Zvesti prijatelji Slatko, Simka in kužki postružki so se, na sončno soboto, ponovno odpravili v hribe. Brez Nimke ker je za počitnice ponovno pobegnila v Španijo. Še žal ji je lahko. Dan je bil čudovit, skoraj poletno topel, kužki so se celo nekaj malega kopali. Odpravili smo se na Krvavec. Amapk je nismo ubrali s planine Jezerca direktno na krvavec oz. Zvoh, kot ponavadi ampak smo jo ubrali malo naokrog, na sosednji hrib, Vrh Korena. Tokrat je bil naš cilj namreč ta vrh, ne Krvavec. Pravzaprav smo naredili krog okrog Krvavca. Malo smo se spuščali in spet dvigali. Pot je bila razgibana in res lepa. Sigurno izlet, vreden ponovitve. Pohajala sva v najinem stilu. Vmes sav si privoščila veliko poležavanja in uživanj na sončku. Predvsem zato, ker mislim, da je bila to za laetos zadnja priložnost, kljub temu, da je jesen letos v splošnem kar lepa in topla.
Vmes so nas malce zakadili, ker so imeli delavno akcijo in so sekali drevesa ter jih kurili. Nič kaj prijetno za moja pljuča ampak ok. Slatko se je hecal, da je v tako slabem stanju, da najbolje, da prižge en čik, bo vsaj imel razlog, zakaj mu gre tako slabo. Pazi kaj si želiš, ker se ti lahko uresniči, je pregovor. Očitno drži, glede na to, da sva potem dejansko dobila porcijo dima. Ampak to ni pokvarilo izleta. Sva šla hitro mimo in uživala v planincah naprej.
Ni komentarjev:
Objavite komentar