OTVORITEV SEZONE AGILITYA, PLAVANJA IN ROLANJA

Tako težko je biti vesel in dobre volje, ko veš, da ljudje, ki jih imaš rad doživljejo hude trenutke. Nikina sesta Ais ima hude epileptične napade. Napadi so se začeli v petek dopoldan in se neprekinjeno nadaljevali dokler Roland in Metka nista uspela priti na kliniko v Ljubljani, kjer je Ais dobila zdravilo, pomirjevala, dali pa so jo v umetno komo, da zaščitijo njene možgane. Po 48h urah pa z njo žal ni nič boljše. Brez moćnih pomirjeval napadi ne popuščajo. Res si želim, da bi me jutri zjutraj poklicali in mi povedali, da se je njeno stanje izboljšalo. Ves čas se mi to krade v spomin.
A če bi s tem, da sem doma, žalostna kakorkoli pomagala,... Tako pa ne morem nareditit nič, prav nič. Raje, kot da ves čas mislim na to, grem nekam, kjer lahko pozabim.

Tudi Roland in Metka. V petek sta prespala pri meni in v soboto smo šli skupaj na prvo tekmo v sezoni. Njihova mala Mee je naredila že drugi pogoj in jih tako vsaj malo razveselila. Benček ni tekmoval. Z Nike pa imava za seboj tudi dva uspešna teka. Agility se je sicer končal z diskvalifikacijo a je bil tek kar lep in sem nanj kar ponosna. Še posebej na cone. Most je bil zelo lep in ostala je tudi na gugalnici. Samo jaz nisme jaz, če vsaj nekaj ne naredim narobe, tako sem jo potem tako čudno pripeljla v slalom, da ga je zgrešila in od slaloma naprej je šlo vse po svoje. Na srečo je bil slalom čisto na koncu. V jumpingu pa je podrla dve palčki. Sicer bi na dveh delih lahko stvar še malše lepše odpeljala ampak v grobem je bilo kar lepo. Tako lepo, da je prehitela vse smalčke, tudi mami Ammy in vse large, le 2 mediuma sta jo prehitela, en za stotinko in drug za nekaj tisočink. Bravo Nike.



Metka in Roland sta po tekmi odšla še na kliniko in domov. To kar se njima zdaj dogaja je grozno. Občutek nemoči in čakanje na to kaj bo, kaj bo?

Mi pa smo se danes odpravli na obalo. Na obisku je Slatko in Nimka je dala vrhunsko idejo. Odšli smo se rolat od Kopra do Izole in nazaj seveda. Najprej smo sprehodili kužke med vinogradi v Ankaranu. Otvorili smo tudi plavalno sezono. Kdo je bil glavni in prvi v vodi? Moj Tone. Vsi ostali pa so mu sledili. Ko smo sprehodili kužke so oni počivali, tako da smo se lahko šli tudi mi malo rekreirat.
Rolala nisem že dolgo in nisem se počutila tako suverena, da bi imela kužke s seboj. Poleg tega se zna Nike kar dobro zmešat in zna rolerje tudi napadat. posebej njo bi bilo treba na to navajat počasi. In dokler s ene navadi bo med tem ko jaz rolam raje ostala doma. Ampak smo jih potem odpeljali še na en sprehod, tako da so tudi oni danes uživali, ne samo mi.
Rolerje je bilo potrebno najprej posesati, ker so toliko časa stali, da se je na njih nabral adebela plast prahu in pajčevine. In to sploh ni šala. Cesta od Izole do Kopra je v večini ravna, z izjemo enega klanca, ki je navzgor še šel, navzdol pa se nihče ni upal spustiti. Smo pač sezuli rolerje in šli tam raje v nogavicah. In to se nam je zdelo tako zabavno, da me je od smeha močno bolel trebuh in sem komaj držala rolerje v rokah in hodila. Potem sem se nekaj nekaj afnala in z vsemi 60 kilami zgrmela na rit. Mislim, da bom nekaj časa bom spala na desnem boku. Ampak je bilo vredno. S Sletkotom in Nino življenje res nikoli ni dolgočasno.