PRIHAJA POMLAD

Čisto zares. Vem, da sem skoraj tečna s tem soncem, samo tako je ko ga ni in ni. Ampak po neštetih deževnih vikendih je končno posijalo sonce tudi pri nas. In končno smo se spet odpravili v hribe. V soboto na Nanos z Slatkotom, ki je prišel na obisk, aleksandrom, Nimko in Rafaelom. Kako močno pogrešam naše druženje vidim šele ko smo skupaj. Ker me ti ljudje res nasmejijo do solz. Slatko je dobil poseben tretma, striženje z razgledom na Nanosu. Ampak že zvečer se je vrnil v Anglijo.



N nedeljo pa sva z Mihom odšla na Valvasor. Prav previsoko nism hotela, ker sem vesela, da prihaja pomlad in mi ni kaj dosti do tega, da bi gazila po snegu. Pa ga je bilo kar precej tudi na Valvasorju. Ampak samo bol proti vrhu. Na izhodišču je bila suha zelena travica, tla topla, da smo lahko poležavali in se martinčkali. Malo smo tudi snemali, da končno sestavin en promocijski filmček od Nike, česar se lotevam že dve leti. Prvotni plan je bil, da gremo posnete delat v Šobec. Ampak ko sem se pripeljala tja me je doletel pravi šok. Letos ni bilo od zime nič skoraj ves čas. Samo megla in dež. A v samo enem tednu je le pokazala svoje zobe v vsej svoji ostrini. Z ledenim dežjem je v dobrih dveh dneh pokrila pol Slovenije v debel led. Zaradi tega se je polomilo ogromno dreves, da ne govorim o tem, da so bila številna naselja brez elektrike tudi po 14 dni. Če se pelješ po primorski cesti na poti med Uncem in Senožečim ni niti enega celega drevesa. Prizadel ap aje tudi gorenjsko. Kamp šobec je zaprt, stanje pa takšno, da ko sem se pipeljala tja in zagledala vse razdejanje, ki ga je naredila ledena ujma, sem dejansko začela jokati, grozno. Ampak naši delavci so izredno pridni Podrta drevesa so umaknjena z večine gozdnih poti, tako da se da kar precej nemoteno hoditi po hribih in drugih gozdnih poteh.