Današnja tekma v Avstrijskem Pottendorfu si zasluži veliko komentarjev. Žal ne, ker bi bila tako dobra. Na 240 km oddaljeno tekmo smo se odpeljali, priznam, ker sta bila dva agility teka. To je dobro iz dveh razlogov. Prvi je ta, da je bilo tako več možnosti, da dobimo še zadnji pogoj za napredovanje v višjo kategorijo. Ta želj se nam ni uresničila. Prvi tek sva sicer odtekli precej lepo a je imela res trapasto izogibanje in tako ali tako preskočeno cono. Cone, tekoče cone, mora mnogih agilitašev. Preizkušam nov način, kako jo to naučit. Tokrat gre zares, trenirali bomo vsak dan, če bo treba, to je treba spraviti v red, ker ni ničemur več podobno. Drugi razlog zakaj sta dva agility teka fina je, da mi je agility bolj zabaven od jumpinga. Za teči in za gledati. Tokrat pač ni bilo tako. Vseh šest tekov je izgledalo praktično enako. Brez kakšnih večjih dodatkov v težavnosti, samo sem in tja je sodnik obrnil številke. Si rečem dobro, če je naredil tako,da so si bili podobni prvi trije teki, ampak tokrat so bili drugi trije teki skoraj identični prvim trem. Cenim to, da zna sodnik samo malo premešati številke in kakšen hop, da ne premika vseh con, ko sestavlja višji nivo in podobno. Ampak malo več domišljije bi pa ta sodnik vseeno lahko vnesel v ta parkurja. Pa še sonce je šlo nekam drugam na izlet. Kljub temu pa je bil kraj kar lep, dalo se je iti na dolg sprehod, kar mi je na tekmah kar precej pomembno, tako, da dan ni bil čisto v nič vržen. Avstrijci me vedno presenetijo s kakšno novo zanimivostjo na svojih tekmah, ni kaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar