenečena, kako malo ljudi se zadržuje na plažah. Ampak toliko boljše za nas. Tukaj si res lahko našeč samotne plaže. Drugo leto Lukasa raje odpeljem sem, kot na morje :) .

Po dveh dneh smo se odpeljali naprej, v hribe. V prej omenjeni Obertauern. A zjutraj nas je presenetil dež, no pravzaprav je pričelo deževati že prejšnji večer a se do jutra ni ustavilo. In hmm, 7°C. Kar precejšna razlika.

Izlet v hribe je tako odpadel. In ker napoved ni bila nič kaj obetujoča smo se pač odpeljali v Slovenijo. Nina na obisk k staršem, midva pa domov. Plan je bil, da smo kak dan doma, potem pa se spet družimo. Medtem, ko sta Nina in Rafko opravljala družonske "dolžnosti" sva midva skočila na Krnsko jezero. Domnu se je iztekal dopust in si je želel še malo v hribe. Zdaj mi je žal, da nisva vseeno odšla na obisk k Nini. Krnsko je tu vsak vikend, Nina pa res nima sreče. Djin se je izpahnil kolk. Naravnali so ga nazaj a ni hotel ostati na svojem mestu. Skakal je ven, tudi, ko je bila v bistvu pri miru in zato so se predčasno vrnili v Španijo, brez da bi se še kaj videli :(.