ŠE DOBRO, DA IMAMO MORJE TAKO BLIZU

Žal se moram še zmeraj pritoževati nad vremenm. Ves čas si givirim, da ne bom dovolila, da je vreme tisto, ki vpliva name, pa mi gre kar težko. Še zavedam se ne, kako sem brez volje v vsej tej Ljubljanski megli. Zjutraj bi si najraje povlekla kovter čez glavo in ostala v postelji ves dan. jaz, ki sem tako rada zunaj. Še v hribe se mi ne da in še na sprehod s psi se komaj odvlečem. Potem pa si vzamem en dan in se odpravim na morje. Ker zdaj v Kopru itak nekaj študiram in moram it v petek popoldan na izpit. Pa si rečem, da bi bilo čisto ok, če ostanem tam še v soboto. Odločitev je bila dobra, saj me je zjutraj zbudilo zlato sonce. In takrat sem se resnično zavedla, kako me megla mori. Kar brez razloga sem bila neskončno dobre volje in polna energije, da sem s svojima psoma brez težav preživela cel dan zunaj. Zjutraj sem se še nekaj malega učila za naslednji izpit, še to z navdušenjem, potem smo pa cel dan preživeli na plaži, slackali in se žogali. Kupila sem žogo za odbojko, za trikec. Bin in nike hodita po njej in jo kotalita pod sebj. Ampak Nike se je odločila, da je bolj zabavno, če jo z gobcem kotali gor in dol po plaži in potem je bila to zabava za cel dan. On odbijanje te žoge in še nešteto stravi si je zmislila. Na koncu dneva sem bila prepričana,da bo padla dol. Ampak ni. Moji psi očitno pridobivajo kvaliteto z leti. O Benu in njegovem napredku ves čas govorim. Zdaj pa se dogajaše malemu vragcu. Ponaredek parsona se počasi spreminaj v original. Čisto zaresnega parsona. Takega, kot so mi bili vedno všeč. Takšnega, ki visi na štriku in se ne sname dol, takšnega, ki se nikoli ne umiri in ima energije vedno dovolj za vse. Ko bi se po štirih urah norenja doma še kar igrala. Ko ne neha tečt agilitya. Takšnega, ki nima gravitacije in je več v zraku, kot na tleh. Če bo šlo tako naprej bo mogoče kdaj res zrela še za kakšen trening obrambe. Nekoč smo probali, pa je bila gospodična preveč občutljiva. Ampak mogoče ...
In seveda slikce ...
ps. Imam novega fotografa ;)