PIVŠKA JEZERA IN SVETA TROJICA

Nedelja in sonček. Kaj drugega naj bi počeli, kot šli na izlet. V hribih je še veliko snega, mi pa komaj čakamo pomlad in na koncu zime nas res ne mika, da bi še tja lezli, kjer se debele odeje snega kar držijo in držijo. Ne, ne. Mi gremo raje tja kjer piha veter, na primorsko. Poiskali smo Pivška presihajoča jezera. Natančneje Petelinjskega. Kolikor sem uspela razbrati iz zemljevida(in videla kasneje tudi z razgleda z vrha Sveta trojica, so tri večja jezera, ki pa so malce vsakksebi narazen. Od enega do drugega je kar fajn it s kakšnim prevoznim sredstvom, ki ima kolesa. Magari s skirojem, samo peš ne. In ker Nike skiro napada, Nyíl pa ga še ne pozna smo se raje držali enega, na druga bomo šli drugič. Benček je ostal doma. No, pri Silvotu, kjer mu res ni bilo nič hudega. Še sreča, ker mislim da bi mu bilo kar težko prehoditi vse to kar smo prehodili mi. Od parkirišča pri muzeju Pivških jezer je do Petelinjskega jezera slabe pol ure tako na oko. In če smo že vidlei tablo Sveta Trojica in sem že doma pomislila, da bi skočiči še tja gor smo pač šli. Čeprav je od tu najbrž najdaljša pot tja gor. Pa kaj, tako ali tako nam primanjkuje dolgih sprehodov in ta je bil končno en tak, omembe vreden, dolg slabih pet určk po čudoviti, primorsko-notranjski, kraški naravi. In na koncu smo bili kakopak vsi prijetno in dobesedno crknjeni. Tako kot to mora bit!