BENETTON & NIKE & NYÍL

BENETTON & NIKE & NYÍL

ponedeljek, 13. maj 2013

HVAR 2013


Sredi noči enega zadnjih aprilskih dni, so trije dvonožni in dva štirinožna člana komune, tiho zapustili svojo hišo, spakirali vse kar imajo in se odpravili na dolgo, dolgo pot. Na počitnice na Hvar. :)
Dolga vožnja seje izplačala popolnoma. Na Hvaru smo se utaborili v majhnem, simpatičnem kampu Lili, ki je nudil ugodno prenočišče in kjer za psa ne zaračunajo dodatno. V kampu, v apartmajih je situacija precej drugačna. Kamp je res majhen a v tem času ni bil toliko obiskan, da bi se lahko bali za prostor. Na tej strani otoka ni razen sem in tja kakšne majhne vasice pravzaprav nič drugega razen morja in skal. Niti resne trgovine. Sem hodijo kampirat predvsem plezalci, saj je spodaj v vasici Sv. Nedelja lepo in priljubljeno plezališče. za razliko od plezališč, ki sem jih vajena ima to "oskrbnika", ki se mu je treba najaviti že prej, če želiš plezati. Ko smo si šli plezališče ogledat pa nam je dal ta človek kar jasno vedeti, da je gužva in bi raje videl, da gremo kam drugam. Zelo prijazno. Plezalce, še posebej tistih iz Slovenije je bilo na Hvaru v tem času res veliko. hitro sem ugotovila, da tudi sama nisem preveč navdušena nad zadrževanjem v tem plezališču, saj ima vedno več plezalcev s seboj tudi svoje štrinožne prijatelje, ki prosto tekajo po plezališču in to nikakor ne gre skupaj z mojima, ki prenesea stike z drugimi psi samo, če je to nadzorovano. Smo se pač odločili, da gremo plezat drugam ali pa tudi ne, kakor bo pa naneslo.
Tudi v kampu sta imela kužke s seboj še dva "taborčka".  Eni od njih so lepo skrbeli, da se je kuža držal samo njihovih šotorov, drugim pa se je zdelo, da je čisto v redu, če njihov pes hodi naokoli, šnjofa po drugih šotorih, serje po celem kampu in nadleguje tiste, ki jim to paše in tiste, ki jim ne. Ampak mi smo se hitro zmenili, da okoli naših šotorov pač ne bo hodil in potem so počasi dojeli, da je čisto v redu, da tudi okoli drugih ne. Res ne vem kako si to ljudje predstavljajo. Saj je lepo, da je pes s teboj, da je lahko spuščen in je priden in prijazen. Ampak sam se pač ne more sprehajat po kampu in delat kar mu paše in hodit težit vsem ljudem po kampu. Ampak itak večine ljudi cel dan ni bilo, ker so plezali in je bil tako večino časa čisto prazen. Pod kampom pa je ležala čudovita peščena plažica in tudi sem je komajda zašel kak človek, tako smo lahko po milji volji uživali, noreli, se drli (beri: lajali) in s tem nismo nikogar motili.  Kljub temu, da je bila temperatura vode še nekoliko nizka smo se kopali prav vsak dan. Kdo bi se lahko uprl, da se nebi vrgel v tako modrino. Malce smo se bali, da bi nas lahko v tem času zunaj še zeblo. Sploh, ker je bila zima tako dolga in so sicer temperature komaj pomladne. Ampak ta teden je bilo na Hvaru pravo poletje. Toplo tudi ponoči.
Prvi dan smo se odpravili na pohod na najvišji vrh Hvara, sv. Nikola. Tam je bilo tako lepo, da so me komaj spravili dol.
Čez nekaj dni smo se celo vrnili in tam počakali sončno vzhod. Stari stric, ki ima na vrhu nekakšno gostilno nam je prijazno nudil prenočišče in ni prav nič kompliciral zaradi psov.
Z enem od članov komune, Aleksandrom sva se en dan odpravila kolesarit čez hrib v mesto Hvar. Kužke je medtem pazil Zlatko, drug član komune. Ko sta šla kolesarit onadva, sem uživala s kužki jaz. Vse smo se zmenili in preživeli čudovite prvomajske počitnice. Zdaj pa že nestrpno čakamo poletje, ko nas bo odneslo, kod ve kam..





Ni komentarjev:

Objavite komentar