BENETTON & NIKE & NYÍL

BENETTON & NIKE & NYÍL

četrtek, 7. januar 2010

Male stvari, veliko veselja


Največje zadovoljstvo v življenju je delati tisto, kar ljudje rečejo, da ne zmoreš.
Se strinjam. Ali če malo preoblikujem izjavo. Skoraj ni lepšega, kot videti uspeti nekoga, ki ni deloval, da bo uspel. V mojem svetu to pomeni, da me najbolj razveseli, ko enega od svojih kužkov naučim nekaj, kar sem bila prepričana, da ga ne bom nikoli. Benov skok v naročje na primer mi je vzel mesece, vmes sem večkrat obupala, na koncu, pa se je vztrajnost poplačala. Ben skoči v naročje in tudi na hrbet. Trik, za katerega sem porabila pri Benu mesece, sem Nike naučila tako, da sem dala igračko nad glavo, brez vmesnih korakov, kar stoje in že je bila v mojem naročju. Ampak Nike je pač pink ponk žogica na štirih nogah. In prav tako trikec, kjer Ben stopi na moje noge in greva skupaj v svet, še en tak, ki mi je jemal pogum. In pravzaprav skoraj vse, kar sem Bena naučila je terjalo veliko moje energije, obupavanj in veselja, ko mi je le uspelo. In vse, kar se lotim učit Nike je skoraj tako, kot, da bi že vse znala, samo zvabiti moram iz nje, klik ali dva in imamo nov trik. Dolgčas. ( no ja, ne čisto zares, ampak lahko bi bil :) )
Oba me razveseljujeta na svoj način. Ben, ko končno dojame kaj želim od njega in Nike, ki se jo z veseljem lotim ućit karkoli, ker vem, da ji je to cel žur in čeprav za veliko stvari rabi samo dva klika me tudi to navdušuje na drug način.
In ker je za Nike skoraj samoumevno, da bo delala brez težav in bo hitro napredovala me vedno veliko bolj razveseli ko z veseljem dela Beni. Zadnjič smo bili na vadbišču, nisem ga hotela matrati z "dolgočasnimi" vajami poslušnosti. V prvem planu sem delala z Nike, njemu pa sem privoščila dolg sprehod z veliko snežnimi kepam, a ko sem se vrnila pred ograjo vadbišča se je postavil pred vrata in čakal. In sem rekla, dobro, če hočeš pa greva. Takšno navdušenje malokrat vidim v njem. Delal je praktično popolno, ja tiste "dolgočasne" vaje poslušnosti, z dvignjeno glavo in mahajočim repkom. In jaz nebi mogla bit bolj srečna.

In tako kot me navdušuje to, da nekaj naučim Bena, me vedno razveseli, ko lahko pri učenju pomagam tudi drugim. Občutek, ko vidim veselje svojih tečajnikov, ki jim je uspelo pripraviti svoje kužke, ki so nekoliko manj motivirani do dela, je neprecenljiv. Pa da ne bo pomote, veseli me, da lahko pomagam tudi tistim, ki imajo doma takšne in drugačne talentirane "Nikice".
lepo je deliti takšna mala veselja...

Ni komentarjev:

Objavite komentar