SO CLOSE

Ja ne. Tako kot ponavadi. Ena uvrstitev, nekaj točk, pa mi že stopi v glavo in mislim da vse znam. V resnici pa kvalifikacije ne potekajo kaj dosti drugače kot lani. Eno tekmo smo tako spustili, ker smo se preganjali po Berlinu. Ostalo pa so diskvalifikacije in toliko kazenskih točk, da si uspem prislužiti le nekaj pik, ki mi prav nič ne koristijo. Pa Evropsko gor ali dol. Jezi me dejstvo, da se pritožujem nad parkurji določenih sodnikov, ker so brezsmiselni in težavnost v trojki ni kaj večja od najlažje enke. Brez kakršnega koli izziva. V resnici pa je moje vodenje na nivoju, ko kaj dosti več od tega nisem sposobna odteč brez kazenskih točk. Saj res, da je agility v prvi vrsti zabava in je! Ampak lepo bi pa bilo, če bi se treningi kaj poznali in bi bili sposobni odtečt tudi kak parkur brez napake. Čeprav z agilityem v Mariboru sem pravzaprav kar zadovoljna. Je bil kar težek prakur in če se nebi tako trapasto obirala pri enem hopu bi mi še dejasnko uspelo izvest tisti tunel pod mostom. Razen tega in cone na mostu sem z agilityem še kar zadovoljna. Jumping pa...razpad sistema. Vse skupaj bi bilo pa pol manj zabavno, če na tekmah nebi bilo Petre, ki tako zavzeto spremlja vsak moj tek, da se semjim vsakič ko gledam posnetek.

Jah z Nimko nama gre obema odlično. Maribor je bil "so close" :D





Aja in seveda najpomembnejše. Aiska se počuti dobro. Sicer je na zdravilih ampak živahna in scrkljana kot prej. Lepo jo je spet stiskati k sebi in prejemati njene pasje poljubčke!