Danes smo odšli v dolino Vrata. Bučjan s svojimi tremi borderkami, Jerca in Urban s Kimi in Molly in jaz s svojimi divjaki. Izbrali smo dolino Vrata, ki jo imam v spominu še iz osnovnošolskih dni. Načeloma je to izhodišče za bol resne planince ampak mi trenutno nimamo kondicije, da bi se odpravili na šest ur dolgo turo (ali roko na srce, se nam ne da) zato smo šli od slapa Peričnik do Aljaževega doma. IN ker je moj spomin iz šolskih dni šibek nisem točno vedela kam gremo. Na začetku smo bili kar malo razočarani. Parkirali smo po nasvetu spletnega portala "hribi.si" pri slapu in začeli iskat primerno pot do tiste Aljaževe koče. Drugače kot po cesti ne gre. Ojoj, sem si mislila, pa se ne bomo ja po cesti sprehajali s toliko psi. amapk po nekih 300 metrih smo končno našli pot v gozd in izlet je takoj postal veliko lepši. In ker ljudje pridejo pogledat slap in se odpeljejo nazaj ali pa se do Aljaževe koče odpeljejo z avtom (upam da zato, ker grejo potem na 6h dolg vzpon, ne zato da v koči spijejo kavo) na tej gozdni poti ljudi skoraj ni. Torej po poti nula ob slapu ali koči pa nešteto, mnogo.
Sama pot pa je precej lepa, malo po gozdu, malo po jasicah, položna, dolga načeloma 2h v eno smer, nam jo je uspelo podaljšat na 6h vse skupaj.
In ker nikoli ne more bit nič popolno, nam je dan skušala pokvarit vikendašica, ki se je iz svojega vikenda, ki je bil kakih 200-300m stran od jase, kjer smo se slikali, prišla težit zaradi psov. Da jih imamo spuščene, da se igrajo kar sredi triglavskega narodnega parka, da lajajo, da se okoli pasejo živali in motimo gamse. Lol. Ma kaj se folk ne zmisli. Motimo gamse sredi triglavsekga narodnega parka s psi. Baje da bomo plačali full kazni. Samo to me jezi, ker se nikoli pri takih idiotih odgovora ne spomnim takoj. Milsim, sem ji razložila, da se psi igrajo med sabo, da nobene živali ne preganjajo in dokler ni prišla ona težit tudi ljudi ni bilo na jasi, nisem se je pa spomnila vprašat, če to, da ima vikend v tem istem triglavsekm narodnem parku in sigurno kuri, da se greje in v zrak spušča smrdljivi smog in da se je ona in še nešteto drugih ljudi s smrdljivimi avtomobili pripeljalo v ta isti triglavski narodni park je pa ok al kaj??
Ampak na svetu je očitno še zmeraj več prijaznih, pametnih, kakorkoli pač, ljudi. Pri domu nas je ustavila receptorka, vsa navdušena nad našimi kužki in za njo še ena, ki se je kar po telefonu sogovorniku drla, da koliko kužkov je prišlo, pa kolk so luštni in tretja, ki je bila spet čisto navdušena in so preglasili nesrečno vikendašico, ki jo očitno moti, da ima vikend na tako obljudenem kraju. Ja saj mene bi tudi najbrž, sam jaz nebi težila foloku ampak bi ga pač prodala al kaj jaz vem kaj.
V splošnam dan je bil lep, naredili smo spet nešteto fotografij, kužki so utrujeni, Ben se je kljub dolgi poti držal odlično, Jerca in Urban sta bila presrečna v družbi borderjev, svoje omiljene pasme in po dolgem času smo se spet družili z Bučjanom. Same dobre stvari.
Ni komentarjev:
Objavite komentar