agility trening

Tokrat sem na svoje tekanje po agility parkurju res ponosna zato o tem pišem tudi na blogu. Da ne bo poročil samo s tekem, jih dam nekaj tudi s treningov. Nike tako ali tako super teče. Je ravno prav pozorna in ravno prav vleče naprej, ima fokus in kar dobro posluša kaj govorim. In cone? Ena največjih agilitaških težav. Guga je odlična. Z malo doslednosti ji je popolnoma jasno, da mora ostat na coni, dokler ji ne dovolim it dol. S palsado, hvala bogu, nisva imeli nikoli težav, most pa... veliko muk a na kkoncu ji kar gre. Prepričana sem, da na dobre tekoče cone nekoliko vpliva tudi naravno gibanje psa. Čeprav je res, da mora pes v bistvu razumet kaj hoče človek od njega, je nekaj sigurno odvisno tudi od naravnega gibanja psa. Vsaj v tem kako priti do tekočih con. In če pogledam Parsone, ki imajo s tem res kar probleme, ima Nike precej lepe cone. Da sem ponosna nase pa poudarjam. Jaz sem namreč tista, ki vso stvar zaviram. Na hitro izgleda, da s svojim počasnim tekanjem za Nike. Pa pravzaprav sploh ne gre toliko za to kako hitro tečem, pač pa za to kje jo pustim in tečem naprej, kje jo pa čakam. In ker se med samim tekom težko nadziram in nisem imela občutka sem jo vedno čakala, kjer res ni bilo treba, čeprav se je meni zdela, da tečem. Zdaj pa počasi res dojemam v čem je trik in včerajšnji trening je že pokazal rezultate.
Ta vikend pa naju čakata kar dva dneva agilitya. KD Zagorje namreč organizira dvodnevno tekmo.  Upam,da mi o uspelo preteči kakšen tek brez napake. Zdaj bi bil pa res že čas. agility trening