MILNI MEHURČKI
Nekega dne sva v omari našli milne mehurčke. Odšli sva ven in jih pihali. Gledali sva kako lebdijo na zraku in jih lovili. Eden od mehurčkov je postal še posebno velik. In ta je ujel naju. Dvignil naju je visoko v zrak in odnesel nad polja in reke in mesta. Kako zanimivo je bilo gledati vse to iz zraka. Nato naju je odnesel na tla in počil. Mislili sva, da sva doma a sva ugotovili, da sva v tuji deželi. Znašli sva se med divjimi koni.
LUCA IN WHISPER
VELIKE POŠASTNE KOKOŠI
Ker sva pogrešali indijance in konje sva se odločili, da poskusiva če naju mehurček spet odpelje k njim. Pihali sva in pihali in res, mehurček je zrasel in naju ujel. Dvignil naju je v nebo. Spet sva gledali polja in reke in se veselili ponovnega srečanja. A ko sva pristali se nama je zdelo, da kraja ne prepoznava. In res je, bili sva drugje kot včeraj. Dreves, ki so naju obdajala nisva poznali. Bila so zelo zanimiva. Debla so bila ploščata in zelena. Listje pa rumeno in okroglo. Vstali sva in se razgledli naokoli. Hodili sva kar nekaj časa predno sva zaslišali nenavaden zvok. Petelin sva vzkliknili v en glas. Nekje se oglaša petelin. Bili sva veseli. Kokoši, jajca. Malica. Bili sva že pošteno lačni. Odšli sva v smer od koder je prihajalo kikirikanje. Hodili sva in nenadoma trčili v čudno, hrapavo deblo. Deblo pa se je premaknilo. Pogledali sva navzgor in otrpnili. Nad nama se je dvigala ogromna pirnata pošast. Velikanska kokoš.

Ko se nama je zdelo, da sva dovolj varni, da se ustaviva, sva iz žepa potegnili mehurčke in začeli pihati. Sprva kar niso in niso hoteli zrasti. Postalo naju je že malce strah, da bova obtičali v tem nenavadnem svetu. Potem pa je končno eden od njih zrasel in naju ujel. Dvignil naju je visoko in spodaj sva videli kokoši, ki so kokodakale in spet iskale svoj slastni plen. Od olajšanja sva zadremali in ko sva se zbudili, sva bili na varnem doma.
ČAJANKA PRI APOLONIJI
Čeprav si velikanskih kokoši nisva želeli ponovno srečati, naju je radovednost vseeno premagala. Ali naju bo mehurček tudi danes kam odplejal? In ali naju bo odpeljal vedno drugam. Poskusiva pa lahko, če bova še kdaj uspeli obiskat indijance in najina konja. Pihava in tudi danes naju mehurček ujame in dvigne v zrak. Odpelje naju na čudovit pisan travnik. Okrog naju so pisane rožice, metuljčki, hroščki in čebelice in med njimi so vedno tudi rdeči hroščki s črnimi pikicami. A niso pikapolonice. Potem končno naletiva na dom prave pikapolonice. Živi v travici pod divjo slivo. Pozdraviva jo. Prav prijazno naju pozdravi nazaj in nama pove, da ji je ime Apolonija. Povabi naju na čaj.
Povabilo z veseljem sprejmeva. Apolonija je prav zabavna pikapolonica. Veliko zgodb ima na zalogi in naju z njimi zelo zabava. Prav nič se nama ne mudi domov. Vendar je vsega lepega enkrat konec in ko mine že precej časa iz vljudnosti vstaneva in se posloviva. Apolonija naju prav prijazno povabi, da prideva še. Nič ji ne moreva obljubiti ker ne veva ali naju bo balonček še pripeljal nazaj. In balonček se odloči, da naju bo. K Apoloniji naju je peljal kar tri dni zapored. Nato pa nama je privoščil spet novo dogodivščino.
NEZGODA S POBEGLIMI KOZAMI ALI KAKO PASTIRSKI PES REŠI DAN
Danes naju je mehurček odnesel v hribe, kjer sva spoznali pastrija Jerneja. Imel je čredo koz. Prosil naju je, če lahko namesto njega popaseva koze. "Seveda, z veseljem." Pastir Jernej je bil zelo vesel, da sva prišli, saj je moral po nujnih opravkih. Ko je odšel sva najprej prešteli vse koze. kar dobro nama je šlo. Samo trikrat sva prešteli drugače. Koze so izgledale zelo pridne, zato se mana je zdelo, da se lahko uleževa pred hišico in malce zadremava. Ko sva se prebudili koz ni bilo nikjer več. Ojoj, ušle so nama. Kaj bova rekli Jerneju? Nikoli več nama ne bo zaupal svojih koz. Začeli sva jih klicati, ko sva slišali znano meketanje. Iz grmovja so se pognale koze, za njimi pa ovčasrki pes Newbie.
Uh kako sva mu bili hvaležni. "Hvala Newbie, najboljši si," sva zaklicali. Koze sva še enkrat prešteli. Bile so vse. Kmalu se je vrnil Jernej in bil zelo zadovoljen z najinim delom. "Z veseljem, še kdaj prideva," sva rekli njemu, sebi pa obljubili, da ne bova nikoli več zaspali medtem, ko bova na kaj pazili.
PEKARNA MIŠ MAŠ

NA LOVU ZA MEDVEDI ALI Z NJIMI
Ko sva tako sedeli in jih opazovali, naju je nekdo potrepljal po ramenih. Obrnili sva se in za seboj zagledali velikega rjavega medveda. Zakričali sva in želeli zbežati a noge naju nikakor niso hotele nesti. Nenadoma se je medved začel smejati. Kaj smejati, na ves glas krohotati. Po tleh se je valjal od smeha. Začudeno sva ga pogledali. Medved se je končno nehal smejati in naju ogovoril. Prav zares. Povedal nama je, da se medvedi zelo radi zabavajo, ko strašijo ljudi. Ampak v resnici so čisto prijazni. Povabl naju je, da se jim pridruživa pri lovu. Z veseljem sva sprejmeli povabilo. Rib je bilo ogromno in prav zares jih ni bilo težko ujeti, Po končanem lovu sva utrujeni odšli v šotor. Zaspali sva mirno, ker sva vedeli da naju čuvajo veliki rjavi medvedi. Ko sva se zbudili sva se odločili, da sva dovolj spočiti, da se vrneva domov. Napihnili sva mehurček in odleteli.
CVETLIČNI REŠITELJICI


Ker je daleč, sva se tja odpravili z vlakom. In ker nisva imeli denarja, sva mogli pot oddelati. V peč parne lokomotive sva pomagali nalagati premog.
Bilo je naporno a vedeli sva, da to še ni nič. Preplezati sva mogli strme stene gore, da sva prišli do reke po kateri sva se odpeljali s parnikom. Na vlaku sva delali tako pridno, da sva celo zaslužili nekaj denarja in sva si lahko karto za parnik kupili. Naslednji del poti sva se odpravili peš.

Preriti sva se poskušali čez goščave temnega gozda a na koncu ugotovili, da ne bo šlo drugače, kot da ga preletiva z balonom, prečkali sva začaran prepad. Čezenj je vodil le ozek, majav most. Na sredini mi je spodrsnilo in padla sem. Karinme je za las ujela in potegnila nazaj gor. Na koncu sva le prispeli v deželo za devetimi gorami. Tam sva našli jamo, kjer so bila skrita poslednja semena čudežne lučke. Dobli sva jih brez težav, a problem je bil, da sva jih morali previdno vzgojiti, saj bi drugače ostali še brez teh semen. Posadili sva jih in skrbno zalivali. Vsak dan sva jih hodili opazovat, če je kaj zraslo. Končno je iz zemlje pokukala bilka. Čez nekaj dni je iz nje zrasla lučka. In nato še ena in še ena. Vzeli sva jih in odšli na polje. Tam sva lučke razpihali po travnikih. Hitro so iz njih zrasle nove lučke, ki jih je razpihal veter in kmalu so začele rasti tudi pisane cvetlice. Hura, uspelo nama je. Misija je bila končana in lahko sva se odpravili domov.
VRTNARKI
Ker sva tako uspešno sadili lučke, sva se odločili, da postaneva vrtnarki. Skupaj sva zbili vrtno uto. Okrasili sva jo tudi z barvami. Potem sva en košček vrta namenili gredicam. Preorali sva ga in zasadili nekaj zelenjave in seveda, jagode. Posejali sva tudi nekaj semen za sadike paradižnika.
Ker sva precizni nama ni bilo dovolj, da sva okolico pokosili ampak sva travice natančno porezali še s škarjicami. Zdaj sva s svojim vrtom zadovoljni in ga vsak dan zalivava in opazujeva, če bo tudi zelenjava tako uspešno zrasla kot čarobne lučke. Ker vanjo vlagava veliko ljubezni, verjameva da bo.
VELIKI KUHARSKI MOJSTRICI
Danes naju je balonček odložil kar v snemalnem televizijskem studiju. Postali sva televijziski zvezdi. Nisva bili igralki ampak voditeljici slavne kuharske oddaje. Pripravili bova odlično kosilo. Korenčkovo juho s pirinim zdrobom, pražen krompir z bučkami in piščančjimi
fileji ter pečena, nadevana jabolka za sladico. Karin je specialist za juhe in sladice, jaz bom pripravila glavno jed. Med pripravljanjem jedi sva se zelo zabavali in skomponirali celo kuharsko pesmico. Kuharska mojstrovina je uspela odlično. Jabolka so tako dišala, da jih lahko vohajo še gledalci pred televizijskimi ekrani. Zanje izdava recept.

Jabolka izdolbeš. Mesa, ki ga izdolbeš ne zavrzeš ampak daš v posodico in ga porabiš za filo. Razen pešk seveda.
Fila: Skupaj zmešaš meso od jabolk, mlete orehe, dodaš lahko še kakšnega celega ampak Karin se s tem ne strinja. dodaš cimet, med in s tem napolniš jabolka. Pečeš v pečici približno 20 minut na 180°C. Dober tek!
Tokrat naju je metuljček odpeljal v gozd.
Ko sva hodili po njem in ga raziskovali se nama je pridružilo veliko zanimivih polžkov. Vseh barv in velikosti. Enega od njih sva zmotili pri kosilu. "Dober dan gospod polž. Kaj imaste za kosilo"? "Slasten regrat, " je odgovoril polž. "Hmmm zanimivo, je kaj prida?" "Seveda, bosta poskusili?" "Kakopak" sva odgovorili in se mu pridružili pri kosilu. Vljudno sva prikimavali in malce skremžljeno pogoltnili rumene cvetove. Ničesar nisva rečekli a se strinjali, da bova ostali pri regratovi solati brez cvetov. Ko sva pojedli sva se poslovili. "Hvala polžek za vabilo. Lepo bodi pozdravljen in želim ti regradovih luck še obilo." Napihnili sva mehurček in se odpravili domov.
V DEŽELI METULJČNIH VIL

FRESKA ZA KRALJA

VELIKA REGATA
Mehurček naju je tokrat odpeljal na morje. Postali sva jadralki in udeležili sva se velike regate. In ne le to, v regati sva bili vsaka s svojo jadrnico glavni favoritinji. Tekmovanje se je začelo injadrnice so se podale v dir z vetrom. Tekma je bila ves čas zelo napeta. Doživeli sva poškodbe, skorajšne trke, a so se na koncu vedno

LABODJE JEZERO
Danes nisva leteli z mehurčkom. Sva se kar odpeljali s kolesom. Odšli sva na ogled predstave labodje jezero. Na jezeru sva opazvali kako svoj ples plešejo labodi, race, celo domače race. Za glasbeno spremljavo so poskrbeli ptički in črički in žabice. Predstava je bila izvrtna in se je še prehitro končala.

GUSARJA
Prad nama je bil nov dan in spraševali sva se kam naju bo tokrat odpeljal milni mehurček. Ko sva pristali sva bili na veliki gusarski ladji. Postali sva strašna rečna gusarja. Pluli sva po

STRAŠNI ZMAJ
Tokrat naju je mehurček odpeljal v deželo kjer je v jami živel zmaj. Kradel je mlade svetlolaske. Prislili jih jel, da so zanj pekle palačinke in kuhale marmelado. Ker zmaj ni bil nikoli sit, ni bila dovolj ena mladenka, da je pekla in kuhala zanj, rabil jih je vedno več. Nekega dne je ukradel svetlolasko Karin. A to je bila zanj usodna napaka. Svetlolaska je bila prebrisana punca. Pridno je kuhala marmelado in skovala načrt, kako bo zmaja udomačila. Vsakič, ko mu je skuhala marmelado, mu je namignila kakšno podrobnost kaj je naredila, da je bila še slajša.
Zmaja je kuhanje marmalade začelo vedno bolj zanimati. Nekega dne je prišel k nje in rposil, če ji lhako pomaga. Karin mu je z veslejem ugodila. Zmaj je kuhal in kuhal in ob tem vedno bolj užival. Deklic sploh ni več potreboval in Karin je eno po eno spustila domov. Zmaj pa tega sploh ni opazil. Potem mu je nekega dne predlagala, da ga o dpelje v gozd in mu pokaže kje rastejo najslajše jagode za marmelado. Zmaj ji je poslušno sledi. Karin je napihnil amilni mehurček in ta je skupaj s Karin odnesle tudi zmaja. Od takrat naprej je zmaj pekel palačinke in kuhal marmelado za Karin.
Saj Karin teh zgodbic v resnici ne potrebuje. So bolj zame :) Bojo pa aktualne kakšno leto kasneje. Zdaj pa res rabi samo to, da ima možnost vse to opazovati. Se mi zdi, da bi lahko sedela ure pri jezeru in gledala labode kako pijejo vodo in se čistijo. Kako res enostavno in preprosto je to in kako sem vesela, da sem lahko del tega preprostega sveta. In kako lahko je ob opazovanju nje, tudi sam uživati v preprostih stvareh. Pomladi, cvetočih travnikih, sončnih žarkih, ki svetiho skozi cvetke dreves, vonju poretega lesa …
Fotografije: Jaz
Ilustracije: Sarah Kay