ČEŠKA KOČA

Spet smo pridni in veliko pohajamo. V nedeljo je v Ljubljani baje deževalo. Ampak mi tega ne vemo, ker smo pobegnili na gorenjsko kjer je pač cel dan sijalo sonce. Odpravili smo se na Češko kočo. Že dolgo načrtovan izlet. Malce sem se ga izogibala, ker sem vedela, da je pot tja malce ozka in nisem bila prepričana, če je dovolj varna za pse. Ampak se je izkazalo, da je čisto v redu. Samo na enem delu je treba malce pomagati, ker je treba splezati po lestvi. Mogoče malo nerodno, če je pes prevelik, sploh na poti navzdol. Sicer pa tega izleta mogoče ne priporočam začetnikom. Pot je na enem delu kar strma, na drugem, kjer strmine ni toliko pa se hodi po ozki sklani polici. Ta je sicer v večjem delu varovana z zajlo ampak za nekoga, ki ni vajen hoditi po takem je mogoče kar malce psihično naporna. V kopnem času ni problema, pozimi pa bi jo tudi sama preskočila. Kakorkoli, meni je bila všeč, mi smo uživali ob lepem razgledu in v prijetni družbi. Načeloma sem načrtovala izlet na Kofce in si v zadnjem trenutku premislila. Kot ponavadi sem imela vso potrebno prtljago za pse, hrano, vodo,... zase pa ne. In ko sem lačna kot volk končno prispela do koče sem ugotovila, da je zaprta in tudi tam ne morem dobiti ničesar za jest. Do jezerskega sem se tako mogla zadovoljiti s tistim jabolčkom, ki sem ga imela s seboj. Bistvo je, da bi šla najbrž še kam naprej, če nebi bila tako lačna, saj se je od koče možno povzpeti še marsikam. Tako pa sem se raje vrnila nazaj. Je pa res, da nisem preverila kakšne so poti naprej in je že boljše tako kot je. Skratka, bilo je luštno na sončku, prav toplo za ta letni čas, medtem ko je v megleni Ljubljani baje celo deževalo.