Ta sezona nama ni bila pisana na kožo. Na kvalifikacijah za evropsko sva si pritekli nekih 6 točk, kar je že smešno slabo. Za svetovno malo več, v zahvalo eni vrhunski zmagi z vrhunskim tekom. Nič čudnega, da sem bila šokirana, ko mi je Filip rekel, da vsa v pokalu Slovenije skupno tretji. Res? Resno, ne morem verjet, kako nama gre lahko enkrat tako dobro, drugič pa tako obupno. Mislim, Mrkopalj sva razturali, Cantabrio pa kot da prvič tečem. Res ne vem v čem je fora, da lahko enkrat tako dobro odtečem ,drugič sem pa tolk zanič. Pa ni toliko odvisno od težavnosti parkurja, ker lahko tud full težkega zelo dobro odvodim. Me res živci tako izdajo? Samo po moje tudi to ne, ker ne tečem vedno slabo na velikih tekmah in tudi slučajno ne vedno dobro na majhnih, Znam tud čist zaj**** na 4fun tekmi. Ma prav smešno al žalostno al ne vem kaj. Koikor mi je agility samo zabava, jelogično da mi ni v vesleje, če mi nikoli nič ne uspe. No ampak tokrat je govora o tem kako nama je uspelo. Uspelo nama je prilezt na tretje mesto pokala Slovenije. Tudi to ni zanemarljivo, tako da GO NIKE IN SIMONA.
Ni komentarjev:
Objavite komentar