Obetal se je še kar lep dan, zato smo ga šli izkoristit na Menino planino. Opis na hribi.net je obljubljal 3h dolgo pot do vrha. Razmišljala sem, če ni to prenaporno za Bena in Nike, ki še malce kašljata. Vendar vzpon ni pretiran, zato smo vseeno šli. Ko smo se pripeljali do izhodišča, vasi Češnjice smo ugotovili, da se da z avtom odpeljati kar precej dlje. Tako smo se odpeljali do smerokaza od koder je bilo do Menine planine le še dve uri vzpona. Vendar ta možnost obstaja le v kopnem času. Ko smo bili tam pozimi smo lahko šli z avtom le do zadnje vasi, Okroglo. Kakorkoli, pot je res položna in zato primerna za vsakogar. Za Nathane in podobne pa se da z avtom prav vse do vrha in še dlje. Med vikendi je tam baje gneča. Tokrat je ni bilo, na poti nismo srečali nikogar. Vreme še zdaleč ni bilo prijetno. Na Menini planini smo sicer bili, videli pa je praktično nismo, ker je bila takšna megla. Poleg tega pa je še močno pihalo. Meglice je sem in tja razpihalo in nam ravno za gušt vsake toliko razkrilo malce sonca. ravno toliko, da smo vedeli, da tam je, samo mi ne moremo do njega. Na vrhu sem si obetala vsaj topel čaj v topli koči, pa me je na vratih pričakal ogromen napis, ki je kar kričal. NE VODITE PSOV V KOČO. Kako tega ne maram. Prav jezna sem. Poleti me to res ne moti, ko je zunaj hladno mi gre pa to negostoljubje res na živce. Kakor hočejo, čaj bom od zdaj nosila s seboj, jedla bom pa sendviče :(. Smo pa spet srečali našega spremljevalca od zadnjič, ovčarja Kristjana. Tokrat je spremlajal skupino, ki je šla pred nami gor. Ta pes je najbrž res vsak dan z nekom na planini :).
Ben ni Nike sta vseeno uživala. Letala sta po prijetno mehki travici, se valjala po njej in ugani kaj? Našli smo nekaj zaplat snega in vrgli prvih nekaj kepic.
sem in tja je veter le razpihal meglo in ujeli smo kak žarek sonca in celo videli kaj okoli sebe
prvi sneg
Ni komentarjev:
Objavite komentar