FRANCIJA-ŠPANIJA-FRANCJA & ZA NAMEČEK ŠE SLOVENIJA

Tokrat smo se odpravili potovat po Franciji in Španiji. Za spemembno ne v Sewillo ampka v Cantabrijo,kjer smo se udeležili tudi agility tekme. In ker smo imeli dovolj časa za potovanje sem načrtovala več postankov že v Franciji. In to skrbno. Preučila sem googlemap, razdalje, čas potovanja in se v času močno uštela. Kot da še nikoli nebi šla na tako dolgo pot. Tako smo potovanje precej priredili tokom dogodkov, pa vseeno uspeli obiskati tudi nekaj krajev, ki sem si jih zamislila.
Ideje so bile nekako takšne (po priporočilih in samostojnih raziskovanjih po netu):
Slovenija- Camargue national park (10h46min)
Camargue-Lac du Salagou (1h20min)
naslednji dan:
Lac du Salagau-Carcassone(1h29min)
Carcassone-San Sebastian (4h13min)
naslednji dan:
San Sebastian-Bilbao (1h9min)
Bilbao-Santander(1h9min)
Štartali smo v petek zvečer okoli devetih in čez noč preskočili Italijo. Še pred Francosko mejo smo bili tako utrujeni, da smo mogli it za určko spat. Tako smo v Francijo prišli okoli osmih zjutraj in takoj naleteli na mesto Roquebrune-Cup-Martin. Spomnila sme se, da mi je Barbara rekla, da ji je bilo to mesto všeč, ker ima star del vzidan v obzidje. Bilo je že vroče, tega starega dela nismo našli (oz. se nam zdi, da smo ga videli na vrhu hriba samo pri vseh enosmernih ulicah nismo znali prit do njega in smo obupali ter se odpeljali naprej)in zaradi vročine smo odšli raje na plažo, ki pa nikakor ni bila takšna, po kateri bi se sprehajali. Kamnita, dostop do vode je bil neprijazen, valovi pa kar veliki. Zato smo se tam zadržali smo kratek čas in se raje odpeljali naprej. Z Domnom sva se odločila, da se raje kot po avtocestah voziva po stranskih cestah, da ne spustiva kaj zanimivega. Tako sva se zapeljala po zelo mondenem delu mesra Cup-Martin in z avta občudovala neverjetne hotele, drage avtomobile in ogromne križarke. Zabavno a vseeno sva se odločila, da bo zgubljanje po teh mestih vzelo preveč časa. Videti enega je bilo zanimivo, da bi se vozila po vseh pa niti ne. Zato sva se vrnila na avtocesto in se raje odpravila proti prvemu cilju, jezeru Salagou, kjer bi se raje namakala, kot vozila po mestih.


Ampak izkazalo se je, da je ta cilj še daleč. Časovno monogo bolj oddaljen, kot pravi googlemap, še posebej če se vmes ustavljaš seveda. In ker smo bili okoli poldneva že zelo naveličani vožnje (čeprav se je dalo tudi z avtoceste občudovati neverjetno francosko naravo, hribe z zanimivim kamninami, da me je prijelo, da bi se povzpela na kašnega od njih samo kaj, ko je bilo tako vroče) smo spet zavili z avtoceste malo pred Aix de Province. Ob cesti sva zagledala potoček in se ustavila na malce čoforanja. Ko smo se ohladili v vodi smo si želeli še malo sprehoda, se malo razgledali naokoli in res našli pot. Ni nas pripeljala prav daleč, vseeno pa do zanimivega dvorca, ki je izgledal tako dramatično na pol zapouščen, na pol pa le še nekako v uporabi, idealen kraj za sceno v kakšni pustolovski zgodbi. Nikjer ni bilo nikogar, zato se nisem sekirala, če so psi prosto tekali naokoli in raziskovali. Zdelo se je, da pri tem uživajo ravno toliko kot midva z Domnom.


Po prijetnem raziskovanju smo se odpravili naprej. Ura je bila že precej in jezero Salagu kar precej oddaljeno. Jasno je bilo, da sem urnik in cilje prenatrpala, saj se realnost potovanja ne ujema z googlovim preračunavanjem, ki ne upošteva postankov in počasne vožnje po vasicah, ne pa avtocesti. Tako smo pač priredili plan. Samo da zdaj nismo več vedeli kam gremo, samo šli smo. In se še malo vozili in šele okoli šeste zvečer prišli tja, kamor sem računala, da bomo prišli že zjutraj. Malo nad Camargue national park. Tam sem na zemljevidu našla neka jezera, ob katerih sem upala da bo kamp. Izkazalo se je, da to niso jezera, pač pa močvirja in da kmapa tam ni. Bil pa je kanal ob katerem smo se lahko sprehodili ob koncu dneva, občudovali konje, ki so se pasli ob kanalu in ladje, ki so po kanalu plule. Konje je kmet ravno ko smo prišli, z jepom, odgnal v ogrado, tako da smo se lahko sprehodili v miru. Najprej smo mislili, da je pot bolj zapuščena in bi mogoče lahko šotor vrgli ven kar tam, pa se je kasneje izkazalo, da mimo vseeno pride sem in tja kak človek, če ne drugače na čolnu in se zato po sprehodu raje vrnili malce nazaj v zelo prijetno vasičko Saint Gilles. Tam je kamp kar sredi vasi ali mesteca kakorkoli bi temu rekel, v obzidju, najbrž nekdanjega mestena ali grajskega parka. Kamp je zelo simpatičen, ima bazen, parcele za šotore urejene tako, da so ločeni z živo mejo in senčni. Ljudje so prijazni, cene pa zelo sprejemljive. 20€ za dve osebi plus 2,5€/psa. Nama so zaračunali dva namesto treh. Bazena nisva koristila, ker se v njem seveda ne smejo kopat kužki, je pa v redu ponudba za tiste, ki pridejo tja brez psov. Škoda je le, ker zaradi tega, ker je kamp v mestu nikjer ni trave, kjer bi se sprehodili s kužki, zato smo jutranji sprehod malo zamaknili. In se kljub temu, da so nam rekli, da lahko naslednji dan ostanemo dokler želimo, na pot odpravili po zajtrku in dveh poglavjih knjige. Razmišljala sem o obisku nacionalnega parka Camargue a se mi ni dalo, ker je bilo precej vroče. Prevroče za sprehode, čeprav sem si želela obiskat deželo pelikanov, divjih konjev, govedi in kavbojev. Nekako sva se odločila, da si to pustiva za pot nazaj. Zdaj pa sva se končno odpravila proti jezeru Salagou.


Ker se nisva vrnila na avtocesto ampak sva francoske vasičke in mesteca raje obudovala od blizu sva se seveda sem in tja v katerem tudi ustavila. Stolp katedrale v mestecu Clermont l'Herault naju je prepričal da sva se ustavila tudi tam. Vendar se nisva zadržala dolgo, ravno toloko, da vsa naredila nekaj fotk. Predvsem je bilo za sprehajanje po mestu kar vroče.


In po slabih dveh urah vožnje sva ugledala to mistično jezero. Hrib ob jezeru kličejo krvava gora, ker je zemlja tako rdeča, da res zgleda, kot da okolica krvavi. Malce me je reazočaralo to, da je zadeva kar turistična, okoli jezera se je gnetlo kopacev, dostop do vode pa je bil omejen na samo nekatere dele jezera, ostalo pa je bilo poraščeno, tako da so se ljudje tam drenjali še bolj. Je pa okolica vsekakor prijazna kamperjem. Ob jezeru so urejena mesta zanje, mnogi pa so svoje potujoče hišice parkirali kje bolj na samem. Tudi za šotoriste je poskrbljeno z več prijetnimi kampi. Za noč kampiranja sva plačala 16€ in niso me posebej odirali za pse, kar cenim, ker mi gre res na živce, da mi poberejo full denarja za psa, ki je v mojem avtu ali mojem šotoru in za ta denar ne dobim niti vrečk za kakce. In ponovno, nas nihče zjutraj ni priganjal, da moramo kamp zapustiti do desete in podobno. Kljub gneči sva vseeno našla kotiček za poležavanje na plaži in kopanje. Končno. Zvečer smo šli pogedat zapuščeno vasico Celles, ki je sicer zelo zanimiva ampak sva s eoba z Domnom strinala, da nama je bil dvorec prejšnjega dne bolj všeč. Je bil tak bolj skrivnosten. Ampak je zanimivo, kako razpada cela vas, samo cerkev je odlično ohranjena. Francozi imajo eno pomankljivost. Zelo slabo govorijo angleško oz. ne. Hotela sva it nekaj pojest v barček ob plaži pa nisva razumela ničesar kar je pisalo na meniju, noben od natakarjev pa nama tudi ni znal ničesar prevest, zato sva se odločila, da ne bova tvegala in naročala precej drage hrane brez da bi vsaj približno vedela kaj naj pričakujeva. Tako je odpadlo preizkušanje francoske hrane. Pa kaj, sva pač spekla sirčke v kampu in uživala v sončnem zahodu.

Čeprav sva razmišljala o tem, da bi dan preživela na jezeru in se šele zvečer odpravila kar proti Španiji sva se odločila, da grva raje kar že zjutraj naprej in se ustaviva v Carcassonu. Vedela sem, da je grad oblegan s turisti ampak če si že tam ogleda tega pač ne moreš spustit. In je zanimivo. Celotno srednjeveško mesto ohranjeno v grajskem obzidju. Ljudi je sicer veliko ampak konec koncev je bilo v srednjem veku enako. Trgi posejani s trgovinicami in lokali, gneča na ulicah, samo smrdelo je takrat bolj. Kljub temu se ,spet zaradi vročine, tam nismo dolgo zadržali. Med vožnjo pa sva imela prav tako možnost opazovati neštete gradove in samostane, ki so precej na gosto posejani po vsem obmoju. Ko se je vročina malo umirila sva poislaka kraj, kjer smo sproščeno pretegnili tačke v naravi med sončnicami. Potem pa se odpravili naravnost proti Španiji. Mesta San sebastian in Bilbao smo spustili, čeprav sem jih najprej načrtovala. Prvo zato, ker smo se skoznje peljali ponoči, drugo pa zato, ker me ogromna mesta nti ne zanimajo toliko. In tidve sta bili precej veliki. V Solares k Nini smo prispeli ob treh ponoči in ji bili hvaležni ker je za nas že imela pripravljeno posteljo da smo samo padli dol. In seveda, ko se prikaže Simka v Španiji tam dežuje.


In ker je prvi dan Španije deževalo smo šli malo v shoping, ker sta nama puščali obe turbo maximus blazine poleg tega sva v franciji ugotovila, da pumpa ne dela in je mogel Domen naprezat svoja pljuča zato, da sva potem na njih lomila hrbtenice, sva šla po samonapihljive blazine in potem spala kot dojenčka. Nato smo šli polnit želodčke s Tapasi. Kasneje en dan smo probali tudi Paeljo. Ampak Cantabrija ni zares znana po paeljah, tako je bila tudi naša sicer izvrstna morska rižora, za paeljo pa baje preveč sočna. Mogla bi bit suha. In ko je zvečer končno nehalo deževat smo šli na sprehod po okolici kampa. Nimka je rekla, da gremo na sprehod, ki je tukja zraven in ni nič posebnega ampak men je bil že ta nič posebnega super. Zvečer smo igrali tako penzionistično košarko. Nisem ravno talent, vse mladoletne punčke so igrale boljše od mene ampak saj prav. Važno je sodelovati in se smejati.


Naslednji dan se je malo pokazal sonček in šli smo na plažo. Ko smo prispeli tja, sem si rekla, da za ta pogled je bilo pa vredno prevoziti 2000 km. In za pogled je bilo res, za odnos pa ne. Na plažo so prepovedani psi, kljub temu da ni to neka full kopalna plaža, saj itak piha in je kopanje tako ali tako prepovedano, samo surferji lovijo valove. Predpoved psov pa upoštevajo tako dosledno, da na vhodu stoji policija in te kaznuje če si na šlažo vseeno šel s psom. Tudi če so pripeti. Svašta. Mi smo si to plažo vseeno drznili prečkati (In vredno je bilo narediti ta drzni prekršek, ker Ben tako zelo uživa ob tekanju po tej mivki, da bi za to plačala tudi kazen), uspešno ušli policiji in šli na drugo stran polotočka, kjer se pravzaprav v morje zliva reka, tako da je tam neka mešanica morja in reke, je zatišje pred vetrom in nikjer žive duše. Čeprav mi je pogled na vetrovno stran prijetnejši za oko pa je bil tu pravi raj za nas.

Dan kasneje pa smo šli na sprehod v cantabrijske hribe ob rečico in je bilo tudi zelo prijetno. Cantabrija je res lepa in zanimiva, še posebej ker je ob morju, pa ni cela požgana ampak je vsa zelena. Seveda po napornem sprehodu sledi obvezen žar in če smo že v Španiji tudi sangrija. Pač kupljena, moram priznat, da naša Mojčka naredi boljšo, tukaj je vsekakor manjkalo sadje. Pa tudi če sem jo naročila kje zunaj v njej ni bilo nič sadja. minus.


In v petek smo šli na tekmo. Najprej naju je tri dni tam zeblo, še posebej ponoči, potem pa je štiri dni tako žgalo, da smo komaj dihali. Ampak tekma je šla mimo in bila je zanimiva izkušnja gledati ljudi, ki jih še nikoli nisem. Prav zanimivo. Španci imajo sicer sem in tja malo poseben način vodenja, sicer pa moram rečt, da so kar na nivoju. Sami tekmi bom namenila poseben post, kamor bom dala tudi filmčke. Edina stvar, ki mi je bila malo zoprna je, da se nisem mogla z nikomer pogovarjat, ker Španci ne znajo angleško, Nič. Tudi po tekmi smo si privoščili malo raziskovanja Cantabrije in poiskali plažo za sprehod, ki je po vročih in napornih tekmah še kako pasal.



Plan po tekmi je bil še en dan ostat in potem obiskat Castro urdiales, kraj za katerega sva tudi slišala, da je lep. In ker se je začelo oblačiti in je bila napoved za naslednje dni spet slaba, sva se odločila, da kar greva. Tako sva ujela malo sprehoda po klifu tega kraja predno je začelo deževat. Priporočilo v redu, res je simpatično že mestece, z novimi zanimivimi katedralami(no eno) in hišami in lepo sprehajalno potjo na klifu. V nos sem dobila vonj po morju in obžalovala, da je vreme akšno, saj bi z veslejem ostala kak dan. Predno sva se odpravila naprej sem v objektiv ujela še nekaj njihovih značilnih hišic. Večina fasad je kamnitih ali opečnatih. Meni zelo všečno. Potem pa sva se odpravila v deževno noč in Peugeota je pralo še daleč v Francijo.


Pri sončnicah, pri katerih sva se ustavila na poti v Španijo je bilo počivališče z urejenim wcjem in zato sva se zapeljala do tja in tam vrgla ven šotor ter prespala do jutra. Zelo prijateno počivališče za prespat, malce umaknjeno s ceste ob kraju Ordan Laroque tik pred mestom Auch. Načeloma sem imela pri spanju zunaj kampa zmeraj malo neprijeten občutek. Strah me je, da mi bo kdo težil, ker spim nakrju kjer to ni dovoljeno in seveda da me kdo ne ukrade :). Letos pa sem se kar navadila na to. Francija je država, ki ima lepo urejena počivališča, kjer se člvk počuti dobrodošel in varen, zato sem tokrat spala kot ubita.


Ko sem brala razne bloge in njihova potopise in tudi poslušala Nimko sem ugotovila,d a je moderno, da na poti crkne avto. Tudi Peugeot je hotel bit moderen in ko sva se odpeljala iz počivališča in ravno dobro zapeljala na cesto je zakašljal in izdihnil. Super, a ni mogel prej, ko sva bila še tam ali pa vsaj počakat še teh 5 km do mesta. In sem študirala kako bom zdaj prišla do francoske avtovleke, ko se naju je le usmilil in po nekaj minutah Domnovega tresenja mašine spet vžgal. Aleluja, zapeljala sva se do najbližjega servisa, ki sva ga našla in upala, da bova našla tudi Francoza, ki govori angleško. In tudi tukaj sva imela srečo, saj je servis celo imel enega takšnega. Še on je malo potresel avto in rekel, da ne vidi nič, da bi ga bilo treba priklopit na računalnik, samo on tega danes ne more. Seveda to je pač zmeraj problem, ker serviser ti pa še takoj vzame avto. In ker je ponovno vžgal sva rekla, da bova pač probala srečo pa dokler bo šel bo šel in sva šla pogledat še ta Auch v katerem sva bila, saj sva že na poti proti Španiji videla, da ima tudi ta grad na vrhu hriba, ki kliče, da ga greš pogledat od blizu. Ampak od blizu niti ni bil tako zanimiv kot od daleč. Nekakšno obzidje je sicer imel, pa spet nekakšen samostan, ki so ga predelali v univerzo, pa ogromno cerkev, simpatičen trgec z vodnjakom. No ja, saj je bilo luštno. Za današnji dan sva imela v planu sprehod ob kanalu Du Midi, ki je izgledal zelo lep na razglednicah. Popotnica, blogerka in tekačica Mojca nama ga je tudi priporočala in rekla, da se psi lahko celo okopajo v njem. Poiskala sva ga na zemljevidu in ga našla ob mestu Carcassone. Naredila sva napako in šla do tja na avtocesto in potem ob avtocesti videla jezerce ob kanalu in neko simpatično pristajališče ampak naslednjih cca 40 km nisva mogla dol z avtoceste, nazaj se nama pa ni dalo, sploh ker sva opazila, da se kanal pravzaprav vije ob celi poti. Samo midva sva se ustavila najbrž lih ob najgršem delu kanala malo pred Carcassonom. Najprej je igledalo super, veliko senčno parkirišče in široka sprehajalna pot ob kanalu pod drevesi v senci. Idealno. Samo da se je pot zelo kmalu zožila in spremenila v goščavo ki je bila z vseh strani posrana s človeškimi dreki, ki jih seveda nihče ne pobere za sabo, vsi pa težijo če jaz kje pustim kak mini pasji kakec. Ob Carcassonu je bila dejansko še ena sprehajalna pot ob kanalu samo tam pa ni bilo sence in je bilo za sprehod kar prevroče. Tako sva obupala nad sprehodom ob tako opevanem kanalu, ob katerem sva midva seveda našla samo najgrše možne kraje, pa tudi kanal sam tam ni zgledal najbol apetitlih, nebi spustila psov tja notri in sva se odpravila naprej. Po vodiču gradov sva pogledala katerega bi se še splačalo obiskat. Na sliki je lepo zgledal en samostan v mestecu oz. vkraju Lagarasse, poleg tega je bila vas zraven opisana kot najlepša vasica v Franciji. Ja jasno, da sem to morala videt. Na zemljevidu sva iskala kje bi to bilo a zadeve kar nisva našla. Primerjala sva zemljevid na vodiču gradov, ki je bil narejen malo približno in poskušala na najinem odkrit kje to je. Ni nama šlo najbolje in jaz sme že obupala in rekla, da pejva približno v smer, pa če najdeva, najdeva, čene greva pa na morje. Taka je bila ideja. It malo na morje, se kak dan ali dva namakat, da se ne bomo samo vozili. Sproti pa pogledat še to reč, če je že ravno na poti. In na srečo sem že v prvem krožičšu uzrla smerokaz za Lagarasse. Zavila sva tja in se vozila in vozila med hribi, po ovinkastih cestah in nenadoma mi je bilo jasno, zakaj kraja nisem našla na zemljevidu. Ker je bil malo bolj oddaljen, kot sem pričakovala. Na zdaj, če sva že an poti pa narediva ta ovinek vseeno. Še sreča, da ga nisem našla prej, ker bi si lahko premislila, če bi takoj vedela, da je malo dlje, kot sva pričakovala. In lahko nama bi bilo žal. Vasica se res lahko ponaša z nazivom, ki ga ima (čeprav so prav vse vasičke, skozi katere sva se peljala full simpatične). Ob vasici teče reka, v kateri se ljudje kopajo. Teh ni malo, pa vseeno ne toliko,d abi bilo to zares moteče. PO dolgem dnevu ožne in vsej vročini, sem bila vesela, da imam kopalke zmeraj v nahrbtniku in sem v reko skočila tudi sama. POtem smo se odpravili gledat samostan, ki je odprt in se ponaša s čudovitimi obnovljenimi vrtovi, pa seveda vasico. Malo je bilo še vroče ampak med uličicami je že bila senca, tako da ni bilo tako grozno. Zaželela sem se ustaviti in spiti kozarec vina na tgru v vasi ali kavo v simpatičnem lokalčku in uživati v utripu a ne vem zakaj tega nisem storila. Ker sme imela malo v glavi,d a je že pozno in če želiva priti danes še do morja, morava počasi it. In to je bila največja napaka, ki sva jo naredila v tem dopustu in na tem potovanju. Da sva odšla s tega mesta, kljub temu, da sem videla, da imajo ob vasi celo kamp. Ker sem si nekako zadala, da bi šla na morje, čeprav je bila tam reka, v kateri bi se lahko kopala, čeprav okolica nudi možnst izletov, kar sem opazila že na poti, ko sva se vozila tja, saj je bilo nešteto poti, kamor bi zavila, če le nebi bilo tako vroče. Reklamirali so izlete na neke slapove v bližini, skratka marsikaj zanimivega bi lahko počela tam, bilo bi lepo, nazaj pa bi se peljala počasi še čez kakšno vasičko, si ogledala še nacionalni park Camargue in Agnes Mortes. Ampak ne, hotla sva it na morje.


In sva šla. In prišla do opevane Azurne obale, ki je ljudem, ne vem zakaj, tako všeč, meni pa je grozna. GROZNA!!!! Sploh po vseh teh simpatičnih, prijetnih, domačih vasicah. Padla sva v turistično, moderno, prenaselljeno obalo, prepolno ljudi. Saj sem vedela, da je taka a sem upala, da imajo vsaj košček morja, vsaj en kamp, ki je bolj prazen, ki ni tako obljuden, kot na primer v Toskani. Ampak ne, kampi so nabito polni in neprivlačni, za nameček pa še zaprti od 19h dalje, tako sva bila itak prepozna d abi šla v kakšnega. In še to. V vatu naju je čakal pripravljen žar, v skrinji zelenjava in meso in vse kar vsa so želela je bilo sproščeno zakuriti in odpreti pirček, ter se spočiti, kuriti pa je bilo seveda povsod prepovedano. Lahko bi vrgla šotor, prespala in jutri nadaljevala pot in si pogledala še kaj, pa sva bila tako razočarana, da sva se odpravila na morje v Izolo. Direkt. (seveda sva najprej še malo sprehodila pse) Kakšna ironija, da si na Azurni obali, kamor si želi toliko ljudi, ti greš pa na morje v izolo. Samo če je pa v mesečevem zalivu in na drugih naših plažah tako lepo. In sva se vozila celo noč, malo pospala na bencinskih, pa še pol dneva in zgodaj popoldne prispela v Belvedere, kjer sva se utaborila, nesla žar na plažo in šepet dni uživala. Moram rečt, da mi je kar pasalo poležavat. Leta si že nisem rpivoščila morja na tak način. Nike se je definitivno naplavala, Nyíl tudi, Benček pa je večino časa počival v senčki. Čez vikend so se nama pridružili tudi prijatelji, tako smo še skupaj malo žarili in zaključili en res super dopust. Edino kr bi spremenila je to, da bi se na takšno potovanje raje odpravila zgodaj jeseni ali spomladi ko še ni tako vroče, saj smo marsikateri lep kraj in sprehod spustili, ker je bilo enostavno prevroče za hodit naokoli in smo za to čakali večere in jutra, ko smo pač bili, kjer smo bili, ne se ustavili tam kjer smo si res želeli. Ampak ker imam najboljši poklic na svetu in kar naprej neke proste dni in dva mesca počitnic in počitnice vsake dva mesca itd., lahko pač samo sanjam o tem, da bi dobila 14 prostih dni v poljubnem terminu in mram bit srečna tako kot je. Pa saj sem, da ne bo pomote.